Ko sem bila v dneh pred božičem nazadnje na obisku v Sloveniji, smo se med večerjo s prijatelji zapletli v debato o slovenščini. »Jaz se počutim že prav terorizirano od te angleščine,« je rekla prijateljica v povezavi z uporabo angleščine na internetu. Ta stavek je – ironično – izgovorila v angleščini. Za mizo je namreč sedel tudi moj mož; Škot, ki razen »živjo/dober dan/kako si« v slabih petih letih, odkar sva skupaj, ni osvojil prav dosti druge slovenščine. Kadarkoli sva na obisku v Sloveniji, prijatelji in družina zato avtomatično preklopijo na angleški jezik.
To seveda spremeni naravni tok in ritem pogovora, ne glede na to, kako tekoče govorijo angleško. Pripravljenosti, da se moji bližnji na tak način prilagodijo nama, seveda niti slučajno ne jemljem za samoumevno. Prijateljičin komentar mi je zato dal misliti. Sem jaz del problema, zaradi katerega angleščina prevzema svet? Bi morala S.-u bolj vztrajno težiti, naj se nauči slovensko? Je zaradi takšnih nezvestih branilcev slovenščine, kot sem jaz, ogrožena prihodnost našega jezika? Bo to, da je S.-ov besedni zaklad obstal na ravni osnovnih slovenskih besed – »pivo, copati, gre, to je za vas, kaj je to, rada te imam (spoli mu še ne grejo)« – enkrat, ko bova imela otroke, problematično?
Odkar živim v tujini, se je angleščina zajedla v vsako poro mojega vsakdanjika. V angleščini govorim doma in v službi. V angleščini se kregam z možem, pogovarjam s prijatelji, berem, pišem. V angleščini razmišljam in menda v angleščini kdaj kaj zamomljam tudi med spanjem. Moja ljubezen do slovenščine mora zato biti negovana skrbno, aktivno in z veliko truda – kot ljubezenski odnos, ki ga je zlomila nezvestoba. Kadarkoli sem v Sloveniji, iz Beletrine in Konzorcija privlečem nazaj domov cel kup knjig v slovenščini. Pred letom jih moram zaradi omejitve teže prtljage taktično prerazporediti. Par v majhen kovček, ki ga ne bodo tehtali, par na dno vrečke iz duty freeja, par pa v žepe plašča. Pakiranje tako vedno spremljajo zgroženi pogledi najbližjih družinskih članov, ki ne razumejo moje potrebe po tem, da v vsakdanu, ki ga sicer obvladuje angleščina, kakšno knjigo preberem tudi v slovenščini.
Da obstajam v dveh različnih jezikih, je svojevrsten dvorezni meč. Ker sem po naravi romantik, me dejstvo, da moj partner nikoli ne bo zares razumel vseh nians in tekstur mojega izražanja v slovenščini, včasih zbode. Kako me lahko zares pozna, če ne bo nikoli vedel, kako duhovita in sarkastična znam biti v svoji ljubljanščini? Po drugi strani mi je angleščina ponudila nepričakovano svobodo. V angleščini sem lahko svoje življenje zgradila na novo, iznašla »Ajdo 2.0« in svojim dnevnim mislim ter občutjem v strukturah drugega jezika ponudila novo perspektivo. Hkrati slovenščino čuvam kot skrivno telefonsko zvezo do svojih korenin in vsega drugega, kar je samo moje – tudi v odnosu z S.-om.
Odkar sva se pred nekaj meseci s Škotske preselila v Amsterdam, mi prijateljičin komentar o angleščini, ki terorizira cel svet, v mislih odzvanja skoraj vsak dan. Amsterdam je namreč poln nas – »expatov«, ki razen nekaj osnovnih besed ne govorimo/jo nizozemsko, tudi če tu živimo/jo več desetletij. Zaradi nas so tu same težave. Stanovanj ni dovolj. Cene najemnin so vrtoglave. V trgovinah in lokalih je zaposlenih veliko tujcev, ki ne govorijo nizozemsko. Amsterdamčani morajo zato v prestolnici svoje lastne države kavo včasih naročiti v angleščini.
Pa vendar je nizozemska politika do tujcev izjemno tolerantna. Administrativni postopki, povezani z registracijo tujcev, so preprosti in kratki. Tujim priseljencem pripada davčna olajšava, zaradi katere so plače mnogih izmed nas prvih pet let življenja tukaj obdavčene manj kot plače domačinov. Ko sva se z S.-om pred nekaj meseci na nizozemski različici upravne enote v središču Amsterdama uradno registrirala kot prebivalca, je postopek trajal dobrih 15 minut – in to kljub temu, da je S. Br(ex)itanec. Prijazna uradnica, ki naju je pozdravila z »Welcome to the Netherlands! (Dobrodošla na Nizozemskem!)«, naju je med prijetnim klepetom ob urejanju dokumentov povprašala, kako nama je življenje v Amsterdamu všeč v primerjavi s Škotsko. Na koncu se nama je še povsem po nepotrebnem opravičila, da dokument o registraciji ne bo v angleščini, temveč v nizozemščini.
Situacija v Sloveniji je ravno nasprotna. Tuje delavce naše gospodarstvo nujno potrebuje, pa vendar je v rigidnih administrativnih postopkih trenutno ujetih na tisoče tujcev, ki po več mesecev čakajo na dovoljenje za delo v Sloveniji. Nedolgo od tega sem v Facebook skupini Expats in Slovenia zasledila objavo pred kratkim priseljene tujke. V njej je delila svojo izkušnjo z ene izmed upravnih enot, kjer je med urejanjem dokumentov doživela posmeh skupine uradnikov, ki so se rogali dejstvu, da živi v Sloveniji, pa ne govori tekoče slovensko. Ko je med spopadanjem s slovensko birokracijo v stiski pisala na upravno enoto na drugi konec Slovenije, je v odgovor dobila elektronsko sporočilo, ki se je začelo z besedami: »Odgovor vam pošiljam v slovenskem jeziku, saj je ta uradni jezik v naši državi.«
Pod objavo se je usul kup komentarjev. Nekateri (na srečo so bili v manjšini) so takoj zasikali v stilu, »če ti tukaj kaj ni všeč, odidi drugam«. Drugi so rekli, da je imela pač nesrečo, da je naletela na uradnike, ki so vstali z levo nogo. Tretji so modrovali, da je razlog zgodovinski: Slovenci imamo za seboj več stoletij borb za svoj jezik in državo, zato ni čudno, da smo do slovenščine tako zaščitniški. Par jih je komentiralo, da slovenski uradniki – tudi tisti, zaposleni za delo s tujci – na elektronska sporočila menda morajo odgovarjati v slovenščini, saj so po zakonu odgovorni za točno predajo informacij. Ne glede na razlog so takšne izkušnje in bizarne birokratske ovire, s katerimi se spopadajo tujci pri nas, le simptom. Kot so pred kratkim zapisali na rtvslo.si, je resnična bolezen ta, da je naša politika do tujcev zgrajena na prepričanju, da so tujci grožnja. Tujci nam bodo vzeli jezik, izpridili otroke, pobrali službe in stanovanja. Podrli nam bodo katoliške cerkve in namesto njih zgradili mošeje.
Ob vseh neprespanih nočeh in stresu, ki sva ga z možem doživljala pred nekaj meseci ob selitvi iz Velike Britanije na Nizozemsko, je bilo občutje, da sva se ob registraciji prebivališča v novi državi počutila dobrodošlo – četudi le s strani javne uradnice, ki je ne bova nikoli več videla – neprecenljivo. Zato si želim, da bi takšno toplo dobrodošlico doživeli tudi tujci, ki ob prihodu v našo zeleno državico pridejo v stik s predstavniki slovenskega državnega aparata. Morda je torej čas, da v Sloveniji uveljavimo še en uradni jezik: prijaznost.
Piše: Ajda Milne
Foto: Ajda Milne: »nekaj minut za tem, ko sva se registrirala«
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
