Maribor, nekoč prepoznavno industrijsko mesto, ki je s svojimi proizvodi »zalagalo« celoten jugoslovanski trg in širše okolje, je po osamosvojitvi svoj sloves kot »fabrikarno« središče izgubil. Prehod iz enega sistema v drugega v obdobju tranzicije je vodil v izgubo trga in začetek propada številnih »mater fabrik«, ki so nekoč prestolnico južne Štajerske povzdigovale v prostor (delavskih) priložnosti.
Njegov najvidnejši razcvet je potekal z izgradnjo glorificirane Južne železnice, ki je takrat odvrnila pogled od zgodovinskega Ptuja, prav tako se je ohranil značaj (avstro-ogrske) meščanske kulture.
Če se iz smeri Koroških vrat podamo proti vzhodnemu delu mesta, vse do mestne četrti Melje in južneje proti četrti Tezno – torej proti obema ključnima industrijskima območjema, prehodimo vse industrijsko-zgodovinsko obdobje Maribora od druge polovice 19. stoletja.
Bistvo prispevka ni poklon industrijski dediščini mesta in obenem ozaveščanju o njenem neizkoriščenem potencialu (še posebej v okviru turistične dejavnosti), temveč poklon nečemu, kar je s »fabrikarno« dejavnostjo prepleteno. To so nekdaj ugledne mariborske meščanske vile. Te so danes, kljub pestri in raznoliki arhitekturi bivanjskih stavb iz časa industrijskih let (od Scherbaumove vile do Hutterjevega bloka), ki predstavljajo opomnike o pomembnosti nekdanjih mariborskih tovarnarjev, gospodov ipd. (in o njihovem prizadevanju za dvig bivanjske kakovosti življenja), bolj kot ne zapostavljene, čeprav še zmeraj veličastne. Zakaj zapostavljene? Za lokalne prebivalce, katerih življenje je prepleteno z zgodovino Maribora, je to spomin na »zlate dni«; človek vsaj tako občuti, ko se zaplete v pogovor z domačini. Za zunanjega obiskovalca pa predstavljajo prej »nepričakovan spotik« ob naključno zanimivo neodkrito plast mesta, ki je ni mogoče najti ne v tiskovinah ne na spletnih zavihkih lokalne/nacionalne turistične ponudbe.
Temeljni produktni sklopi turistične ponudbe Maribora se danes pozicionirajo okoli vinsko-kulinaričnih in športno-outdoorskih zgodb. Če razširimo pogled, je razvojna usmeritev umeščena na področje kulture. Poleg tega, da pustimo ob strani presplošnost in »zlajdranost« izraza kulturni turizem, vidimo, da večina turistične ponudbe temelji na bogati kulturi mesta. Številne prireditve in razvoj gastronomskih produktov vplivajo na obiskovalčevo dojemanje Maribora kot prostora, kjer se kultura postavlja na neko višjo raven. To lahko deluje »butično« (kar predstavlja obsežno interpretacijo in zato poudarjeno nejasnost), lahko pa nekako »prisiljeno« in negativno izumiteljsko. Mogoče pa nas prepričajo številne nagrade v zadnjih letih. Od naziva Evropske prestolnice kulture 2012 do leta 2023, ko je mesto prejelo naziv za tretjo najboljšo evropsko destinacijo in najboljšo evropsko kulinarično destinacijo, ter letošnji naziv za najboljšo evropsko vinsko destinacijo. Nasičenost in posledična »inflacija« takšnih nagrad poleg dviga mednarodne prepoznavnosti povečuje tudi pričakovanja obiskovalcev. Mesto, ki tako ceni svojo kulturo, je po drugi strani mesto, ki še vedno ne vidi vseh svojih potencialov.
In s temi potenciali je mišljena ravno zgodba mariborskih meščanskih vil. Medtem ko se prebujajo posamezni industrijski turistični produkti, so mariborske vile le še propadajoči opomin pomembnemu izseku iz zgodovine. Kot je bilo značilno za gradove, ki so po 2. svetovni vojni prej postali bolnišnice in zaprti oddelki kot karkoli drugega, kar bi bolj ustrezalo bistvu zgodb samih zgradb, so tudi vile postale hram za izpostave državnih organov, vrtci in šole, tovarniške uprave ipd. Razlastitev in nacionalizacija ter kasneje vrnitev v zasebno last, so vdihnile v zgodovinske stene in zidove marsikaj drugega. Seveda ni vse tako črno-belo. Nekatere vile gostijo muzeje, druge so obnovljene in krasijo cestna križišča, v najslabšem primeru pa žalostno čakajo svoj konec.
Pa dajmo raje pogledati, kako bi lahko bilo …
Valorizacija meščanskih, počitniških, zgodovinskih vil – torej proces razvoja dodatne uporabne vrednosti vil za turistične namene poleg njihovega osnovnega namena (to je prostor za prebivanje, pisarniško-upravni prostor ipd.) – predstavlja razvoj novega specifičnega turističnega produkta in razširitev obstoječe turistične ponudbe. S tem se dediščina ne le ohranja, temveč predstavlja večjo zanimivost mestnega prostora, tako za lokalno prebivalstvo kot za obiskovalce. Poleg tega je namen razvoja dodane vrednosti vil uspešnejše zadovoljevanje povpraševanja določenih ciljnih segmentov obiskovalcev (Vodeb, 2018). S tem je mišljeno prilagajanje še posebej tistim skupinam obiskovalcev, ki jih navdušuje področje kulture – kar pa je nenazadnje poglavitni turistično-produktni koncept turističnega razvoja, okoli katerega odločevalci v turizmu mestu Maribor oblikujejo identiteto.
Razvoj turistične atrakcije v okviru valorizacije je v osnovi kompleksnejši proces, ki vključuje več faz. Prične se s prepoznavo samega turističnega potenciala, ki lahko temelji na naravnem ali antropogenem viru. Nato sledi faza analize in vrednotenja, za katero nastopi začetek jasne komunikacije izbranega turističnega vira in vključevanje v obstoječo (ali novo) turistično ponudbo. Slednje imenujemo tudi razvoj turistične privlačnosti. Se pa na tem koraku razvoj ne sme ustaviti, saj tukaj dobijo vlogo trženjske aktivnosti, ki turistični vir dokončno transformirajo v privlačnost, ki jo uradno lahko imenujemo turistična atrakcija. Bistveno je, da na takšen način komparativna (primerjalna) vrednost vira preide v strateško konkurenčno prednost, v katero je bilo vloženo znanje in trud (Vodeb, 2018).
Primer, kjer se je postopek valorizacije nekako že začel, najdemo na slovenski obali. Portoroške vile, ki stojijo na kraju obmorskega klimatskega zdravilišča, prav tako predstavljajo svojstveno posebnost, vendar se je do danes njihov predvsem zunanji izgled v večini primerov delno, če ne kar popolnoma, spremenil.
Portoroške vile so doživljale viden razcvet vzporedno z razvojem turizma v obalnem delu Slovenske Istre vse do prve svetovne vojne, ko se je število na novo zgrajenih vil hitro večalo. Na povečanje turističnih tokov je vplivalo tudi, da je dunajsko Ministrstvo za notranje zadeve 25. julija 1897 Portorož uradno razglasilo za zdraviliški kraj. Do leta 1914 naj bi bilo na območju Portoroža zgrajenih že vsaj sto vil – večina je bila skoncentriranih v samem zdraviliškem okraju, nekatere pa so bile tudi na podeželju in v zaledju. Poglavitna vloga vil je bila podobna vlogi hotelov, torej nudenje nastanitvenih kapacitet turistom in obiskovalcem obmorskega zdravilišča. Natančneje pa so se portoroške vile v zvezi s svojo namembnostjo delile v tri osrednje skupine: (1) vile, ki so bile zgrajene izključno za namen oddajanja premožnejšim gostom (podobne penzionom); (2) vile, v katerih so lastniki živeli in hkrati del bivalnih prostorov oddajali turistom; in (3) zasebne bivalne vile (Muženič in Zagradnik, 2023).
Portoroške vile so snovali arhitekti, ki so obujali arhitekturne elemente antike, zato so bile pogosto kvadratne ali pravokotne oblike. V 19. stoletju je bila izrazita navezanost na beneški tip vile (kot tudi na italijanski – »palazzo«). V tem času se je gradnja vil preselila s podeželja tudi v urbana območja in zdraviliške kraje, kjer so vile postale privlačne za preživljanje prostega časa meščanov. Na kasnejše spremembe je v 20. stoletju vplivala tudi industrijska revolucija; po prvi svetovni vojni, ko je bil Portorož pod italijansko oblastjo, pa so pri večini vil ustavili investicije v turistične komplekse (Muženič in Zagradnik, 2023).
Večina še preživelih portoroških vil tudi danes predstavlja namestitve za turiste, tako da jih njihovi lastniki oddajajo v okviru kratkoročnega najema (oziroma v okviru dolgoročnega najema, bodisi študentom bodisi sezonskim delavcem). V nasprotnem primeru pa so izključno zasebne in jih lastniki ne oddajajo. Vendar so do danes mnogim vilam tako spremenili zunanji videz, da jih s težavo prepoznamo, za nekaterimi pa se je izgubila vsaka sled. Pod marsikatero moderno, čisto in »plitvo« fasado se skriva slavna ekscelenca, ki je nekoč povečevala ugled Portoroža kot petičnega obmorskega klimatskega zdravilišča. Takšna identiteta je v nekaterih pogledih že preživeli sloves, od katerega celoten Portorož »živi« še danes. Kar pa je pozitivno v okviru ohranjanja dediščine vil (kot izpostavljata tudi avtorja Muženič in Zagradnik (2023)) je pravna zaščita, saj danes nad večino še ohranjenih veličastnih portoroških vil bdi Zavod za varstvo kulturne dediščine.
Stanje in sprememba obalnih portoroških vil sta bila podrobneje predstavljena z vključitvijo v raziskovalni projekt piranske enote Pokrajinskega arhiva Koper in UP Fakultete za Turistične študije – Turistice, ki je bil kronan z razstavo in izidom publikacije »Vile kot arhitekturna dediščina turističnega razcveta Portoroža z okolico na prelomu 19. in 20. stoletja«. Porast aktualnosti turističnih produktov, povezanih z dediščino tradicionalnih letovišč in s tem (arhitekturno) zapuščino zgodovinskih vil, izpostavlja tudi raziskovalec s Turistice Tomi Brezovec. Dodaja, da ozaveščanje o vilah in njihov ogled predstavlja pomemben pečat v turistični ponudbi kraja (UP FTŠ Turistica, 2024). Kljub temu, da portoroške vile sodijo v kontekst obmorske zdraviliške identitete Portoroža, mariborske vile pa opominjajo na industrijsko preteklost, je njihov koncept podoben in zato vreden primerjave.
Bolj optimistično stanje je na Bledu, kjer so nekatere izmed nekdanjih 135 vil (Turizem Bled, b. d.) valorizirane za turistične namene, druge pa v zasebni ali državni lasti. Od vile Zlatorog do vile Zora, Belega dvora itn. in nenazadnje Riklijeve vile, za katero naj bi bila po dolgih letih propadanja obljubljena prenova. Blejske vile predstavljajo poseben spomenik dediščini alpskega klimatskega zdravilišča, kar pomeni, da so za blejski prostor monumentalne enako, kot so za portoroški prostor vile v Portorožu.
Mogoče je še zanimivejša primerjava soseske z obrobja Chicaga v ZDA. Kljub oddaljenosti in drugačnemu družbeno-kulturnemu kontekstu, ta četrt predstavlja zanimiv primer dobre prakse. Mestni predel Frank Lloyd Wright Historic District je soseska znotraj Oak Parka, ki je v nacionalnem registru zgodovinskih krajev ZDA zavarovana kot zgodovinsko okrožje. Predstavlja živahno sosesko, kjer edinstveni arhitekturni slogi (glavni je prerijska arhitekturna šola) ustvarjajo dinamično podobo živega muzeja.
Primer iz Chicaga predstavlja, kako jasno so izpostavili arhitekturno »barvitost« izbrane soseske (res da temelji na slovesu arhitekta Franka Lloyda Wrighta), kjer postaja celotna četrt medsebojno povezana turistična atrakcija. Bistvo je preprosto – obiskovalci se lahko prosto sprehajajo med prvovrstnimi zgradbami. Izvedba podobnega modela na območju meščanskih vil v Mariboru ne potrebuje nujno začetnega dobičkonosnega modela, kar je seveda pomembno pri dodatnih virih za varovanje in ohranjanje dediščine, ampak samo ozaveščanje in privabljanje ljudi v ta dokaj »zaspani« kotiček pod severnimi mestnimi griči. Na točki, kjer je produkt vil zdaj, je ključna predstavitev izbranih zgodb mesta in ozaveščanje o meščansko-industrijski dediščini.
V zgodovinskem okrožju v Oak Parku obstaja osrednji center za obiskovalce – muzej, kjer je mogoče kupiti spominke in hkrati plačati tiskano brošuro, ki ni le površinski trženjski opis s privlačnimi fotografskimi vložki, temveč oblikovalsko skladna tiskovina, ki radovednega obiskovalca vodi po celotnem okrožju. Obiskovalci se tako sami podajo na »potepanje« po okolici, kjer pa so glavne zanimivosti zasebne rezidence, nekatere zagrajene in druge odprtega tipa. Ogledovanje temelji na odnosu zaupanja in spoštovanja, pri čemer naj obiskovalci ne bi ovirali lokalnega prebivalstva, po drugi strani pa svobodno potepanje omogoča tudi občutek svojskosti in bolj personalizirano izkustvo. Nenazadnje s takšnim turističnim samovodenjem ni mišljenja minimizacija pomembnosti vloge lokalnega turističnega vodnika, bistven je le idejni koncept razvoja posebnega arhitekturnega turističnega produkta.
Na prvi pogled preprost koncept, ko pa sam srečuješ številne sprehajalce, domačine ali druge (tuje) obiskovalce, ki z zemljevidom v roki in s premikajočim kazalcem kažejo pot, se v tebi prebudi radovedni duh. Tudi dualnost prostora – za nekoga dom, za drugega turistična kulisa (kar je v turizmu pogosto) – prej inducira stik kot pa polarizira na eno in drugo skupino, ki sta si v turističnih epicentrih pogosto v laseh.
Pogosto se implicitno izpostavlja, da so nekateri kraji v urbanih središčih ali drugje dodatno zanimivi, ker jih obiskovalci (turisti) še niso odkrili in jih imamo zato tisti, ki vemo zanje (domačini ali obiskovalci), v celoti samo zase. Pridemo lahko tako daleč, da mislimo, da je povečano zanimanje nekaj slabega. Najverjetneje zato, ker je toliko primerov, kjer je nasičenost z obiskovalci previsoka, kar lahko vodi v degradacijo ali komodifikacijo in izkrivljanje dediščine ter druge negativne posledice za lokalno prebivalstvo (dvig cen nepremičnin, smetenje …). Vendar strah pred »grozovitostjo« masovnega turizma ali »nespoštovanjem« dediščine in prehitro sklepanje, da naše dediščine »tisti od zunaj« ne bodo razumeli, nista vedno na mestu.
Meščanske vile v Mariboru so manifestacija družbeno-gospodarskih sprememb v posebnem obdobju v zgodovini mesta in kot takšne nosijo potencial za vključitev v turistično ponudbo. Preden pa začnemo analizirati številne izzive in razloge zakaj ne, in kako je to zahtevna naloga, se ozrimo v Portorož, na Bled ali v Chicago.
Kaj je lepšega, kot s ponosom predstaviti zgodovino in dušo mesta, ter spodbuditi radovednost ljudi, da se podajo še globlje v njegove zgodbe …
Viri:
Muženič, M. in Zagradnik, U. (2023). Vile kot arhitekturna dediščina turističnega razcveta Portoroža z okolico na prelomu 19. in 20. stoletja. Pokrajinski arhiv Koper; Archivio Regionale di Capodistria.
Turizem Bled. (b. d.). Vile na Bledu. https://www.bled.si/sl/kaj-videti-poceti/znamenitosti/37/vile-na-bledu/
UP FTŠ Turistica. (2024). Portoroške vile – vpogled v dediščino in turizem tihega razkošja z začetka 20. stoletja. https://www.turistica.si/si/novice/portoroske-vile-vpogled-v-dediscino-in-turizem-tihega-razkosja-z-zacetka-20-stoletja
Vodeb, K. (2018). Turistične atrakcije. Založba Univerze na Primorskem / University of Primorska Press. https://doi.org/10.26493/978-961-7055-10-8
Piše: Tilen Nipič, mag. turiz.
Foto: Tilen Nipič
