Advertisement
kostanjevica_1971 Large
Franci Lazarini: Razmišljanje ob ogledu nekega intervjuja
Getting your Trinity Audio player ready...

  (Hommage à France Stele)

V letošnjem letu praznujemo 140. obletnico rojstva Franceta Steleta (1886–1972), enega od utemeljiteljev slovenske umetnostne zgodovine in prvega poklicnega konservatorja pri nas. Gre za izjemno osebnost, mednarodno uveljavljenega znanstvenika, ki je govoril kar 17 tujih jezikov, profesorja, ki je vzgojil prvo povojno generacijo umetnostnih zgodovinarjev in poskrbel za enakomerno raziskanost vseh starejših obdobij slovenske likovne umetnosti. Po drugi strani pa za izjemnega praktika, vedno prisotnega na terenu, med spomeniki, ki je postavil temelje slovenskemu spomeniškemu varstvu. Ob tej priliki so kolegi na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je bil več kot dve desetletji zaposlen, priredili vrsto dogodkov. Med njimi je bilo tudi predvajanje intervjuja, ki ga je leta 1971 s Steletom za tedanjo RTV Ljubljana posnela legendarna kulturna novinarka Breda Kovič. Intervju, videl sem ga prvič, je izjemen. Človek lahko le obžaluje, da ga občasno ne predvajajo na »nacionalki«, tako kot drugih intervjujev s pomembnimi Slovenci, ki jih ni več med nami. Prepričan sem, da so v skoraj sedmih desetletjih obstoja naše javne televizije na filmski trak zabeležili ogromno zanimivih pogovorov. Skupaj z drugimi gledalci smo bili fascinirani nad lucidnostjo petinosemdesetletnega Steleta, nad njegovo iskrivostjo, duhovitostjo in jasno mislijo. Pa tudi nad tem, koliko od tega, kar je povedal pred več kot pol stoletja, je aktualnega še danes.

Premišljam o časih, v katerih je kot konservator deloval Stele. Oral je ledino. Leta 1913 so ga, komaj 27 let starega, novopečenega doktorja umetnostne zgodovine, z Dunaja poslali v Ljubljano z nalogo organizirati spomeniško varstvo na Kranjskem. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil iz ruskega ujetništva, je svoje delovanje razširil na vso današnjo Slovenijo, z izjemo Primorske, ki je pripadla Italiji. Peš je po dolgem in počez prekrižaril Slovenijo (v intervjuju je poudaril, da ima to srečo, da ima lahke noge), s tedanjimi fotoaparati (sprva še na steklene plošče), ki so omogočali vsega skupaj nekaj posnetkov dnevno, ter beležko s svinčnikom, je evidentiral slovensko kulturno dediščino. Postopoma je skrbel za raziskanost spomenikov (pogosto sočasno s konservatorskimi posegi) in njihovo ovrednotenje, na terenu sproti reševal tekoča vprašanja. Kljub temu, da je bil »one man band«, je našel čas tudi za pisanje znanstvenih knjig in člankov, kritik razstav, knjižnih ocen in polemik, nastope na konferencah v tujini in uredniško delo. In ob tem napisal še množico pisem, njegov pisemski arhiv je eden največjih pri nas. Marsikaj je bilo v tistih časih gotovo lažje. Kislo sem se nasmehnil ob njegovi izjavi, da odsotnost zakona o spomeniškem varstvu v času Avstro-Ogrske ni bila problematična, saj je imela konservatorska služba svojega »protektorja« – samega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. In to je, po Steletovih besedah, zadoščalo, da so se morali župani podrediti mnenju deželnega konservatorja. Zlati časi! A v marsičem Steletov čas ni bil tako drugačen od našega. Tudi takrat so nekateri spomeniki propadali. Tudi Stele je naletel na nerazumevanje lokalnega okolja, večkrat se mu je zgodilo, da so vaščani, ko so zvedeli za njegov prihod, pohiteli z rušenjem, z odstranjevanjem fresk, … Tudi Stele se je srečeval z interesi kapitala, napačno razumljenimi potrebami sodobnega prometa in podobnimi faktorji, ki so uničevali vedute slovenskih mest. Tudi Stele se je srečeval z izginjanjem etnološke dediščine kot posledice modernizacije slovenskega podeželja. Ob tem ves čas svojega konservatorskega delovanja ni imel spomeniškovarstvenega zakona, saj ga ne Avstro-Ogrska ne Kraljevina Jugoslavija nikoli nista sprejeli, prvi zakon smo Slovenci dobili šele leta 1945. Zato se je moral znajti, kot je vedel in znal. A kot je duhovito poudaril v intervjuju, konservatorju, ki nima stika s terenom in je zgolj birokrat, noben zakon ne pomaga.

France Stele v križnem hodniku dominikanskega samostana na Ptuju, 1928

Včasih so bile stvari še dosti hujše, kot so danes. Nenazadnje je  doživel pustošenje dveh svetovnih vojn, pa tudi povojno ropanje in sistematično uničevanje grajskih stavb. A ni izgubil upanja. Prav ganljivo je, kako si je, ob ogledu v bombardiranju porušene minoritske cerkve na Ptuju, kot žarek upanja zabeležil edino dobro stvar, ki jo je lahko videl – nepričakovano odkrite fragmente srednjeveških poslikav. Vselej je iskal rešitve. Ko so začeli »prazniti« slovenske gradove in dvorce, je predlagal ustanovitev muzeja fevdalne kulture, v katerem bi shranili vsaj najpomembnejše primere umetnin in pohištva iz naših grajskih stavb. Žal je pobuda naletela na gluha ušesa.

In prav ta optimizem veje tudi iz omenjenega intervjuja. Posebej se mi je v spomin vtisnila misel, da se konservator nikoli ne sme čutiti osamljenega, ampak mora poskrbeti zato, da je razumljen. Z drugimi besedami: poskrbeti mora, da je njegovo stališče slišano. To misel bi iz konservatorjev lahko razširili na vse nas, ki nam ni vseeno za kulturne spomenike, arhitekturo, javni prostor, … Stele je imel na voljo zgolj časopise in morda radio, ob koncu življenja še televizijo. Danes imamo na voljo mnogo več sredstev, da naše mnenje posredujemo širši javnosti. Spomeniki se ne morejo sami braniti, stavbe ne morejo same povedati zakaj so pomembne, zakaj jih je potrebno ohraniti, to moramo za njih storiti mi. Smo nekakšni odvetniki kulturne dediščine. Zavedajmo se te vloge!

France Stele kot deželni konservator za Kranjsko, 1913

Napisal: Franci Lazarini
Lastnik fotografij: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta

Pripis ob zaključku. Prejšnji mesec je moja kolumna umanjkala. Ob vsem delu v službi je enostavno zmanjkalo časa. Steletu se kaj takšnega zagotovo ne bi zgodilo. Meni se bo verjetno še kdaj. A se bom vseeno potrudil, da kolikor toliko redno izpolnim svojo nalogo »odvetnika za spomenike«.

Omogočite nastajanje vsebin z naročilom na tiskano revijo. Hvala!

France Stele v Kostanjevici na Krki, 1971

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.