May You Live in Interesting Times, slogan letošnjega umetnostnega Beneškega bienala (2019*), dobro povzema sodobne medijske spremembe. V času, ko dnevni tisk doživlja krizo, se pojavljajo številni novi eksperimenti, ki poskušajo najti sodobnejše, vzdržne medijske modele. A novi slogani so podobni klasičnim, poudarjena je neodvisnost, ki mediju zagotavlja verodostojnost. Eksplicitno izpostavljanje neodvisnosti priča o dejstvu, da ta ni samoumevna. Kaj pomeni neodvisnost medijev in kaj jo omogoča?
Neodvisnost medijev je odvisna od uredništva; njegove širine, razgledanosti, raznolikosti pogledov, pripravljenosti za sprejemanje drugačnih mnenj. Določajo jo predsodki, prepričanja in vrednote uredništva. Odvisna je od odprtosti, radovednosti in veščine piscev.
Ampak – neodvisnost je tudi in predvsem odsev načina financiranja medijev. Bolj ko je financiranje razpršeno, manjše neposredne vplive imajo financerji in večja je neodvisnost medija. Najbolj razpršeno financiranje je prodaja posameznih izvodov ali naročnin. Številni bralci po lastni presoji izberejo medij, kupijo izvod ali plačajo naročnino. To je majhna zasebna subvencija mediju, žlahtna, ker ničesar ne pričakuje v zameno; razen vsebin, ki so dovolj dobre, da so vredne plačila. Odnos je tu jasen in nedvoumen; premišljen urednik, ki bralce ceni, ne bo zniževal kakovosti vsebin, da bi pridobil številnost. Nasprotno. Bralno občinstvo je zahtevno in občutljivo. Prodaja oglasnega prostora, ki ga zakupijo podjetja za predajo svojih sporočil, s cenikom, ki je jasno označen in ločen od uredniških vsebin, je transparenten način financiranja medijev, ki nekaj pove tudi o identiteti medija. Zato je izbira oglaševalcev tudi uredniška odločitev, ali bi vsaj morala biti. Problematična so sponzorstva in donacije, kjer donator ni omenjen, zneska pa se ne da izslediti; bralec torej težje izsledi morebitne povezave, saj ne ve, na kaj mora biti pozoren. Še posebej je problematično sponzoriranje podjetij v državni lasti, kjer se zrcalijo interesi politike. In politika je zagotovo prisotna tudi pri podeljevanju javnih sredstev na razpisih. Zanimivo, da medij, ki je v celoti financiran s strani države, velja za neodvisnega. Pri tem pa pozabljamo na arbitrarnost meril in pristranskost komisije, ki nikoli ni povsem nepolitična in brez interesov, ter netransparentnost pri razpisih – ki jih je več, kot si mislite (razpisov in netransparentnosti). Podpora “od zgoraj”, prek razpisov, če je glavni vir financiranja, je dvojno problematična, saj medije ločuje od trga, bralcem pa daje vtis, da kakovostne kulture ni treba kupiti, je zastonj, podpira jo subvencija.
In to je največja nevarnost, ki preti uredništvu. Občutek, da je tvoje delo vzvišeno, da je v javnem interesu, ki pa ga ne določi javnost, ampak komisija, ki je vedno tudi politično opredeljena. Izguba stika s publiko je najhujše, kar se lahko zgodi medijem in tudi kulturi nasploh. Smisel medijev in vse kulture je, da publiki preda sporočilo, ki si ga zamislijo ustvarjalci. Po dobri predstavi iz gledališča odideš za spoznanje drugačen, dobra knjiga omogoča vpogled v izkušnje, ki jih morda nisi doživel, ko vstopiš v arhitekturo, v njej morda zaznaš idejni svet arhitekta, ki si jo je zamislil. Morda za hip odpotuješ v čas pred stoletji, ko so neki drugi ljudje, v svetu drugih strahov, nevarnosti in ambicij, ustvarili stavbo, ki je presegla svoj čas in prostor in šepnila svoje sporočilo v sedanji trenutek. Medij v kulturi bo bralcem predstavil ekstrakt časa, prizadevanj, razprtij; in ta ekstrakt izbere uredništvo, glede na ta ekstrakt so si mediji različni in imajo različne skupine publike.
A to bistvo, nagovor publike, je skupno medijem in vsem (ostalim) področjem kulture. Od veščine ustvarjalcev je odvisno, kako močno bo v nagovor vpet še spoznavni učinek.
May You Live in Interesting Times se nanaša na antično kitajsko prekletstvo, ki naj bi napovedovalo nestanovitno, s krizami in nemiri prepredeno obdobje, podobno zanimivemu času, v katerem živimo. Pojav novega medija nikoli ne ubije starega, piše Benjamin, povzroči pa njegov razvoj in spremembe. Te spremembe bolj zadevajo medij – način sporočanja – kot njegovo substanco.
Novinarji imajo za razliko od vseh drugih strok izjemen privilegij, da sami izbirajo in pišejo zgodbe na časopisnih straneh in v drugih medijih. Če več izvemo o novinarjih in medijih samih, kot na primer o znanosti, dostopnosti zdravstvenih storitev, bivalni kakovosti ali okoljski problematiki, je to izbira novinarjev in medijev. Če največja medijska zgodba postane ogrožena neodvisnost, ki pa je posledica političnih sprememb, to predvsem veliko pove o »neodvisnosti«. Prava neodvisnost je tista, ki je menjava vlade ne ogroža. Pravo neodvisnost namreč omogočajo bralci, ne politika, ne kapital.
Napisala: Nina Granda (Outsider#18, junij 2019)
Na sliki: izsek iz odločbe, maj 2021
*Besedilo je bilo objavljeno kot uvodnik v 18. številko revije Outsider, poleti 2019
Omogočite ustvarjanje revije Outsider z naročilom revije. Z naročilom omogočite tudi ustvarjanje spletnih vsebin.
