»Streha je imela prvo plast iz trstike, zvezane z veliko količino bitumna, čez to dva sloja žgane opeke, vezane s cementom, in kot tretjo plast oblogo iz svinca, da vlaga ne bi prodrla v tla. Na vse to je bila nakopičena zemlja dovolj na debelo za korenine največjih dreves, tla so bila gosto posajena z drevesi vseh vrst, ki bi lahko po svoji velikosti ali drugih čarih dajala veselje gledalcu.« S temi besedami je Diodor Sicilski okoli leta 50 pr. n. št. opisal babilonske viseče vrtove, ki jih je ustvaril kralj Nebukadnezar II. za svojo perzijsko ženo, kraljico Amitis, da bi pozabila na zelene hribe in doline svoje domovine. Razlog za gradnjo prve znane »zelene strehe« je bila torej ljubezen.

Bablionski vrtovi, vir: Wikipedia

Popolnoma drugačen, veliko bolj pragmatičen razlog je narekoval ozelenjevanje streh prebivalcem severnih dežel. Strme dvokapne strehe njihovih domovanj so bile lesene. Za zaščito pred vlago in dežjem so na lesene deske razgrnili vzdržljivo brezovo lubje. Da bi ga zaščitili pred vetrom in spreminjajočimi se vremenskimi pogoji, so ga prekrili s travno rušo iz neposredne okolice. Taka streha je zdržala tudi trideset let in nemalokdaj nas na teh strehah presenetijo borovnice, borovci in cvetlice. Tla, ki so jih odvzeli z gradnjo, so nadomestili na strehi.

Zelene strehe se pojavljajo v več obdobjih zgodovine, na različnih koncih sveta. Zadnjih nekaj desetletij razloge za ozelenjevanje povezujemo predvsem z ekologijo, trajnostjo in skrbjo za okolje. Na področju zelenih streh je zrasel širok trg ponudnikov in na voljo je bogata paleta produktov.

Da bi zasebne in javne lastnike prepričali o vgradnji, se proizvajalci zelenih streh sklicujejo na številne njihove okoljske prednosti: od tega, da lahko zadržijo velike količine meteorne vode, da ohlajajo ozračje v vročini, do tega, da povečujejo biodiverziteto ter čistijo in filtrirajo zrak. Vsi ti učinki so merljivi in dokazljivi – a so pogosto predstavljeni z napako: brez upoštevanja konteksta, prostora, v katerem zelene strehe stojijo.

Tradicionalne norveške zelene strehe, foto: Alenka Korenjak

Zagotovo bi imel enak (verjetno pa še veliko večji) učinek na biodiverziteto nekošen travnik v soseski, renetzijska zelena površina bi na enaki kvadraturi zadržala več padavinske vode, nobena zelena streha pa ne more zraka očistiti dovolj, da bi filtrirala vse izpuste osebnega avtomobilskega prometa, ki dušijo naša mesta. Zelene strehe tako ponujajo številne rešitve, a problem ostaja. Če bi imela mesta uravnotežen delež pozidanosti, kakovostne zelene površine, zavarovana vodovarstvena območja, trajnostno urejen promet in bi vlagala vso energijo v zaščito dragocenih in ranljivih ekosistemov, morda zelenim streham sploh ne bi bilo treba reševati vseh težav, ki jih izpostavljajo proizvajalci.

Zakaj torej še vedno verjamem, da bi moralo biti več občinskih, državnih, pa tudi zasebnih streh zelenih? Ne zato, ker bi z njimi rešili okoljsko krizo. Tudi zato ne, ker bi z njimi povečali biodiverziteto – že sama ideja, da si lahko rastline in opraševalci opomorejo z nekaj kvadratnimi metri zelenih streh na avtobusnih postajališčih, je smešna. Zelene strehe zagovarjam predvsem zato, ker odpirajo nov javni prostor, omogočajo ljudem, da preživijo več časa na svežem zraku in manj v notranjosti stavb, v neprezračenih, temnih prostorih, ki so v zadnjem letu zasičeni še z aerosoli koronavirusa.

Zelena streha OŠ Stane Žagar, Kranj

Zelene strehe so dodatni prostori mesta, lahko so učilnice na prostem, lahko so zelene oaze varovancev domov za ostarele, dvorišča stanovalcev, prostori za malico in sestanke na poslovnih stavbah, prostori za dogodke na kulturnih domovih ali le nujno potrebni balkoni statistično premajhnih slovenskih stanovanj. Teh prostorov ni treba zgraditi, ti prostori že obstajajo, treba jih je le aktivirati.

Foto: Tomaž Lanišek

Letos smo imeli priložnost ozeleniti streho Osnovne šole Staneta Žagarja v Kranju. Težko je z besedami opisati navdušenje učiteljev, ki bodo v zunanji učilnici poučevali orientacijo, tehniko, slikanje, glasbo, botaniko in podobno, še bolj ganljivi so pogledi in vzkliki učencev, ko prvič stopijo na streho šole, v katero že leta zahajajo.

Köbenhavnska mestna arhitektka Tina Saaby pravi, da so izdatki zdravstvene blagajne bistveno nižji, če so ljudje 3 minute na dan več zunaj. Preprosto in merljivo. Aktivirajmo torej prostore med nebom in zemljo. Ne zaradi okolja, ampak zaradi nas samih.

Piše: Alenka Korenjak

Omogočite naše delo z naročilom revije! Štirikrat letno skoraj 200 strani skrbno pripravljenih avtorskih vsebin!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja