Če bi sodili po razpravah v javnem prostoru, bi lahko dobili občutek, da je v Sloveniji dostopnost do splava problem. V resnici ni tako. Obstaja več bistveno bolj perečih tem na področju zdravstva žensk, ki ostajajo nenagovorjene, obrobne, celo tabuizirane.

To lahko ponazorim z osebno izkušnjo. Ko sem bila pred devetimi leti tretjič noseča, se je moj prvi stik z ginekologinjo začel s pojasnilom sestre, ki je sprejela moje naročilo na moj pregled: “Nosečnost, zaželjena ali nezaželjena? Ne skrbite, uredili bomo.” To me je presenetilo, seveda je bila zaželjena. Bila sem zdrava, v zgodnjih tridesetih, z urejenim družinskim življenjem, le zakaj bi me sestra sploh spraševala o zaželjenosti in me takoj opominjala, da so vse možnosti, da “situacijo rešimo”?

Seveda vse okoliščine niso bile idealne, živeli smo v tujini v čudnem vmesnem prostoru brez avstrijskih socialnih transferjev, poleg dveh majhnih otrok, ki sta hodila v univerzitetni vrtec, ki smo ga vodili starši sami, in študija, sem ves svoj čas in vse svoje moči posvečala nastanku in obstanku revije, ki sva jo z možem takrat ustanovila brerz kakršnihkoli razpisov ali zaledja institucij. Nisem imela prostega trenutka, niti zagotovljene finančne stabilnosti, niti infrastrukture domačih socialnih stikov. Čisto vse, kar sva zaslužila, in je ostalo potem, ko sva nahranila družino, je šlo v revijo, ki je za svoj začetek brezkompromisno zahtevala vse in še več od naju.

V arhitekturi je bil še vedno prisoten nekakšen predsodek, da je treba izbirati med družino in kariero. To se mi je zdelo vedno smešno … kakšno kariero? Čeprav sem narejena tako, da me moje delo notranje izpolnjuje, nikoli nisem razumela te vsiljene dileme. Zdela se mi je kot umeten izgovor tistih, ki se odločijo, da ne bodo imeli otrok: češ da so tako predani svojemu poklicu, da ne bodo sprejemali kompromisov. Toda zakaj bi morali svoje intimne izbire sploh komurkoli opravičevati? Nikoli nisem razumela te potrebe.

Takrat sva z možem gledala francoski dokumentarni film Bebes, ki je prikazoval prvo leto življenja dojenčkov po svetu, od Mongolije do Francije. Oba naju je izredno navdušila vzgoja afriških otrok: matere so jih vedno jemale s sabo na delo. Ko se je rodil otrok, so si ga zavezale na trebuh in se še naprej posvečale čemerkoli že, ob prsih pa se je grel dojenček. Postati mati ni nujno postati povsem druga oseba in ne pomeni, da moraš potlačiti svoje interese ter ambicije. Seveda materinstvo zahteva ogromno časa, in gotovo te globoko zaznamuje, toda če se malce organiziraš in če imaš sodobnega, spodobnega in razumevajočega partnerja, potem je mogoče marsikaj. Potem lahko vse. Materinstvo te nauči potrpežljivosti in tega, da znaš na svojo lastno bit pogledati relativno. Nauči te spoznanja, ki je danes anahronizem: “Jaz nisem center sveta.”

To sprejemanje odpovedovanja lastnim trenutnim željam, da bi nekaj lepega dosegel jutri, pa je nekaj, kar ti lahko v samostojni karieri, če hočeš nekaj zgraditi po svoje, iz nič, mnogokrat koristi.

Na morfologiji v Ljubljani so v 23. tednu so na razvijajočem se telescu v mojem trebuhu odkrili nekaj strašnega: ogromen mehur na področju ledvic. Bilo je grozno. Počakali smo tri tedne, mehur je bil še vedno tam. Poslali so me na psihološko svetovanje pred umetno prekinitvijo nosečnosti. Zdravnik je rekel, da bo bitje, če bo sploh živelo, poškodovano in bo porebovalo dializo, dokler ne bo preneslo presaditve organov. Svetovali so mi, naj naredim splav. Nikomur nisem govorila o nosečnosti.

Toda čutila sem drugače. Šla sem v Gradec po drugo mnenje. Kot študentka v Avstriji sem to lahko naredila brez dodatnih Stroškov. Tam je bila izkušnja povsem drugačna. Doktor je menil, da se bitje razvija normalno, da naj si oddahnem, da je mehur “zelo zanimiv” in da bomo spremljali. Napovedal je možnost posega, kjer bi z iglo počili mehur v plodu. Toda ko sem prišla na poseg čez tri tedne, je bil plod zasukan tako, da poseg ni bil izvedljiv. So se pa vsi organi normalno razvijali. Doktor je bil optimističen, spodbuden in pomirjajoč. Prepustila sem se času.

Na naslednjem pregledu se je zgodil čudež. Mehurja ni bilo več. Očitno je šlo za cisto, ki je počila sama od sebe. Zgodilo se je natanko tisto, kar mi je zdravnik v Ljubljani zagotovil, da ni mogoče.

Čez nekaj tednov se je rodil popolnoma zdrav otrok. Danes je vesel in zadovoljen šolar.

Če bi poslušala nasvete stroke iz ljubljanskega UKC, ga danes ne bi bilo. Ves sistem me je spodbujal, naj naredim splav, čeprav sem želela tega otroka. V Avstriji sem, obratno, čutila, da je sistem tam zato, da me spodbuja in mi pomaga, da rodim zdravega otroka.

Splav je postal nekaj normalnega. Toda pozabljamo, da varen splav ne obstaja. Vedno gre za nasilno končanje življenja. Poseg za žensko ni neinvaziven in lahko pusti posledice, oteži željeno zanostitev v prihodnosti ali jo celo onemogoči. To so dejstva, ki bi se jih lahko bolj zavedali. Ko splav postane tako normaliziran, dostopen in oglaševan, da je sprejet skoraj kot metoda kontracepcije, se lahko zamislimo: žensko telo smo izrabili za politični boj.

Na Dunaju je do marca 2026 na ogled fantastična razstava Marine Abramović, ki v javnost postavlja retrospektivo njenih glavnih del. Razstava prikazuje umetničino performativno umetnost, kjer svoje telo uporablja kot umetniški instrument. Znan je njen performans iz sedemdesetih let, ko je gola stala v galeriji Moma, ob njej pa je na mizi stalo 27 predmetov, ki jih lahko obiskovalec uporabi na njej: zbirka Nožev, verige, med, moka …

Pomislila sem, da je politika, ki zagovarja boj za splav, postala performans. Žensko telo ironizira in izrablja za populistične floskule, ki nimajo globine in se ne zavedajo odseva v realnosti. Toda zvenijo dobro.

Kot da bi se evolucijski razvoj za ženske pravice potem, ko smo dosegli, prelevil v revolucijo, ki žre lastne otroke. Dobesedno.

Marina Abramović, Lips of Thomas, 1975

Nina Granda