Zemlja je krogla. Vendar je za nas, njene prebivalce, predvsem zemlja. Zemlja je naš svet; zemlja so tla pod nogami, je bogato teksturirano površje, po katerem hodimo in ki daje oporo stvarem, rastlinam, živalim; tla, na katerih se odvija življenje na Zemlji.

Vendar tla niso le površina, morda celo najpomembnejša površina na svetu, tla so volumen.

Tla so akumuliran ostanek razpada kamnin, mineralnih drobcev in prebavljenih organskih odpadkov. Ta volumen je razslojen v množico horizontov, od tankega, z organskimi snovmi bogatega humusa na površju do skalne podlage na dnu. Tla so nakopičen ostanek razpadanja in razkrajanja stvari, ki so nekoč bile. Tla so ostanek preteklosti, ki podpira sedanjost.

Ta volumen ni inertna masa. Prst je prepustna opna med mineralno negibnostjo planeta in zračnostjo atmosfere. Zemlja diha skozi tla. Bakterije v tleh vežejo dušik iz ozračja. Rastline ta dušik vključijo v svoja telesa, ko poganjajo iz tal; ko rasejo, lovijo sonce in spajajo ogljik iz zraka in minerale iz tal. Ti procesi spajanja zemlje in neba so hrana živalim. In ko te odmrejo, postanejo del tal, kjer jih glive in bakterije razgradijo v minerale. Ljudje, živali in rastline smo le posebej zanimivi začasni skupki organizirane vlažne prsti.

Tla opravljajo ključno delo življenja, delo razpadanja, prebavljanja, razkrajanja, fermentacije; delo, ki ga v mraku opravlja množica nevidnih, »nečloveških« delavcev, katerih habitat in medij je zemlja. Tla so stabilen in trden rezultat dela razpada, trohnenja in gnitja.

Tla so živa. Prepoznamo lahko življenje – poganjke, korenine, koreninske laske, gliste, praživali, členonožce, strige, deževnike, nevidno množico mikroorganizmov in micelijev gliv. Tla so skupek, kolektiv bitij in stvari.

Življenje na planetu je prepleteno v zapletena omrežja prehranjevanja, prehranjevalne verige, skozi katere krožijo stvari in snovi. Hrana je tista, ki nas postavlja v svet in na zemljo.

Prehranjevanje vzpostavlja odnose med organizmi ter med organizmi in svetom; vzpostavlja ekologije. Ekologija je torej način, na katerega se stvari medsebojno zapletamo v skupke, v kolektive. Zdi se, da je jedenje relacija moči – nekdo, močnejši in hitrejši, nekoga ali nekaj poje; a v resnici je jedenje egalitarno. Tudi o tem priča prst. Vsi, tudi jedci, bomo nekoč hrana. Tudi tiste na vrhu prehranjevalne verige bodo pojedle bakterije in glive. Vsi bomo nekoč končali kot prst.

Prst je vitalna, živa substanca, ki nastaja, živi, zori in se stara, morda propade, umre, izgine. Vsi delavci v prsti ne le živijo in jo ustvarjajo, temveč ji vdihnejo tudi vitalnost in identiteto. Ta identiteta je lokalna, vezana na geološke, klimatske pogoje, lokalne mikrobne kulture, lokalne ekologije.

Prst je zadnji ostanek vseh ostankov. Vse, kar propade, umre, razpade, se razkroji in zgnije, pristane v zemlji. Prst je materialni spomin Zemlje, je zakladnica, arhiv in smetišče hkrati. Poznamo lahko vse njene parametre, globino, barvo, strukturo, teksturo, kislost, vsebnost organskih snovi in hranil, pa je še ne bomo opisali. Ker prst ima zgodovino, prst je kompostirana zgodovina.

Prst kot substanca je mlada. Preden so kopno zavzele rastline, pred kakšnimi 460 milijoni let, je bila Zemlja zgolj blatna in prašna. Kamnine so se drobile in razpadale; drobne ostanke, melj in glino, so reke spirale v morje in je veter razpihoval naokoli. Voda se obdrži v porah med delci, preprosta sestava zgodnje zemlje pa ni omogočala, da bi dobro zadrževala vodo in hranila. Zemlja je obstajala bodisi kot blato ali kot prah. Tudi reke so bile zato drugačne, prepleti korit, iz dneva v dan so spreminjale tok in hitro spirale blato v morje. Ko so se na kopno splazile prve rastline – najprej mahovi in lišaji – so blato in prah udomačile v prst. Lišaji so razkrajali skale, sproščali hranila; alge so v prst dodajale ogljik, bakterije so vezale dušik. Glive so v prst vezale vodo in razkrajale odmrle organske snovi. V stotih milijonih let se je količina prsti povečala za desetkrat. Spremenile so se tudi reke. Rastline so utrdile bregove, reke so dobile meandrirajoča korita, ki so počasi vijugala po dolinah. Blato, ki so ga reke prinesle ob poplavah, se je akumuliralo na poplavnih ravnicah in postajalo prst, tla, iz katerih so rasle rastline.

Prst je postala izziv tudi za živali, kot so strige in črvi. Razviti so morali telesa za gibanje v blatu, za kopanje rovov in premikanje z ritmičnim krčenjem in raztezanjem. Nevretenčarji jedo prst, iz nje dobijo hranila in jo – prebavljeno – izločajo. Bakterije v njihovih opravilih opravijo delo; izločena prst postane bolj drobna, bolj bogata. Kopanje rovov spreminja razporeditev blata, prst prezrači. Deževniki delajo prst, ob tem so zemljo udomačili zase.

Ljudje smo udomačili zemljo v neolitiku, ko smo začeli gojiti žita in stročnice. Naša prva udomačena prst so bili vrtički, koščki razkopane zemlje v bližini hiš, sredi majhnih posek v gozdu. V vrtičkih smo ustvarjali pogoje za rast rastlin, prinesenih s t. i. rodovitnega polmeseca, te pa so omogočale rast ljudi.

Vrtički so bili deli zemlje, za katere so ljudje intenzivno skrbeli, pazili nanje in na njih delali. Prepuščene samim sebi jih je hitro prerasel plevel ali gozd. Ljudje so nanje nosili odpad iz gospodinjstev, ta je postal del prsti. Prst je postala temnejša, bolj mastna, bolj organska, rodovitna. Vrt pa je postajal sedimentiran ostanek življenja. Življenja ljudi so postala del vrta, se vtisnila v prst. Na te sledove so naleteli med delom; kost, črepinja, ki je prišla na površje med kopanjem, je pričala o delovanju prednikov, o zgodovini in časovni globini vrta, o tem, da je že generacije vsako leto zrasel pridelek enozrnice, ječmena in čičerike.

Z udomačitvijo živali in iznajdbo pluga je skoraj vsa zemlja postala vrt. Ljudje smo posekali in požgali gozdove in jih preorali v njive. Obširna polja so zahtevala drugačno skrb za zemljo. Srednjeveški orač je predvsem obračal tla, leto za letom, v aprilu za jaro in oktobra za ozimno žito. Plug, težek kovinski plug na kolesih, ki ga je vlekel par volov, je obračal prst; dvigoval s hranili bogato zemljo na površje in pokopal zemljo, izčrpano od zadnje žetve, skupaj s strniščem in plevelom.

Ritem obračanja tal in kolobarjenja je omogočal, da je zemlja rodila, se obnavljala – oranje za oranjem, leto za letom. Ne z dodajanjem novih plasti, temveč z obračanjem tal in nevidnim delom »neljudi« v mraku prsti.

Moderna ideja narave je zrasla iz te fevdalne kmečke idile. Naravo smo razumeli kot periodično obnavljanje sveta, ki ga pooseblja menjavanje letnih časov, varno ozadje, ki je tu za nas in na katero se lahko zanesemo, da bo takšno, kot je.

Dokler se ne moremo več.

Tla so infrastruktura življenja. Infrastruktura je skrita, deluje v ozadju in omogoča življenje. Prst v vsakdanjem življenju opazimo predvsem kot odpadek, ostanek, ki ga je veter ali dež spral v razpoke na asfaltu. Tudi tam, kjer prst je – na poljih, v parkih, v gozdovih – ni prst tisto, kar opazimo. Opazimo pridelek, drevesa, trato, ne pa tega, kar pridelek, drevesa, trato … omogoča. Prst kot infrastruktura govori o nevidnem, mračnem ozadju, ki opravlja ključno delo, a ga opravlja v senci, v temi; tako omogoča in osmišlja delo drugih, delo, ki je vidno, delo rastlin, ljudi in živali.

Kemik Fritz Haber je leta 1918 dobil Nobelovo nagrado za sintezo amonijaka iz dušika v zraku, kar je omogočilo začetek izdelave umetnih gnojil. V času, ko je intenzivno kmetijstvo že skoraj izčrpalo tla, je Haber »iz zraka potegnil kruh«. A Haber je iz zraka potegnil tudi eksplozive in bojne pline, ki so med prvo svetovno vojno pomorili na milijone ljudi. In ko ga je na stara leta mučila slaba vest, ga ni zaradi zaplinjenih vojakov, temveč zato, ker je verjel, da je njegova metoda luščenja dušika iz atmosfere tako spremenila ravnotežje planeta, da prihodnost ne pripada ljudem, temveč rastlinam.

Kruh, ki ga je Haber potegnil iz zraka, je milijone ljudi rešil lakote, a zakisal prst, zmanjšal biotsko raznovrstnost tal, umazal zrak in vodo in segrel ozračje.

Infrastrukturo običajno opazimo šele, ko ne opravlja več svojih nalog. Kljub temu da jo prekrivamo z betonom in asfaltom, zemlja postaja čedalje bolj vidna; opazimo jo, ko postane blato, ki ga je neurje spralo z njiv na ulice mesta, ali prah, ki ga odpihne veter z izsušenih polj. Ampak zemlja je svoje delo vedno opravljala v mraku in senci, njena nenadna vidnost kaže, da se naše razmerje do nje radikalno spreminja. Kaj se zgodi, ko tisto, kar je nevidno, mračno in temačno, nenadoma vdre v naše vidno polje?

Prst odkriva, da se v temačnem jedru življenja skriva razpad, razkroj, iz katerega brbota kaotična vitalnost življenja. Tla so polna promiskuitetne in obscene vitalnosti, kaotično kreativna in destruktivna hkrati. Tu ljudje nismo suvereni. To ni fevdalna Mati Narava, porok stabilnemu, urejenemu svetu, za dežjem posije sonce, za nočjo vzide jutro, za zimo pride pomlad.

V tej gnili naravi ni izjemnih niti izjem. V tej gnili naravi vsi končamo kot hrana za nekoga drugega. Ta gnila, nepopolna narava, kompost preteklosti, je le kolektiv bitij in entitet, ki jih kaotično, obsceno brbotanje vitalnosti rojeva in požira.

In to mora biti izhodišče za novo, neantropocentrično politiko do narave, za iskanje drugačnih načinov sobivanja z drugimi. Prst razkriva, da smo le bitja med bitji in stvar med stvarmi.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, eden izmed govorcev na festivalu Na zemlji svet stoji to soboto, 26. 9.

Objavljeno v Outsider #23 – Zemlja: outsider.si/izdelek/outsider-23-zemlja/

ZEMLJA

Na zemlji svet stoji: festival arhitekture, zemlje in učenja