S piscem se srečava v hotelski kavarni konec januarja. V nasprotju z njegovimi zapisi, ki so ostri in včasih zbadljivi, nasproti mene sedi galanten sogovornik. Nekdo, ki medije z zanimanjem opazuje z različnih geografskih in kulturnih razdalij je pravi naslov za vprašanja, ki se mi zastavljajo. 

Pišete lucidne, pogosto satirične kolumne za Portal Plus. Pri tem pa uporabljate psevdonim. Zakaj? 

Psevdonime je uporabljalo veliko pisateljev in tudi kolumnistov, na primer Eric Blair in Samuel Clemens, znana kot Geroge Orwell in Mark Twain, ali Cankar, ko je pisal za Slovenca. Vsak je za to imel svoje razloge. Tudi jaz imam svoje, čeprav se z omenjenimi seveda ne morem primerjati.

Nisem novinar, ampak občasni kolumnist. V dobi, ko se vsi »mečejo ven«, želim, da bi se bralec osredotočil na to, kar imam povedati, in ne na to, kdo sem. V tekstih navajam dovolj osebnih informacij, da se me relativno zlahka identificira. Občasno rad pišem tudi satirične tekste, ker se mi zdi, da jih v Sloveniji močno primanjkuje, pri njih pa je uporaba psevdonimov še bolj pogosta. 

Toda z imenom jamčimo, da za opravljenim stojimo. Tudi arhitekt s svojim imenom odgovarja za storjeno. Četudi se lahko kdaj zmoti, podpis pomeni, da sprejme posledice.

Zavedam se, da je lahko uporaba psevdonima kontroverzna, hkrati pa ima dolgo zgodovino. Razumem, da to v arhitekturi ne gre. Tudi sam pri svojem poklicu psevdonima seveda nisem uporabljal. Arhitektura je sicer tudi umetnost; če se ne motim je »Le Corbusier« psevdonim.

Kaj menite, je temelj integritete pisca?

Prav gotovo ne to, da avtor članek piše pod svojim pravim imenom. V reviji The Economist članki sploh niso podpisani, pa gre za izredno verodostojno publikacijo. 

Zame je integriteta pisca, da izraža svoja iskrena mnenja, brez skritih agend. Ko sem študiral ekonomijo, je name naredil velik vtis Gunnar Myrdal, švedski Nobelov nagrajenec za ekonomijo, ki je zagovarjal tezo, da bi moral vsak intelektualno pošten ekonomist pred predstavitvijo svojih ugotovitev javno obelodaniti svoj osebni vrednostni sistem ter politična prepričanja. Samo tako lahko ocenimo intelektualno »neodvisnost« in postavimo v kontekst ugotovitve »stroke«. Zame je to stališče temelj integritete tudi na drugih področjih. 

V Sloveniji se mnogi skrivajo za »strokovnostjo in neodvisnostjo«. V javnih razpravah, še posebej v političnem kontekstu, nobena ocena ni izključno strokovna. Skoraj nobeno vprašanje ni črno-belo, in tudi če je, se ga lahko, glede na osebna prepričanja, v širšem kontekstu hitro relativizira. Razkritje osebnih prepričanj nam lahko veliko pove o razlogih, ki so privedli do določenih ocen. Vsi smo krvavi pod kožo in sužnji svojih osebnih preferenc in celo predsodkov.

Sledeč Myrdalu, sem v kolumnah jasno razkril svoj vrednostni sistem in politična prepričanja: sem antifašist in antikomunist obenem. Trdno verjamem v vrednote Evropske unije, v prosti trg (ja, kapitalizem) z jasnimi pravili in omejitvami ter s socialnimi varovalkami. Odrastel sem v Italiji in moja politična »heroja« sta bila veljaka radikalne stranke, pokojni Marco Pannella in bivša evropska komisarka Emma Bonino, ki sta se borila tudi za legalizacijo drog in pravice LGBT skupnosti. Seveda s takim vrednostnim sistemom v Sloveniji nisem podpornik nobene stranke. Nikamor ne spadam.

Kako je prišlo do tega, da pišete kolumne? Vas je odkril kak razgledan urednik?

Bil sem dolgoletni uslužbenec evropskih institucij in sem službeno od blizu spremljal slovensko politiko, gospodarstvo in medije. Potem sem službo zamenjal, ostal sem sicer znotraj evropskih institucij, vendar sem ta del svoje bivše službe – torej motrenje družbene situacije – nekako pogrešal. K temu sem se vrnil, ko sem poslal svojo prvo kolumno na Portal Plus. Zakaj ravno tja? Zato, ker je eden redkih portalov, ki objavlja tako leve kot desne poglede in ni podlegel vsesplošni polarizaciji. Objava je bila uspešna, zapise sem začel redno pošiljati, v svojo lastno zabavo. V glavnem je šlo za politične analize. 

Mnogo let ste živeli v Italiji, nato pa ste se vrnili v Slovenijo in tu spoznali ženo. Vaš pogled je tako osnovan na drugačnem referenčnem kulturnem okolju, kar se bere tudi iz vaših besedil. Je bilo ob vaši vrnitvi v slovenskem javnem prostoru kaj, kar vas je še posebej presenetilo?

Ko sem prišel iz Italije, sem se čudil nad medijsko sceno v Sloveniji. Predvsem nad javnimi mediji. Opazil sem velike razlike v primerjavi z Italijo, ki jih nihče v Sloveniji ni izpostavljal. 

To, kar se je večini v informativnih oddajah zdelo normalno, je mene čudilo: izrazito politično zaznamovan način komentiranja, politično pristranske oddaje, način odzivanja voditeljev in voditeljic na izjave gostov. Italijanski način, poudarjam, izključno v informativnih oddajah, je bistveno manj aktivističen. 

Prva kolumna je izšla ob 30. obletnici samostojnosti in tam sem izpostavil nekaj tem, ki ste jih odprli tudi vi: zakaj ni liberalne stranke ali medijev, omenil sem napake desnice in to, da je v Sloveniji mainstream, ali sistem, če hočete, na levi. Na primer: če si intelektualec, se takoj predpostavlja, da si levih nazorov. Vse to se mi je v primerjavi z Italijo zdelo zelo čudno – in sem se začel oglašati. 

Pa se osredotočiva na medije: kaj je glavna razlika med javnimi mediji v Sloveniji in Italiji?

Najprej, Italija v številnih pogledih seveda ni idealen primer. Pred leti so krščanski demokrati nadzorovali prvi program RAI, socialisti drugega in komunisti tretjega, danes je v informativnih oddajah glavni poudarek na nepristranskosti novinarjev in pluralnosti mnenj. V Italiji imajo jasno zastavljene enake pogoje za vse parlamentarne politične stranke, za kar uporabljajo latinski izraz par condicio. Tega poudarka v Sloveniji ni, veliko se govori o neodvisnosti, avtonomiji, zelo malo pa o nepristranskosti in pluralnosti mnenj. Tudi med razpravo za ali proti spremembam zakona o RTV je bila nepristranskost le obrobna tema. Neodvisnost in avtonomija nikakor nista sinonima nepristranskosti. 

Od javnih medijev se, poleg spoštovanja najvišjih novinarskih standardov, zahteva tudi nepristranskost. Po definiciji, po kodeksu, po pravilniku! Tudi večina nogometnih navijačev je »neodvisna« od kluba, za katerega navijajo: niso njegovi člani, ne prejemajo navodil ali denarnih nagrad, da zanj navijajo. Neodvisnosti navkljub navijači še zdaleč niso nepristranski glede igre in sodniških odločitev. Kdor komentira tekmo dveh slovenskih ekip na javni televiziji, mora biti čim bolj nepristranski, tudi če v zasebnem življenju simpatizira z eno ali drugo ekipo. Ne more se zgražati nad grobimi prekrški ene ekipe in jih spregledati pri drugi ali se veseliti zadetkov le ene ekipe.

Zakaj pa se novinarske pristranskosti ne izpostavlja, ne ozavešča in ne kritizira na ravni debate o osnovnih profesionalnih standardih?

Zdi se mi, da resne debate o tem v Sloveniji sploh ni bilo. Gledal sem voditelje informativnih oddaj, ki so kar mimogrede povedali svoje mnenje o kakšnem politiku. In ni bilo nobenih reakcij. V Italiji to absolutno ne gre. Kršitve načela par condicio v javnih medijih nadzira tako parlamentarna komisija kot nacionalni regulator. Slednji spremlja vse medije in meri minute, sekunde, ki so posvečene vsaki politični stranki. Spremlja tudi zasebne medije, ne le javnih, s tem da je pri zasebnih njihova legitimna uredniška odločitev, ali meritve uporabljajo ali ne. Na koncu meseca izide medijsko poročilo s tabelami in grafi, ki prikazujejo čas, ki so ga v informativnih oddajah posvetili posameznim strankam. 

Res je, da čas ne pove vsega; nekomu lahko namenim veliko časa tudi tako, da ga prikažem v negativni luči. Ampak že to, da se meri čas, ki so ga imele na voljo posamezne opcije, postavi nekakšen okvir. V informativnih oddajah javnih medijev gre neodvisnost z roko v roki s profesionalnostjo in nepristranskostjo. 

Obravnava pojma nepristranskosti v informativnih oddajah javne RTV lahko ilustrira sledeči primer. Znana voditeljica RAI 1 Elisa Anzaldo si je avgusta lani, pred začetkom volilne kampanje, med jutranjim pregledom tiska dovolila opazko na račun Giorgie Meloni. Z gostom sta komentirala novico, da je Melonijeva pred leti navijala za nogometni klub Lazio, zdaj pa se proglaša za veliko navijačico mestnega tekmeca Rome. Gost je šaljivo pripomnil, da »če je to njen greh, ni najhujši«. Zatem je voditeljica Elisa Anzaldo med smehom dodala, da »jih je veliko drugih« (grehov). Liga Mattea Salvinija je nemudoma zahtevala suspenz novinarke, ker naj bi bilo »nedopustno, da si znana voditeljica, ki sicer vodi osrednja večerna poročila, med jutranjo informativno oddajo, brez možnosti replike, dovoli posmehljivo opazko na račun politične voditeljice«. Poslanci parlamentarne komisije, ki nadzira javno RAI, so napisali, da je »obnašanje novinarke nesprejemljivo in v posmeh vsem principom par condicio, deontološkemu kodeksu in korektnosti, ki obvezujejo novinarje«. Napovedali so pritožbo regulatorju, ker naj bi bilo »nesprejemljivo, da se nekateri novinarji gredo politiko«. Poudarili so, da je v informativnih oddajah javne televizije obvezna nepristranskost, ki jo Anzaldo naj ne bi bila zmožna zagotoviti. Morda je to vse skupaj res pretirano. Vendar v Italiji nepristranskost informativnih oddaj javne RTV jemljejo tako resno, da se je Elisa Anzaldo še isti dan Melonijevi pisno opravičila zaradi »neprimerne« šaljive opazke. V Sloveniji bi bilo to nepojmljivo. 

Zdi se mi, da nekateri novinarji v javnem mediju nimajo zavesti, da so kdaj pristranski, ampak so prepričani, da govorijo resnico. Da so strokovni in imajo prav. Da je v interesu javnosti, da to resnico ali interpretacijo, in ne kakšne druge, sporočajo občinstvu.

Razumem, ampak če bi novinarji pogledali, kaj piše v pravilniku javne RTV o nepristranskosti in pluralnosti, bi vedeli, da nekatere opazke pač niso primerne. Ko vodiš oddajo, ni dovolj, da imaš enega levega in enega desnega gosta, če potem enega nenehno prekinjaš, drugega pa pustiš govoriti oziroma mu celo dopolnjuješ stavke, kadar mu ne gre. 

Tudi v Italiji so seveda bolj levo in desno profilirani novinarji, vendar obstajajo tako »leve« kot »desne« oddaje, ne le en Studio City. 

Od kod prihaja ponotranjena drža novinarjev, da so prepričani v svoj pogled, in ki bolj zaznamuje njihovo delo kot sledenje zakonu, ki predpisuje nepristranskost?

Nepristranskost ni več med glavnimi vrlinami, ki jih novinarji poudarjajo. S polarizacijo politike in javnega diskurza se je radikaliziralo tudi novinarstvo. Gre za svetovni trend, pri katerem Slovenija niti malo ne zaostaja, saj nima dolgoletne tradicije neodvisnega in predvsem nepristranskega novinarstva. Bolj kot je družba razdvojena, bolj kot se politični akterji sovražijo, namesto da bi si bili le tekmeci, manj je prostora za nepristranskost. Vojne so skrajen primer. V diktaturah je nepristranskost neznosna politična drža. Mnogi novinarji menijo, da so »na barikadah«, da se borijo za svobodno družbo. Ne poročajo o političnih opcijah, ki se legitimno potegujejo za zmago na volitvah, ampak jim je zelo jasno, katera »mora« zmagati, da se reši demokracija. Zato preprosto ne ocenjujejo dogodkov z enakimi merili in se niti ne sprašujejo, če je z njihovim poročanjem kaj narobe. Na barikadah ni časa za samorefleksijo. 

Vseeno me čudi, da ni prišlo do nobene javne razprave o tem, kaj se na javni RTV sme in kaj ne. 

Poglobljene vsebinske razprave res ni bilo, vsako omenjanje nepristranskosti pa se nekako izključuje kot »desničarsko«. Kot da je v imenu »strokovnosti« dovoljeno vse. Pa čeprav je pri nas tudi stroka razdeljena. 

Nepristranskost je treba dokazovati na konkretnih primerih. Tudi zato sem začel pisati kolumne. Besedo stroka pa se v Sloveniji zlorablja za doseganje političnih ciljev. Na primer, na televiziji večkrat poročajo: »Stroka si je enotna.« Katera stroka? Kdo konkretno? Skoraj vedno se da najti tudi strokovnjaka, ki se z mnenjem ne strinja. Tudi to je znak pristranskosti ali objektivnosti medija. 

Ker je tudi interpretacija stroke podvržena ideološki polarizaciji?

Stroka ni nikjer depolitizirana, še najmanj v Sloveniji. Ko vidimo dva pravnika, ki so ju povabili h komentiranju nekega zakonskega predloga, praviloma že vnaprej vemo, kaj bo kdo povedal, kdo bo za in kdo proti, pa sta oba strokovnjaka.

Drugo, kar je pomembno za razumevanje tega vprašanja, pa je proces demokratizacije, kakor se je pri nas dogajal. Ko sem sam prišel v Slovenijo v drugi polovici devetdesetih, sem se zelo čudil, koliko ljudi iz prejšnjega sistema je po padcu komunizma zasedalo pomembne položaje.

Še ena tema je, ki slovensko družbo bistveno zaznamuje, pa še ni dovolj reflektirana in ni večkrat izpostavljena v javni razpravi. V Sloveniji se ne zavedamo dovolj, kako izrazit problem je v resnici naša majhnost. Pogosto se sprašujem, če je v današnji tehnološki družbi dva milijona prebivalcev dovolj za funkcionalno družbo.

Majhnost je lahko tudi prednost, lažje je doseči spremembe.

Ja, majhnost lahko zagotavlja tudi določen družbeni kapital, bolj povezano skupnost. Lahko pa je posledica majhnosti tudi družba, ki ne funkcionira na podlagi meritokracije. Če malo poenostavim, v Sloveniji z dvema klicema lahko prideš do kogarkoli. Tudi v strokovnih krogih so osebni odnosi, zamere, prijateljstva zelo pomembni in imajo odločilne posledice. 

Slovenske družbe še zdaleč ni moč razumeti ali interpretirati samo skozi politiko ali politično pripadnost posameznikov. Pomembno je tudi, kdo je čigav sorodnik, bivši sošolec ali cimer, kdo je s kom hodil itd. Osebne zamere imajo veliko težo, ker se v določenih krogih vsi poznajo med seboj. V tako majhni skupnosti se tudi lažje pride do nadzora cele družbe, saj je na vseh področjih manj konkurenčnih centrov moči. Če malo pretiravam, v Sloveniji si z nekaj potezami neka opcija prilasti vse vzvode oblasti, to je normalen modus operandi. In bojim se, da to vpliva tudi na medije. 

Kako?

Majhnost, plemenskost zaznamuje tudi medije; odločitve so zaznamovane tudi z osebnimi odnosi. Prav tako izbor novic. Tudi drugod je tako, a manjša kot je družba, bolj tovrstni »incestoidni« odnosi med na primer mediji in politiko vplivajo na agendo. 

V majhni državi, v kateri je relativno malo medijev, je toliko bolj pomembno, da je javna RTV kraj, kjer se lahko človek seznani s kredibilnimi novicami, ne glede na to, ali je desni ali levi. Javni medij je prostor za dejstva, ki so skupna. Če se desni gledalci ne prepoznajo v javni RTV in je nimajo za kredibilen vir informacij, to ni le njihov problem. To je težava za verodostojnost RTV in resen problem za demokracijo v Sloveniji. Ni glavni problem, da se je ekipi Odmevov pridružil neizkušeni »ne-levi« novinar in da je voditelj večernega dnevnika neko novico prebral po navodilu odgovorne urednice. Pomembno je, da je v informativnem programu javne RTV zaposlenih vsaj toliko »ne-levih« novinarjev, da »ne-levi« gledalec nima občutka, da mu medij vsiljuje svojo agendo.

Ali dobiš pravo sliko, če bereš skrajnosti z različnih polov, ki se med seboj ne znata niti pogovarjati?

Politična polarizacija je bolezen našega časa; krivde še zdaleč ne nosi le »nacionalistična desnica«, temveč tudi čedalje bolj »neliberalna levica«. Tista, ki vsakega, ki ni na najbolj progresivni liniji, proglasi za fašista. Novinarstvo (z izjemami) žal ni protiutež temu trendu, ampak ga pospešuje; pogosto je del problema in ne del rešitve. Če informativne oddaje niso nepristranske, jih na javni RTV ne potrebujemo.

Včasih so mediji iste novice drugače interpretirali, kar je popolnoma legitimno in celo bistvo demokratične družbe. Danes v levih ali desnih medijih beremo o dveh vzporednih državah. So določeni škandali, ki jih eni zelo poudarjajo, pri drugih pa jih sploh ni. Pri enih se neka novica vleče mesece, pri drugih pa kot da se ni zgodila. Zato je pomembno spremljati tako leve kot desne medije. Po možnosti ne le domačih. Sam začnem dnevni pregled medijev pri evropskih portalih, na primer Politico, Euractiv in EU Observer, potem preletim veliko različnih slovenskih medijev, vsaj njihove naslovnice. Komentarje berem od tistih, ki so mi zanimivi in verodostojni, potrudim pa se, da preberem tudi tiste, s katerimi se niti najmanj ne strinjam. To najbolj širi miselni horizont. 

Kako se bo rešila situacija na RTV v nekaj mesecih?

Glede na sedanjo situacijo nisem preveč optimističen. Septembra lani je Evropska komisija predstavila evropski akt o svobodi medijev, ki vsebuje predloge za zaščito pluralnosti in neodvisnosti medijev v EU. Društvo novinarjev Slovenije je pozdravilo predloge, od varovalk za zaščito uredniške neodvisnosti do določb, ki zahtevajo neodvisnost javnih medijev in njihovo stabilno financiranje. Kakor običajno so na nepristranskost javnih medijev pozabili. Komisija je namreč tudi poudarila, da morajo »ponudniki javnih medijskih storitev zagotavljati pluralnost informacij in mnenj na nepristranski način in v skladu s svojimi obveznostmi javne službe«. Na to uho naši »neodvisniki« in borci za »depolitizirano« javno RTV ne slišijo.

Ampak še vedno ne razumem, od kod izvirni razlog za tako močna nasprotja, da del družbe ne zmore sobivati z drugim.

Zdi se mi, da smo se osamosvojili, v resnici pa se nismo popolnoma demokratizirali. 

Zakaj?

Glavno gonilo naše osamosvojitve je bilo, vem, da zveni cinično, da bi se znebili Miloševičeve Jugoslavije, demokratizacija pa je bila bolj stranski produkt te želje. Kar ne pomeni, da ni velik del družbe dejansko verjel v demokratizacijo. Ampak tistih 95 % podpore na plebiscitu ni bilo sad demokratizacije v smislu, da se lahko tako levi kot desni legitimno menjavajo na vladi, če so izvoljeni. Že leta 1992 je Spomenka Hribar napisala znameniti esej Ustavimo desnico. Komaj smo prišli iz komunizma, že smo ustavljali desnico. Do danes nismo bili sposobni uradno obsoditi prejšnjega sistema in režima, od katerega smo se osamosvojili. V Sloveniji je čisto normalno, da se hodi naokoli z majicami bivšega komunističnega diktatorja. Tega velik del družbe sploh ne stigmatizira.

Zakaj pa demokratizacija ni povsem uspela, kot pravite?

Ker so tisti, ki so bili na položajih pred osamosvojitvijo, obdržali večino podsistemov v svojih rokah. Ker so v zadnjem trenutku vendarle prispevali k osamosvojitvi. Ker so v pravem trenutku razumeli, da druge možnosti ni, saj bi to pomenilo ostati z Miloševićem. 

Osamosvojitelji pa so se ukvarjali s tem, da so gradili Slovenijo in njene institucije, si prizadevali za njeno mednarodno priznanje in si niso mogli privoščiti, da bi z lustracijo prišlo do hudih notranjih sporov. Zame je simbol neuspele tranzicije zmaga Milana Kučana nad Jožetom Pučnikom na prvih predsedniških volitvah. Bivši šef komunistične partije je premagal bivšega disidenta in največjo osebnost osamosvojitve. Zdi se mi, da je to dalo ton celi naši tranziciji.

Ampak zakaj so vsi ljudje iz alternativne opcije, ki so začeli osamosvojitev, to ves čas dopuščali? Vsa devetdeseta? In kasneje? Da je kmalu postalo popolnoma uncool imeti karkoli z nekom s te strani. Kam so ves čas gledali najpametnejši ljudje v tej družbi, ne glede na vrednostno orientacijo?

Ni treba precenjevati intelektualcev. Pogosto so ideološko zaslepljeni. Ni malo »pametnih« ljudi, ki so podpirali diktatorje. Vendar ne bi rekel, da so desni intelektualci dopuščali, da so postali uncool, druga stran je bila preprosto že v štartu močnejša in jih je povozila, predvsem medijsko. Desnico se je vseskozi ustavljalo, mainstream mediji so vsako desno vlado razglasili za nelegitimno, ne samo, kadar jo je vodil Janša. 

Zakaj je del družbe sprejemal izločanje, poniževanje, etiketiranje? Kot da bi bilo normalno.

Prej vladajoči niso nikoli prav zares izpustili vajeti iz svojih rok. Demos je prehitro razpadel in od takrat naprej je demokracijo in pristop do Evropske unije pretežno gradila leva opcija. Ki je vseskozi bila mainstream. Tudi če se včasih njeni pristaši, od intelektualcev do civilne družbe, vedejo, kot da bi bili nekakšni borci proti sistemu. Sistem so oni, od vsega začetka. Če bi mi na začetku obsodili bivši sistem kot nedemokratičen, bi bila situacija morda danes drugačna. To bi se odražalo tudi, na primer, v šolskem sistemu. Ampak do te obsodbe nikoli ni prišlo. 

Spremljal sem, kaj so mojega sina učili v šoli in kakšno kritično mišljenje so spodbujali. Članki, ki so jih predebatirali, so bili pretežno kritični do kapitalizma, potrošništva, kolonializma itd. S tem ni nič narobe, prav je kritično razmišljati o vsem. Nikoli pa nisem zaznal člankov, ki bi problematizirali komunizem ali, na primer, človekove pravice v prejšnjem sistemu. Če malo poenostavim, zdi se mi, da je še danes v našem šolskem sistemu glavno sporočilo dijakom, da je socializem v osnovi dobra zamisel, ki so jo na žalost ljudje v praksi malo zavozili. To se mi zdi zelo problematično. 

Zakaj?

Ko sem odraščal v Italiji, sem poslušal starejše ljudi, ki so mi o bivšem nedemokratičnem sistemu govorili podobne reči, kot jih slišim v Sloveniji glede našega bivšega nedemokratičnega sistema. Marsikdo me je prepričeval, da je pod fašizmom vladal družbeni red, da so bili ljudje med seboj solidarni, da ni bilo kriminalitete, da so vsi imeli službe, da je Duce odpravil malarijo južno od Rima, da je gradil infrastrukturo, da se je pred vstopom v vojno država razvijala. Res je, so priznali, nekatere ljudi so pač »onemogočili« ali celo likvidirali, ampak če nisi javno problematiziral režima, si kar dobro živel. To sem v mladosti pogosto poslušal. Pa saj vemo, kaj je bil fašizem! Nekaj grozljivega! In ko sem prišel v Slovenijo, sem začel poslušati iste stvari o času komunizma. Nočem enačiti komunizma s fašizmom, vendar sta oba daleč od sprejemljivih demokratičnih standardov. 

Zakaj pa ob tako očitnem primanjkljaju ni zaživel kak liberalno usmerjen medij, kjer bi bila uredniška zasnova izven te polarizacije?

Zdi se mi, da je v resnici liberalcev v Sloveniji malo. Čeprav se ta beseda nenehno uporablja, načeloma so vsi »liberalci«. Vendar je liberalizem več kot zavzemanje za pravice LGBTIQ+ in splav. Težko si liberalec, če si proti osebni svobodi in osnovnim mehanizmom tržnega gospodarstva. Pri nas se prav tako pogosto uporablja tudi beseda neoliberalizem, ki je postal nekakšen slabšalni izraz za kapitalizem. Slednji je že sam po sebi v Sloveniji skoraj psovka. Če se malo pošalim, vsak kolumnist, ki je dal nekaj nase, je do nedavnega v svoje prispevke vsaj trikrat vtaknil besedo neoliberalizem. 

Tudi če je pisal o arhitekturi.

No, zdaj je ta beseda že tako zlajnana, da se je že izpela. 

Liberalizem, vsaj od druge svetovne vojne dalje, nima močne podlage. Ti, ki so se sami imenovali za liberalce, so si vseskozi prizadevali za močno vlogo države v gospodarstvu. Tudi zaradi lastnih interesov, seveda. Niso se zavzemali za kapitalizem, ki ima sicer svoje težave, a to je druga zgodba. Dejstvo je, da tržno gospodarstvo ni intimna opcija Slovencev. 

No, pa saj ne bi bilo treba nekaj 100.000 bralcev. Dovolj bi jih bilo nekaj tisoč, recimo 10.000. 

Bojim se, da jih toliko ne obstaja. 

Res tako mislite?

Če si liberalec, si antifašist in hkrati tudi antikomunist. To bi moralo biti samoumevno, vendar v Sloveniji ni. Liberalcu ne morejo biti blizu komunistične ideje, četudi je lahko bolj socialno usmerjen, levi liberalec, na primer. Ker ideje komunizma nimajo nič z liberalizmom, začenši z odnosom do osebne svobode. Če pa poleg tega, da si antifašist in antikomunist, v Sloveniji nisi vezan niti na Cerkev in klerikalno misel, si v izraziti manjšini. 

Zakaj se vendarle ni pojavil kdo z občutkom za profesionalnost, ki bi poskušal izpeljati liberalni medij?

Zdi se mi, da je ta čas zamujen. Ljudje težko plačujejo za medije, imajo vse na spletu. Tudi če bi obstajalo toliko ljudi, koliko od njih bi bilo pripravljenih dejansko plačati za vsebine?

Če so tudi ekonomski liberalci, bi že plačali.

Morda, upam, da imate prav in da sem na tej točki preveč pesimističen. Zdi se mi, da je liberalizem tudi v evropskem kontekstu stisnjen med nacionalizmom in nativizmom na eni strani in prisilnim progresivizmom na drugi. Tistim, ki pravi: »Če nisi na naših stališčih, si fašist.« Vračajo se kolektivistične ideje, tako na levi kot na desni, čeprav v novih preoblekah. Obe sili predstavljata nevarnost za liberalno Evropo in za obstoj Evropske unije na sploh.

Kaj menite o državni pomoči medijem, ki se menda obeta? Bo imelo to pozitivne učinke na novinarstvo?

Kot liberalec sem do državnih pomoči skeptičen. Vprašanje je, s kakšnim namenom se te subvencije dajejo. Želimo z njimi omogočiti delovanje medijev, ki bi na majhnem trgu težko preživeli, ali je namen vzpostavitev klientelističnega odnosa v smislu – jaz tebi denar, ti meni podporo? 

Katerih vsebin bi si v slovenskem medijskem prostoru želeli še več? Kaj bi si sami želeli gledati, brati?

Rad bi videl več oddaj, v katerih se argumentirano krešejo različna mnenja, četudi na oster in polemičen način. Rad bi v istem mediju bral pro in kontra kolumne o določenih temah. Želel bi si tudi več ležernosti v političnih komentarjih. Ni vedno treba vsega jemati smrtno resno. Pogrešam nekaj humorja in satire na račun politike. Vendar mora biti satira »žleht«, mora »praskati«, kakor rečejo v Italiji. V nasprotnem primeru gre le za promocijo oblasti. 

Pogovarjala se je: Nina Granda