V prostoru nekdanje samostanske cerkve Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je bila v petek, 21. maja, odprta razstava Navzkrižja dilem Aleksija Kobala in Mance Ahlin, ki z razstavljenimi deli drezata v  številne univerzalne dileme (današnje) civilizacije, med njimi cikličnost človeškega dojemanja zgodovine in družbenih fenomenov, eksistenčna vprašanja o svobodi in demokraciji ter dvopolnost človeškega značaja in družbe nasploh. Kustos razstave, ki bo odprta do 5. septembra 2021, je Miha Colner.  

Sodelujoča umetnika se na aktualni razstavi v tandemu predstavljata prvič: Aleksij Kobal (1962) je akademski slikar, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje magistriral leta 1993, od takrat pa redno razstavlja tako v Sloveniji kot tudi v mednarodnem prostoru. Interdisciplinarni umetnik, ki na širšem kulturnem področju deluje tudi kot videast, glasbenik ter literat, se je vprašanja cikličnosti dotaknil že leta 2016 v okviru svoje samostojne razstave Tipologija zlatoroga, prirejeni v ljubljanski Galeriji Kresija, tokrat pa njegovo slikarsko serijo, umetniški video in atmosfersko glasbo v ambientu kostanjeviške samostanske cerkve premišljeno dopolnjujejo prostorske instalacije Mance Ahlin (1977), diplomantke Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Večkrat nagrajena umetnica med slednjo in New Yorkom deluje na področju arhitekture, oblikovanja ter umetne obrti, njeno delo pogosto zaznamuje uporaba čipke, ki jo na sodoben način spretno vključuje v arhitekturnimi elemente in inkorporira v dizajnerske predmete, po zaslugi česar je prepoznavna tudi v širšem mednarodnem prostoru. 

Aktualna razstava Navzkrižje dilem temelji na aktualnih družbenih, političnih in kulturnih predpostavkah, pri obravnavi katerih sta se umetnika navezala na večplastne pomene formalno cikličnih motivov torusa, uroborusa in Möbiusovega traku. Ti pa ju niso zanimali zgolj v metaforičnem smislu, temveč, kot pravi Aleksij Kobal, tudi formalno: »Moja prva dilema se je pojavila, ko se dvodimenzionalna slikarska površina ni zdela dovolj nazorna, da bi lahko celovito opisala navzkrižje Möbiusovega traku. Z Mančinim sodelovanjem je potem hitro nastala zamisel o prepletenem objektu, ki bo ta topološki fenomen najbolje zaobjel. Naj takoj povem, da najin namen ni bil gledalca navduševati s čarovnijami geometrije, kot to briljantno počne Escher, želela sva le izpostaviti topološko zanimivost prehajanja z ene na nasprotno stran, česar pri tem početju sploh ne opazimo; ta se namreč hitro izkaže kot prispodoba človeške narave, ustroja družbe, sploh pa politike. Trije diptihi: Möbius, Torus in Uroboros so člani iste družine, sporočajo, da se oportunizem (Möbiusov trak), cikličnost (torus) in pohlep (uroboros) nikoli ne ustavijo. In to so, bolj kot kdaj koli, resnične navzkrižne dileme našega časa.«

Potreba po koherentni zapolnitvi monumentalnega cerkvenega prostora, v katerem bi izključno slikarska dela zaradi njegove dominantnosti težko vzpostavila enakovreden dialog z njim, je bila vzrok, da je Kobal k sodelovanju povabil Manco Ahlin, ki se je na problematiko odzvala iz svoje perspektive: »Projekt se je razvil s sodelovanjem preko dveh celin, v obdobju velikih političnih preobratov v ZDA (in po svetu), socialnih nemirov ter seveda pandemije. Kot konkretno raziskovanje povezave med dvodimenzionalno sliko in tridimenzionalnim objektom je bilo najino delo kot meditacija in na koncu multimedijski zapis tega obdobja neštetih dilem.« 

Kobal in Ahlinova tako s spajanjem svojih različnih umetniških praks v koherentno celoto v galerijskem prostoru vzpostavljata celostni ambient in v dialogu odpirata številna družbena vprašanja. Eno izmed njih bi lahko bilo, kakšni so naši kriteriji za družbeni napredek. Ob ponavljanju različnih družbenopolitičnih problematik kot so intoleranca, populizem in radikalizacija se zdi, da osnovna kapitalistična predpostavka zadnjih stoletij svojih obljub o večjem materialnem napredku, ki bi nam prinesel večjo svobodo in zadovoljstvo, ne bo nikoli uresničila, hkrati pa družba postaja vse bolj uniformirana in generična. Zdi se, da smo tako zaradi nezmožnosti zamišljanja in implementiranja alternativnih idej trenutnemu ustroju postavljeni ”na konec” zgodovine, zaradi česar lahko na tem mestu pričakujemo le še ciklično ponavljanje že obstoječih razmer, kar stvarno ponazarja motiv Möbiusovega traku. Spremlja ga uroborus, motiv kače, ki žre svoj rep, izvirajoč iz staroegipčanske ikonografije. Ta je, po besedah kustosa razstave, »neke vrste metafora človeške vrste, ki je v mnogih pogledih pretenciozna. Ves čas si namreč domišljamo, da napredujemo, ampak je to zgolj utvara, saj se človeška vrsta v preteklih desetletjih in stoletjih na mentalni in intelektualni ravni ni skoraj nič spremenila. Nedvomno je napredovala tehnologija, ljudje pa se še vedno oklepamo starih vzorcev, zaradi česar se družba tako pogosto navidezno znajde v slepi ulici. Razstava Navzkrižja dilem vzpostavlja ambient, ki gledalca, ko vstopi vanj, poskuša miselno angažirati, po drugi strani pa ostaja zelo odprta, saj se lahko miselni angažma zgodi zgolj v primeru, da se človeku pusti določeno prosto pot za razmislek.«

Umetniška dela Kobala in Ahlinove, ki prepričljivo obvladujejo galerijski prostor, nas tako nagovarjajo v obdobju, ko se po eni strani povečuje globalna politična intoleranca, po drugi strani pa smo zaradi naraščajoče globalizacije bolj kot kadarkoli prej primorani v sodelovanje, iskanje dialoga ter sklepanje kompromisov. Razstava, ki je tako vizualna in družbeno kritična hkrati, ambiciozno odpira in problematizira večplastna vprašanja o zgodovinsko-politični cikličnosti, obenem pa obiskovalca vabi k razmisleku o (sodobni) družbi in razmerah v njej ter ga spodbuja k njegovi opredelitvi do njih.    

Piše: Ana Obid

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja