Običajen korona urnik, za kuhinjsko mizo običajni jesenski prostoRoževski opravki: zoomi s sodelavkami, pripravljanje predavanja in oblikovanje konceptov za nove projekte. Iz ene sobe se sliši ponavljanje ulomkov, v drugi pri matematiki potrebujejo nož in desko: režejo jabolka, jih delijo, seštevajo, množijo.

Vtem zazvoni telefon, Maja Pegan iz društva Hiša iz Maribora. Brez običajnih uvodnih besed gre takoj k bistvu: »Ob deseti obletnici delamo popis dvorišč v Mariboru, 141 smo jih našteli!« Potem nadaljuje s prošnjo za moj komentar. Z enim ušesom poslušam, moji možgani pa gredo po svoje: seštevajo in množijo: 141 dvorišč!

O mariborskih dvoriščih vem zelo malo, pa vseeno dovolj, da se mi začnejo po glavi plesti razne bolj in manj nore ideje. Da ne bo pomote, večinoma govorimo o dvoriščih večstanovanjskih stavb v centru Maribora, nastalih na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Imam torej dva vhodna podatka: 141 dvorišč – in poznam aktivnosti, ki jih društvo Hiša izvaja že deset let (čestitke, Hiša!) in s katerimi je mariborska dvorišča postavilo v zavest meščanov in na zemljevid mesta.

Pa poglejmo, če je recimo povprečno dvorišče veliko 500 m², ima Maribor poleg ulic, parkov, trgov in cest še dodatnih 70.500 m² odprtih površin. Torej sedem hektarjev in pol ali štirinajst srednje velikih nogometnih igrišč oziroma dva hektarja več kot prekrasni Mestni park.

Na sončen novembrski dan bi se na te prostore, seveda v primerni razdalji, na sonček lahko postavilo 17.625 Mariborčanov. Torej vsak peti Mariborčan. V ta dvorišča bi lahko tudi parkirali, in to kar 2.800 avtomobilov. Če bi se zavedali okoljske krize, v katero smo padli pred že kar nekaj leti, bi rekli: posadimo drevesa! Pa recimo, eno na dva kvadratna metra, tako kot ljudi: torej 17.625 dreves. Ta drevesa bi v 50 letih absorbirala 44.053 ton ogljikovega dioksida. Za primerjavo – eno parkirišče v 50 letih z zgraditvijo in vzdrževanjem vred spusti v zrak 6,5 tone ogljikovega dioksida.

Že danes imamo daljša sušna obdobja in obilnejše nalive. Če bi bila vsa tla prepustna in meteorne vode ne bi odvajali v čistilne naprave in v reke – torej proč od zelenja, bi v mariborskih dvoriščih lahko zadržali 91.650 kubičnih metrov vode na leto.

Če bi razmišljali tako kot društvo Hiša, bi dvorišča namenili kulturi. Če bi na vseh dvoriščih naenkrat organizirali festival, bi imeli kar 141 odrov, porazdeljenih po Mariboru.

Matematika dvorišč je impresivna: vsak peti Mariborčan na soncu, 17.625 dreves, za 14 nogometnih igrišč travnikov, 141 začasnih odrov ali 2.800 avtov?

Potem pa pomislim, kaj je v resnici vprašanje, ki se po vsej Sloveniji v strokovnih debatah, na sestankih s predstavniki občin in v pogovorih s prebivalci postavi vsakič, ko omeniš odprte prostore v mestu: čigava pa so ta dvorišča, kdo je lastnik?

In potem sledi več možnosti: a) Če so v lasti države, potem se ne da nič. Žal. Najprej je treba ugotoviti, katero ministrstvo je pristojno za to področje. b) Če je lastnik mesto, potem se verjetno da kaj narediti. Ampak izključno samo na tistih koščkih, kjer je mesto nesporni lastnik. c) Če je v lasti prebivalcev, je vse zelo odvisno od odnosov med njimi, njihovih potreb in njihovih finančnih zmožnosti. Če se dobro razumejo, bodo investirali v prenovo, najverjetneje pa bodo uredili parkirišča, saj teh trenutno res primanjkuje. d) Kaj pa, če javni prostor ne pripada nikomur? Če je ujet v sodne spore? V veliki večini primerov gre tukaj prav za dvorišča večstanovanjskih stavb. Kot poljavni prostori, razpršeni po vsem mestu, v neposredni bližini stanovanj, igrajo zelo pomembno vlogo v življenju meščanov.

Ampak tukaj se pa še prav posebej in žal in zares ne da narediti prav nič. Je treba počakati, da se zadeve rešijo. Vmes pa čakamo, čaka parkirna politika, čaka okoljska strategija, čaka redno vzdrževanje, čakajo otroci na igrišča. Ni še čas, lastništvo še ni rešeno. Zakaj že? Na kaj čakamo?

Pa si spet pomagajmo z matematiko: na to, da bo leta 2050 (pri mojih častitljivih štiriinsedemdesetih letih) 3 stopinje več, da bo npr. Ljubljana imela podnebje Palerma, da se bomo poslovili od lip in kostanjev in začeli saditi palme, da bo od vročine umrlo še več starejših prebivalcev (že leta 2003: 280 v juniju in juliju)? Da bo izginila večina biotopov v Sloveniji in se bo kraška pokrajina razlezla čez vso Slovenijo?

Vsaka računska operacija je smiselna, dokler je cilj računanja jasen: ugotoviti moramo, kako v prihodnosti kolikor toliko spodobno bivati na Zemlji. Razmišljajmo, kakšen potencial nam v tem smislu predstavljajo odprte površine v naših mestih.

Zato množimo velika drevesa in kakovostne zelene površine, odštevajmo avtomobile in porabo, delimo si odgovornost in skrb, predvsem pa seštevajmo zmogljivosti občin, prebivalcev in vseh ostalih akterjev v skupnem prizadevanju za boljša mesta.

Napisala: Alenka Korenjak, arhitektka, soustanoviteljica društva Prostorož

Portret: Elena Rucli

Vsebine na spletni strani se razlikujejo od vsebin v tiskani ediciji. Radovedni? Naročite jo: