Slovenci se lahko svetovno ponašamo s … človeško ribico … čebelarstvom … nenormalnimi športnimi uspehi … V hitri debati marsikateri Slovenec tako mnenje tudi stoodstotno zagovarja kot neizpodbitno in univerzalno resnico, čeprav nobena od naštetih trditev ravno ne drži vode, če ni izrečena v krogu pripadnikov iste (slovenske, kajpada) lokalne mitologije.

O športnikih sploh ne bi razglabljal, šport je tako ali drugače zgolj neškodljiv nadomestek vojne, vključno z vojaškimi psihološkimi fenomeni, in zato o športnih uspehih vse drži, dokler smo skupaj sami naši, že droben zamik čez planke pa … In človeška ribica je sama po sebi zgolj dolgočasen in nepomemben bledičen kuščarček, podobnih »edinstvenih« živalc je po svetu na desettisoče vrst. Kar ne pomeni, da tudi tako dolgočasne živalce ni mogoče z dobro zastavljeno zgodbo uspešno tržiti, tudi Disney je svoj imperij zgradil iz nepomembne miške, in našemu podjetju Outfit7 je uspel milijardni posel z mačkom Tomom, ki je očitna asociacija na soimenjaka, ki sta ga davno prej podpisala William Hanna & Joseph Barbera.

Pri človeški ribici, tej bledični, neimpresivni jamski glistici, je prvi marketinški presežek že imenovanje živalce po človeški koži. To je genialen domislek, ki iz množice nepomembnih kačic potegne eno kot simbol malega, slepega človečnjaka; kdo se ob tem ne bi identificiral z ubogo človeško dušico, izgubljeno v podzemnih kraških jamah. S tem postane mala, nepomembna glistica nenadoma prvovrstna arhetipska človeška drama slehernika, ki sega od otroškega občutka zapuščenosti sredi temne otroške sobe do pubertetniškega občutka izgubljenosti v nerazumljivem, sovražnem svetu. Če potem tej osebni drami slehernika dober tržnik pridoda še objektivizirano vrednost fenomena v obliki različnih izmerjenih dolžinskih in globinskih in zgodovinskih rekordov Postojnske jame, je mogoče človeško ribico turistu v nekaj minutah prodati kot zares vznemirljivo pustolovščino, z nakupom bledične, neugledne plišaste kačice vred.

Podobno je s čebelarstvom. Ob vsej svetovni tradiciji čebelarstva, od starih Kitajcev, Grkov, Rimljanov, Egipčanov do sodobnih Kitajcev, Turkov, Američanov, Irancev, Rusov …, je mogoče o slovenskem »medenem« fenomenu govoriti samo globoko potopljen v lastne mitološke okvire. Slovenska povprečna letna proizvodnja medu je 2000 ton in je v naglem upadu (lani 1500), svetovna pa je 1 800 000 ton in naglo raste. Če kdo verjame v odločilno vlogo promilnih igralcev, naj pač veruje dalje.

A po drugi strani ni treba, da nas objektivni položaj promilnih panožnih igralcev ovira pri tem, da bi iz svoje medene izkušnje naredili svetovno dobro subjektivno zgodbo – domišljija ne pozna ovir! Izvrstna osnova je že naša tradicionalna in zares unikatna poslikava lesenih portalov čebeljih družin – panjskih končnic. Eden od razlogov za stiskanje panjev pod streho ene hišice je verjetno alpsko podnebje, ki je na podoben način narekovalo tudi sušenje trave v kozolcih. A globlji vzrok nenavadnega poslikavanja portalov in s tem poosebljanja čebeljih družin v človeške je v dejstvu, da so bile čebele slovenskemu človeku zaradi projekcije koristnosti, pridnosti in nesebičnosti (kot da jih kdo o »darovanju medu« kaj vpraša?!) od nekdaj simbol vzornega posameznika. Še več, ko slovenski človek fantazira o idealni družbi, je ta presenetljivo podobna sociobiologiji social(istič)nega blokovskega naselja, ki ga lahko imenujemo Slovenski čebelnjak. V Slovenskem čebelnjaku so si vse čebele povsem enake, človek kot osebnost tu ni pomemben, določa ga le njegova družbena vloga v čebelnjaku. Nekdo je hišnik, drugi predsednik stanovanjske skupnosti, tretji zdravnik, četrti pismonoša, a glavno je, da smo vsi zdravi in – enaki. Da nikogar zares ni kot nepredvidljivega posebneža ali zgagarja, ampak se življenje slovenske čebele odvija po vnaprej določenih in ustaljenih obrazcih, kot je božjemu in družbenemu redu primerno.

To je ta globoka fantazmagorija podob s panjskih končnic – vse človeške figure imajo tipizirane obraze, razlikujejo se le po obleki in obrti, s katero se ukvarjajo. Osnovni družbenokritični diskurz panjskih končnic, ki ureja odnose znotraj čebelje skupnosti, pa je zajedljiv posmeh – s pomočjo posmeha se disciplinira in eliminira vse, ki motijo ubranost čebeljih družin – posmeha vredni so na primer vsi samostojni obrtniški poklici: slovenska čebela jih s polži priganja k delu ali kliče hudiča po njihove grabežljive duše; podobno neusmiljena je slovenska čebela tudi do jezikavih ali kako drugače razvratnih žensk, ki motijo ubranost čebelje družine. Slovenski čebelnjak je pravzaprav en tak javni sektor, kjer ne veljajo denar in osebni rezultati, ampak mora vsaka čebela predvsem dosledno zastopati svojo vlogo, ki jo ima v zapleteni čebelji združbi, in se proti vsem odstopanjem dosledno boriti s sprožitvijo posmeha, zgražanja, opravljanja in kar je še drugih samozaščitnih čebeljih manevrov. To so pravzaprav samozaščitni manevri tradicionalnih slovenskih vaških skupnosti, kjer so govorice, in ne realen denar, krojile življenja slovenskih kmečkih čebel, podobno kot danes, v čebelnjaku, imenovanem javni sektor, usodo čebel krojijo politična mnenja in govorice, ki se bodisi tradicionalno širijo iz ust do ust bodisi v obliki novinarskih novic udarijo po tistih, ki so v napoto harmoniji slovenskega čebeljega panja in družbe.

A pri tem ne gre samo za urejanje notranjih odnosov v slovenskem javnosektorskem čebelnjaku. Slovenske čebelice se ves čas zavedajo nevarnosti zunanjega sovraga, ki bi lahko z nasilno vojsko predrugačil šege in navade slovenske čebelje družine, in v opomin so zato panjske končnice opremljene z mnogimi prizori bitk proti tujemu sovragu. Najpogostejši tovrstni prizor je boj slovenskega Lambergarja s krvoločnim čehom Pegamom – ko dunajski cesar ukaže Lambergarju, naj se bojuje s premočnim, troglavim Pegamom, se Lambergar najprej bridko razjoče, nato pa ga potolaži njegova mati in mu svetuje, naj napade samo srednjo Pegamovo glavo – in zares ta manever zadošča, da Lambergar ubije Pegama. Skoraj identičen boj proti tujcem se nato na slovenskih čebelnjakih ponavlja z Martinom Krpanom, kraljem Matjažem, Matijo Gubcem, preganjanjem Trubarja in drugih protestantov.

In ta boj z enako srditostjo poteka tudi še v današnjem času, ko je slovenski čebelji sektor kljub nenehnim notranjim konfliktom povsem enoten, da drugačnih oblik življenja, kot je tista znotraj slovenskega čebelnjaka, pri nas ne more biti in se jih ne sme upoštevati kot resno alternativo slovenskega življenja. Če kdo zunaj slovenskega javnega čebelnjaka naredi še tako dober podvig, je to javnim čebelam samo usmeritev, da morajo točno enako takoj narediti tudi »resno in organizirano«, saj vse ostalo, kar delajo privatniki, ni naše, ni pod kontrolo govoric in javnega mnenja, in torej ni pod »našo« čebelarsko politično kontrolo. Če torej kdo zunaj čebelnjaka naredi izvrstno šolo, jo bo čebelarski odbor takoj prepovedal in hkrati pridobil evropski projekt za postavitev trikrat večje, samo da bo tisto zunaj čebelnjaka hudič pobral. Če kdo postavi vrhunsko kliniko z lastnim denarjem, je odziv enak. Zato pa je na panjskih končnicah poleg Pegamov in Lambergerjev tudi toliko lovskih prizorov o preganjanju lisic in drugih divjih živali. Če Pečečnik odkupi zemljišče za stadion, se zdi slovenskim čebelam normalno, da Janković takoj zapufa državo za trikrat večji stadion; če dr. Miha Kos z nedržavno ustanovo naredi klasično znanstvenoizobraževalno središče, se zdi čebelarskemu odboru nujno narediti trikrat večji javnočebelarski projekt z enakim programom.

Gre preprosto za to, da za slovenske čebele življenje zunaj čebelje družine ne obstaja. Nihče si niti v najbolj morastih sanjah ne predstavlja, da bi bilo mogoče življenje uravnavati s »kapitalističnim« umazanim denarjem in poslovnimi pravili namesto s tradicionalno šegavim risanjem zajedljivo-posmehljivih risbic, ki posameznika huje kot vsaka tetovaža izločijo iz življenja čebelje družine. Sploh zato, ker je s propadom tiskanih medijev in globalizacijo elektronskih ogromno slovenskih novinarjev izgubilo osnovni poklic. Zato so v boju za preživetje prevzeli piarovske posle pri močnih slovenskih čebelarskih podjetjih, kjer prevzemajo tradicionalno funkcijo nekdanjih vaških opravljivk, ki so nekoč za majhne usluge pomagale vaškim župnikom in županom blatiti neprijetne upornike in zoprnike in jih preganjati z vaških cest in iz gostiln. Podobno danes brezposelni piarovci mimogrede proizvedejo opravljive novice, ki držijo v strahu čebele, da se ne bi pregrešile proti čebeljim moralnim pravilom. Vsak oblaten človek, ki ga piarovske klepetulje uničijo zaradi banalnih razlogov, pa samo še dodatno utrdi čebeljo kulturo, ki za vzdrževanje pristno čebeljih odnosov ne potrebuje umazanega denarja, pravne države in poslovnih pravil, saj je mogoče vse doseči z zajedljivimi risbicami panjskih končnic.

Ampak ni moj namen pisati o slovenskem javnem sektorju kot o organizirani pošastni hobotnici – sam sem trideset let del njega in slovenski način organiziranega javnega sektorja je naši državi in skupnosti prinesel veliko dobrega. Njegova edinstvena »samoupravna kultura« omogoča zaposlenim ogromno avtonomije v primerjavi s številnimi drugimi državami, kjer v javnih službah vlada izrazit »ravnateljski sistem« s pravili, ki jih ni mogoče obiti. Pri nas pa dobre ekipe, ki se po sreči najdejo v javnih službah, lahko dosežejo izjemen razvoj, čeprav po drugi strani samoupravna tradicija omogoča tudi nastanek klientelističnih, nepotističnih in izrazito nedejavnih javnih služb. Slovenski javni sektor zato potrebuje temeljito analizo, po treh desetletjih je gotovo čas, da se s kritično distanco ovrednotijo njegove dobre in slabe lastnosti in glede na prakse sosednjih evropskih držav predlagajo smiselne izboljšave.

Ostajam pa pri pozivu, da se naš javni sektor preneha absolutizirati, da se vsi skupaj prenehamo delati, da je to edina možna oblika družbenega življenja in je vse drugo zgolj protidržavna in protinacionalna diverzija, načrtovana v generalštabih hudobnih tujcev, ki bi se radi polastili naših polj, hribov in tistih nekaj kilometrov morja. Vztrajanje pri tako ozkem pogledu je najzanesljivejši recept za to, da bo nekoč naš izrazito posebni javni sektor povsem propadel, kar bi bila velika škoda, saj je v določenem smislu velika inovacija, podobno kot so panjske končnice, in ima potencial, da jo s pametnim preoblikovanjem ponudimo tudi drugim kot nekaj, kar je vredno poglobljenega ogleda, morda pa tudi posnemanja.

Napisal: Alojz Ihan

Na spletu objavljamo drugačne vsebine, kot v tiskani reviji.  Na spletu objavimo tudi približno 10% vsebin s tiska. Z naročilom revije prejmete tematsko zasnovano, skrbno vodeno, izbrano in oblikovano branje! Letna naročnina obsega 4 redne številke + 3 dodatne časopisne izdaje. 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja