Mladi, ki danes upravičeno protestirajo proti neenakosti in samovolji elit, pogosto hkrati idealizirajo sistem, v katerem je bila elita še precej bolj nedotakljiva, svoboda pa precej manjša. To protislovje bi nas moralo skrbeti vsaj toliko kot njihov domnevni obrat na desno. Morda celo bolj. Kajti v današnji demokraciji, čeprav je pogosto naporna in razočarajoča, ljudje vendarle lahko svobodno izbirajo. Pravica do zmote je še vedno boljša od prepovedi misli.
Kot outsider zato obe nevarnosti vidim precej jasno. Na eni strani moralno demoniziranje desnega in hkrati sentimentalno olepševanje nekdanjega režima. Oboje služi istemu cilju: da bi se o sedanjosti čim manj trezno pogovarjali. Oboje ljudi odvrača od konkretnih vprašanj, kako živimo, kako gradimo, kako upravljamo državo in kako pošteno razdeljujemo skupna sredstva.
Če želimo, da bo demokracija delovala, bi morali pojma levo in desno razbremeniti moralnih oznak. Desno ni sinonim za hudobijo. Levo ni sinonim za dobroto. Oboje sta politični usmeritvi, ne kategoriji odrešenja ali pogube. A prav to se zdi danes za mnoge najtežje sprejeti. Kajti če nasprotnik ni po definiciji slab človek, potem je treba začeti misliti. Potem je treba priznati, da imajo tudi naši ideali napake, prevare in zlorabe.
Ker mostov sodelovanja, ki jih politiki v tem povolilnem času tako radi promovirajo, očitno nihče ne namerava zares graditi, bi morda kazalo poskusiti z nasprotjem, ki bi sovraštvu vsaj postavilo mejo. Zgradite že enkrat ta zid.
Piše: Matevž Granda
Celotno kolumno lahko preberete v časniku Delo.
