Grad Borl je mogočna starodavna gmota kamna in opeke, ki se skoraj brezšivno spaja s kamnito skalo ob reki Dravi. Gre za eno izmed najbolj izpostavljenih utrdb na nekdanji tisočletni meji med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrsko. Vendar pa se je Borl, točka dolge kontinuitete, izraz vladajoče moči in sidrišče številnih legend, v dvajsetem stoletju izkazal tudi za zelo občutljivo, krhko in ranljivo stavbo, ravno tako kot na prvi pogled mogočna skala, na kateri stoji, ki pa jo že stoletja počasi spodjedajo dravski tokovi. Ravno zaradi krušljive skalnate podlage so morali že v osemnajstem stoletju celo porušiti najbolj izpostavljen del še romanske zasnove, na njegovem mestu pa so pustili razgledno teraso. Takrat se je končala počasna rast zasnove, začelo pa se je njeno počasno krčenje, umik nekdanjega skorajda brutalnega izraza vojaške in ekonomske moči iz prednjega odra dogajanja. Tako kot še na marsikateri grad smo tudi na Borl do pred kratkim gledali kot na bogato in dragoceno dediščino davnih stoletij, ki pa ga v sodobnih časih čaka kvečjemu samo še životarjenje in v najboljšem primeru preobrazba v bolj ali manj nerentabilno turistično izpostavo. V preteklih letih so se tako vrstile neuspešne dražbe in zbiranje ponudb za odkup, medtem ko se je stavba začela počasi sesipati. Naenkrat ni več izgledalo nemogoče, da bo Borl sledil bližnjemu dvorcu Ravno polje, ki se iz »belega gradu« iz ljudske pesmi pred našimi očmi spreminja v topografijo opek, peska in ometa, skorajda že povsem zlita z ravnim Ptujskim poljem.

Vendar pa propad, če traja dovolj dolgo in postane dovolj viden, ponuja tudi možnost premisleka in streznitve. Vzporedno z medijsko bolj izpostavljenimi dražbami in visokoletečimi investitorskimi potenciali se je namreč lokalno Društvo za oživitev gradu Borl že leta trudilo za revitalizacijo kompleksa. V preteklem letu so v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo končno dosegli odločilen preboj – na Borlu so se začela sanacijska in obnovitvena dela, ki bodo končana jeseni. Z njimi grad še ne bo v celoti obnovljen, bo pa zaščiten in usposobljen za nove vsebine, ki bodo odlično izhodišče za nadaljnje delo. Tudi sicer mislim, da je postopna in počasna obnova edini zares trajnostni način, kako pristopati do stavb, ki so nastajala stoletja in ki jih s sondami, stavbnimi, statičnimi in zgodovinskimi raziskavami pravzaprav šele zares spoznavamo. Takšne stavbe si res ne zaslužijo hitre, enoletne sanacije. Upam, da se bomo v prihodnjih letih znebili iluzije, da je obnova kratkotrajni gradbeni proces, ki mu sledi dolgoletna uporaba. Bolj operativna pojma bi bila vzdrževanje in revitalizacija – procesa, ki sta manj draga in predvidljiva, pa zato bolj ekonomična in fleksibilna, predvsem pa morata potekati vzporedno in kontinuirano.

Prizadevanja Društva za oživitev gradu Borl pa imajo bolj trdne temelje od grajskih temeljev na krušljivi skali nad Dravo. Društvo pod vodstvom energične Sonje Golc je izdalo že več publikacij o zgodovini gradu, med katerimi je najnovejša in najambicioznejša decembra izdana monografija Borl v 20. stoletju. Knjiga je izredno dragocen prispevek k zgodovinskemu, kulturnemu in arhitekturnemu razumevanju ne samo Borla, ampak slovenskih gradov nasploh, ker s svojim bogatim naborom prispevkov jasno pokaže, da imamo o propadu fevdalne dediščine v 20. stoletju huda napačne in površne predstave. Nedvomno je res, da prejšnje stoletje gradovom nasploh in pri nas še posebej ni prizanašalo. Kazalo knjige bi lahko razumeli tudi kot počasno drsenje gradu in njegovih lastnikov po družbeni lestvici in vplivu navzdol. Če je nastop novega stoletja pričakal še v lasti stare in zelo ugledne grofovske družine Wurmbrand-Stuppach, se je njegovo visokorodno lastništvo že leta 1901 s poroko z manj uglednim baronom Kübeckom precej razredčilo in, kar je še bolj pomembno, skorajda obubožalo. V turbulentnih časih po prvi svetovni vojni, ko se je grad znašel v novi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, so ga njegovi lastniki prodali. Kot je zapisala njegova lastnica Ada Wurmbrand Kübeck: »Mi smo čez noč postali državljani južnoslovanske države, ki je včeraj še nihče ni poznal in za katero nihče ne ve, ali zanjo obstaja jutri.«

Ob grožnji z agrarno reformo, ki bi zmanjšala že tako ubožno grajsko posest, so lastniki grad prodali delniški družbi Borlin in se odselili v Gradec. Delniška družba je bila seveda dokaj nov tip graščaka, vendar pa so bili njeni delničarji kljub temu plemiči – tokrat hrvaški aristokrati, ki so z gradom nameravali gospodariti, kot da je nekakšna majhna gospodarska in stanovanjska zadruga. Zanimiv eksperiment pa je nenehno ogrožala nerentabilna posest, kmalu pa še gospodarska kriza, spremembe lastništva in končno druga svetovna vojna, ki je delničarje pregnala. Grad je postal eden izmed bolj zastrašujočih sedežev novih nacističnih gospodarjev, ki so tu ustanovili taborišče. Mračna medvojna zgodovina pa se je v obdobju po vojni izkazala tudi za nepričakovano prednost pri ohranitvi gradu. Zaradi povezave z narodnoosvobodilnim bojem, pa tudi zaradi bližine pomembne ceste proti Hrvaški, je Borl doživel precejšnja finančna vlaganja, v njem pa so odprli zelo priljubljeno gostišče s prenočišči, ki so ga še posebej v šestdesetih letih množično obiskovali tudi Avstrijci, Nemci in Britanci. Predvojna skrb konservatorjev, da bo grad uničen, je bila naenkrat odveč, dediščina pa je bila celo v na prvi pogled gradovom nenaklonjenih razmerah rešena, dobro obiskana in polna življenja. Tedaj pa se je zgodila gradnja nove ceste, ki je življenje preusmerila mimo Borla; gostišče je zaželo usihati, grad pa se je zaprl. Pravo obdobje pospešenega propadanja gradu Borl torej niti ni sledilo prvi ali po drugi svetovni vojni, ampak nam je neprijetno blizu.

Dvajseto stoletje je bilo torej za grad in njegovo okolico bogato, živopisano, ne vedno prijazno, vendar pa zelo vitalno in bistveno bolj razgibano, kot so razgibane naše predstave o usodi te in drugih podobnih stavb. Bogato fotografsko gradivo, odlomki iz nikoli objavljenih dokumentov in premišljen pripovedni lok piscev prispevkov lepo dopolnjujejo zgodovinska dejstva. Najpomembnejše je, da je knjiga o Borlu v preteklem stoletju napisana – zdaj pa se piše zgodba o Borlu v 21. stoletju. Usoda enega izmed naših gradov se je na temelju te knjige in vsega požrtvovalnega dela, ki ga je slutiti v ozadju, izrisala na barviti podlagi, ki še zdaleč ni omejena samo na bojevnike in aristokrate iz srednjega veka in baroka. Če bi bilo treba tujcu, morda pa še bolj domačinu, razložiti slovensko dvajseto stoletje, bi bil Borl prav lahko eden izmed bolj poučnih študijskih primerov – domovanje, ki se od aristokratov preko obubožanih veleposestnikov do delniške družbe, taborišča, gostišča in skorajšnega propada tik pred dvanajsto ponovno vzdiguje iz pepela.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja