Getting your Trinity Audio player ready... |
Pod Sabotinom se s silno vnemo zaključujejo obsežna gradbena dela. Stroji brnijo, ko delavci zaključujejo še zadnje malenkosti na prenovljenih prizoriščih, ki bodo gostila prireditve letošnje evropske prestolnice kulture. Na Trgu Evrope, simboličnem prostoru združitve nekoč z mejo ločenih mest, bosta Gorica in Nova Gorica že čez nekaj dni skupaj prevzeli ta častni naziv. Naziv, ki ne bo zgolj priznanje njunemu preteklemu povezovanju in naporom, vloženim v kulturni razvoj, temveč bo prinesel tudi priložnost za nov razmislek o edinstveni naravi tega, z burno zgodovino zaznamovanega, somestja.
Somestje Gorice in Nove Gorice bi težko opisali kot urbanistično izjemo, saj v Evropi sobiva kar nekaj primerov podobnih obmejnih stikov in prepletanj. A vendar je zgodba teh dveh mest drugačna. Medtem ko so mnoga druga prepletanja rasla naravno in skozi stoletja, kot plod trgovskih in kulturnih povezav, je somestje Gorice ter Nove Gorice vzklilo kot posledica političnih razmerij, nastalih po drugi svetovni vojni. Po pogajanjih med zavezniki je staro mestno jedro Gorice pripadlo Italiji, Nova Gorica pa je na slovenski strani meje kasneje nastala kot odgovor na to razdelitev. Kljub neposrednemu stiku sta bili mesti dolgo razdeljeni s trdno zapečateno državno mejo, ki je več desetletij predstavljala neprehodno fizično oviro, podobno nekemu drugemu zloglasnemu zidu. Šele leta 2007, z vstopom Slovenije v schengensko območje, je meja naposled padla ne zgolj simbolno, temveč tudi fizično. S tem pa se je odprla možnost za novo in tesnejše medmestno povezovanje.
Stara Gorica, ki leži na italijanski strani meje, je prepoznavna po svoji markantni urbani podobi, oblikovani skozi dolga stoletja. V preteklosti je veljala za pomembno središče trgovskih poti, kjer so se prepletali italijanski, furlanski, slovenski in germanski kulturni vplivi. Ti so mestu vse do vzpona fašizma dajali edinstven multikulturni pečat, ki je prežemal goriške ulice in trge z vzdušjem strpnosti. Tu so se različne kulture srečevale, prepletale in sobivale – včasih harmonično, včasih z izzivi, a vedno v duhu sožitja.
V prepletu goriških ulic in trgov, obogatenih s številnimi arhitekturnimi detajli, se razkrivajo stoletne plasti razvoja. Slogovna raznolikost arhitekturnega izraza stavb ter veliko število cerkva, samostanov, sinagoge in prosvetnih ustanov osvetljuje preteklo vlogo Gorice kot središča duhovnosti in znanja. Njena obdanost z naravnimi lepotami priča o kraju, ki je nekoč privabljal plemiče celo z dunajskega dvora. Zaradi številnih poletnih rezidenc, ki so v 19. stoletju rasle v mestu, je bila Gorica nekoč okronana z laskavim nazivom “avstrijska Nica”.
Nova Gorica je nasprotno zrasla po drugi svetovni vojni kot povsem novo mesto, utemeljeno na paradigmi modernističnega urbanega načrtovanja. Postati je morala simbol nove, socialistične ureditve in hkrati poskus ustvarjanja modernega urbanega jedra za meščane s slovenske strani meje, ki so izgubili svoje dotedanje stičišče. Velikopotezno zasnovo, ki je začela rasti v prostorskem vakuumu med Gorico in Solkanom, je skoraj udarniško oblikoval profesor Edvard Ravnikar. Predstavljala je nov začetek, utopijo, ki bi s prepletom funkcionalnosti, estetske urejenosti in povezanosti z naravo služila potrebam “novega človeka”. Osrednji trg, zasnovan kot središče mesta, še danes simbolizira odprtost in družbeno življenje, medtem ko mreža ulic in zelenih površin kljub družbenim in prostorskim spremembam še vedno zagotavlja harmoničen preplet urbanega in naravnega okolja. Zasnovana modularnost ter vizija sodobne Nove Gorice sta se v celoti naslonili na tedaj uveljavljena Le Corbusierjeva načela mestogradnje.
Trg Evrope, ki leži pred mogočno novogoriško železniško postajo, je skoraj edina točka spoja med somestjema. Čez njega je še nedolgo nazaj tekla železna ograja, zdaj pa je postal eden najbolj prepoznavnih simbolov medsebojnega prepletanja. Na tem prostoru je Republika Slovenija svečano vstopila v evropsko družino narodov, hkrati pa so se v zadnjih dveh desetletjih odvijali številni kulturni dogodki, ki so osvetlili tako preteklost kot prihodnost obeh mest. Z nedavno zaključenimi obnovitvenimi deli trga in postaje, izgradnjo povezovalnega podhoda ter prihajajočimi dogodki evropske kulturne prestolnice, bo trg še bolj izrazit medij, ki bo v somestje prinesel bogat spekter kulturnih, prostorskih in družbenih impulzov.
A vendar mesti v zavesti mnogih še vedno ostajata razdvojeni. Padec fizičnih ograj ni zmogel izbrisati stoletje načrtne indoktrinacije, ki je z veliko mero vneme potekala na obeh straneh meje. Z namero, da bi ta ostala neprodušno zaprta, je bilo potrebno med nekdanjimi someščani ustvariti strupeno in sovražno ozračje. To pa, ob spominu na fašistične grozote na eni strani in povojne jugoslovanske ekscese na drugi, ni bilo težko doseči. Za celovito obnovo zaupanja je ključnega pomena nadaljevati z intenzivnim tkanjem novih duhovnih in fizičnih vezi. Te morajo biti dovolj trdne, da bodo prestale morebitne provokacije in jih ne bo mogoče zlahka razdreti.
Vlaganje v infrastrukturo, šolstvo in kulturne povezave, ob hkratnem krepitvi transportnih poti in zmanjševanju prostorskih vrzeli med mestoma, bo ustvarilo pogoje za stabilno in trajno rast, ki bo oblikovala močne temelje skupne prihodnosti. Prav “obrobni ali obmejni vakuumi”, izraz, ki ga je skovala Jane Jacobs, so morda ene najbolj motečih in vplivnih urbanih anomalij, ki se pojavljajo med tovrstnimi somestji. Napovedana vzpostavitev dolgo prekinjene potniške železniške povezave med obema Goricama, s frekvenco voženj na 20 minut, ki naj bi bila vzpostavljena 9. februarja, dan po prevzemu naziva EPK, gotovo nakazuje svetlo prihodnost, v kateri bo hitrejša in lažja povezava med mestoma pripomogla k še tesnejšemu sodelovanju in medsebojnemu povezovanju. A kaj bo, ko bo – malce v šali, malce pa zares – notranje zaledje Italije Novi Gorici sedaj dostopno prek železniškega prometa precej hitreje kot slovensko?
Piše: Aleš Gabrijelčič
Vir naslovne slike:
Nekdanja glavna železniška postaja je bila edini del stare Gorice, ki je po drugi svetovni vojni pripadel slovenski strani. Prav na tem mestu je bila razdeljenost med mestoma najbolj očitna.
Avstrijska Nica: Veduta iz 19. stoletja prikazuje Gorico, obdano s čudovitimi plemiškimi vilami.
Nova Gorica, mesto v zelenju ustvarjeno za potrebe ‘novega človeka’