Pomen, ki ga ima naravna svetloba pri ustvarjanju arhitekture, so arhitekti poskušali ubesediti na različne načine. Za Le Corbusiera je arhitektura veličastna igra oblik, združenih s pomočjo svetlobe. F. L. Wright je menil, da je prav zaradi določene svetlobe stavba lepa. Za Renza Piana pa je svetloba najpomembnejši arhitekturni element, čeprav se hkrati zaveda, da je tudi najmanj oprijemljiv. Zato si arhitekti in drugi ustvarjalci, vključeni v načrtovanje prostorov, na vse načine prizadevamo, da bi naravno svetlobo ukrotili. Kot načrtovalcem nam svetloba namreč pomeni enega od elementov prostora, za katere pa je zaželeno, da so opisljivi, merljivi in primerljivi.

Hiša v alpski vasi, Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger, Foto: Janez Marolt

Mary Guzowski v knjigi The Art of Architectural Daylighting opisuje strategije, s katerimi si načrtovalci lahko pomagamo. Omenja na primer različna svetlobna doživetja, ki jih lahko nizamo skozi stavbo, podobno kot napišemo scenarij v gledališču ali plesno koreografijo. Plečnik nas v stavbi NUK tako vodi od teme neznanja proti razsvetljeni čitalnici. Različne atmosfere lahko pričaramo z barvo in močjo svetlobe, ki je odvisna tudi od geografske lege in orientiranosti stavbe. Lep primer so interierji japonskih hiš. Osvetlitev lahko uravnavamo tudi s pomočjo nekaterih drugih arhitekturnih elementov, kot sta na primer velikost in prerez odprtin, ali tudi posredno, prek odboja od druge površine. Le Corbusier nam princip mojstrsko predstavi v kapeli Ronchamp. Načrtovanja osvetljenosti se lahko lotimo tudi prek zasnove konstrukcije, ki vpliva na razporeditev in velikost steklenih površin. Če bo vse po sreči, bomo lep primer dobili s prenovljeno Cukrarno, kjer bo osrednji prostor osvetljeval dobršen delež od 365 obstoječih oken. Igra z različnimi materiali in njihovimi obdelavami prav tako vpliva na značaj svetlobe v prostoru. V svojih projektih nam to kaže Peter Zumthor.

Hiša v alpski vasi, Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger, Foto: Janez Marolt

Čeprav si vsaka od naštetih strategij zasluži posebno obravnavo, se tokrat želimo ustaviti pri lastnosti svetlobe, ki nam morda najbolj kroji vsakdan, pa čeprav se tega pogosto ne zavedamo. To je njena spremenljivost, ki je prisotna ob še tako skrbnem načrtovanju. Le ena steklena površina v steni prostora je potrebna, da bodo s svetlobo, ki pada skoznjo, v prostor vstopale tudi spremembe vremena, letnih časov, celo spremembe oblik, materialov in tekstur prostora na drugi strani stene.

Zaradi tempa vsakdana, ki nas sili v zadrževanje v zaprtih prostorih, izgubljamo stik z naravo. Cikličnost njenega spreminjanja znotraj dneva ali leta pa vseeno kroji naše bivanje v stavbah. Tudi dnevne in sezonske spremembe osončenja dajejo ritem našim življenjem in dnevno vplivajo na naše odločitve. Bivalne prostore neprestano prilagajamo svojemu udobju. Čeprav vemo, na primer, kdaj je prvi pomladni dan, je trenutek zavedanja redko natančno določen. Po navadi ni povezan s preverjanjem koledarja. Bolj verjetno se bo pomlad »zgodila«, ko bo nekdo rekel: »Čas je, da premaknemo mizo na teraso.« Podobno je z marsikatero drugo navado, ki se postopno spremeni v nekomu lasten ritual. Ritem sonca in njegova moč vplivata morda na lego najljubšega naslanjača ali izbiro časa za določene gospodinjske aktivnosti. Zaradi sezonsko pogojenega večjega vpadnega kota sončnih žarkov bo okenski parapet metal krajšo senco, torej talne lončnice lahko prestavimo nekoliko bliže oknu. Spremembe zaradi naravne osvetlitve imajo stalen vpliv na uporabo prostorov. Pogosto so tudi nepričakovane. Močni žarki nas na primer lahko v trenutku zaslepijo, da smo se primorani presesti na stol na drugi strani mize. Oblak, ki zakrije sonce, nas spodbudi, da se med branjem časopisa pomaknemo nekoliko bliže k oknu.

Hiša v alpski vasi, Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger, Foto: Janez Marolt

Ralph Knowles v knjigi Ritual House priporoča, naj arhitekturne zasnove stavb podpirajo spontane navade oziroma rituale uporabnikov. Čeprav ti nastajajo spontano, namreč pomenijo tudi način osebnega izražanja. Rituali uporabnike vpenjajo v konkreten življenjski prostor. Rutine in navade vsakdana pogosto uidejo pozornosti, vendar jih ne smemo podcenjevati. Na videz nepomembni dogodki, nevredni pomnjenja, lahko za seboj pustijo nepozabne spomine.

Spremembe naravne svetlobe, ki pada skozi okna stanovanj, nas torej ženejo v aktiven odnos s prostorom, ki nas obdaja. Aktivno prebivanje s stalno angažiranostjo pri prilagajanju lastnega bivalnega ali delovnega prostora je neločljivo povezano z razvojem ritualov in tvorjenjem uporabnikovih spominov.

Meta Kutin_ prenova stanovanja, Foto: Janez Marolt

Arhitektura sama pa zaradi narave, ki prodira vanjo, ostaja živ organizem. Ob še tako precizno načrtovani strategiji naravne osvetlitve bodo sončni žarki v stavbo vnašali nekaj nepredvidljivosti in spontanosti, jo vedno znova aktualizirali in jo delali zanimivo za njene občudovalce in uporabnike.

Besedilo in izbor fotografij: Meta Kutin

Foto: Janez Marolt

Vsi, ki si želite poglobiti znanje uporabe naravne svetlobe pri arhitekturnem projektiranju, lahko veliko uporabnih podatkov najdete na FB strani Rethink Daylight

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja