Arhitektka Jana Jocif se aktivnosti v Outsiderjevem Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu udeležuje že od samega začetka leta 2021 – kot mentorica, fotografinja in tudi udeleženka. Tudi letos pripravlja serijo kreativnih portretov udeležencev, v katere vpleta njihove razmisleke, nastale pri modulu Kritični dialog poletne šole Thinking Hands. 

Tudi letos boš ustvarila kreativne portrete udeležencev. Lahko opišeš, kako nastaja takšna fotografija?

Portretiranec pride do mene s svojo temo, idejo, lotiva se brainstormanja. Ustvarjalni proces je vedno dvosmeren. Na podlagi dialoga in razmišljanj poskušava narediti portret. Kreativni portreti so vedno navdihujoči, ker gre za skupno delo in ker vidim, koliko različnih idej imajo portretiranci. Tako kot smo si ljudje različni, so tudi portreti, ki nastanejo, res posebni.

Tudi ta kmetija ponuja raznolike ambiente z veliko potenciala, kajne?

Ja, veliko je enih kotičkov, vsega. Jaz mislim, da je pri portretu pravzaprav najpomembnejše ozadje. To naredi atmosfero, definira vzdušje. Predvsem portretirancu.

Imaš kak nasvet za portretirance?

Nimam. Vem za poseben trenutek, ko se med enim in drugim posnetkom zgodi prelom, kemija, preskok – in takrat začne res pravi kreativni proces. Takrat nastanejo portreti, čarovnija. Včasih so tisti prvi posnetki najboljši, ko si ne zakompliciraš svojih misli preveč. Običajno pa traja, da se navadiš okolice, pa tudi dinamike med dvema – njuno skupno delo potem ni samo seštevek, ampak veliko več.

Ali raje fotografiraš proces ali končni izdelek?

Proces. Od vedno me zanimajo rokodelci. Moj prvi model je bil starejši možakar, ki je živel v hiški blizu Škofje loke in pletel košare. Njemu je sledila in še vedno nastaja cela serija rokodelcev. Njihov proces izdelovanja, urnost, mišični spomin in uigranost so res fascinantni. Postanejo eno s svojimi pripomočki in orodji.

… in rokodelci so eno tudi s svojim telesom. Sodobni človek je morda izgubil to sposobnost, izgubil stik samega s seboj.

Večinoma, ja. Svojega telesa se niti ne zavedamo.

Kaj pa ti, si eno s svojim fotoaparatom?

Zdaj lahko rečem, da sem. Ko si tehnično tako podkovan, da imaš v prstih, ne razmišljaš več o tehniki. Potem si eno.

Ali med ustvarjanjem razmišljaš o čem drugem?

So stvari, ki me res navdušijo, najsi bo to svetloba, prizor ali proces. Tako me inspirira, da se navdušenje pretaka iz konkretnega dogodka preko mojih oči do mene. In ko to potem pride na fotografijo, res verjamem, da se tudi čuti. Navdušenje nad nečim se absolutno preslika preko fotografije do gledalca. V tem vidim pravo čarovnijo fotografije.

Pripravila: Patricija Bratuž