Balkrishna Vithaldas Doshi, eden najpomembnejših indijskih in svetovnih arhitektov sodobnega časa in prejemnik Pritzkerjeve nagrade za življenjsko delo leta 2018, je preminil v torek, 24. januarja 2023, v 96. letu starosti, manj kot mesec dni za Arato Isozakijem, ki je isto nagrado prejel leto za njim.

Doshi se je rodil v mestu Pune v zvezni državi Maharaštra na zahodu Indijskega polotoka v razširjeni hindujski družini, ki se je že dve generaciji ukvarjala s pohištveno industrijo. Najprej je študiral slikarstvo, na pobudo mentorja pa se je odločil za arhitekturo in leta 1947 začel študij v Bombaju.

Ker domače arhitekturno prizorišče ni ustrezalo njegovim stremljenjem, je leta 1950 odšel najprej v London, kjer pa ga je kmalu pritegnila novica, da Le Corbusier v njegovi domovini načrtuje urbanistično zasnovo mesta Čandigarh, zato se je (kljub neznanju francoščine) podal v Pariz, kjer je kmalu postal eden od tesnih Corbusierovih sodelavcev pri njegovih projektih v prvi polovici 50. let.

Leta 1954 se je vrnil v Indijo, kjer je vodil gradnjo Corbusierovih projektov za mesto Ahmedabad v zvezni državi Gudžarat, ki danes velja za eno od življenju najbolj prijaznih urbanih središč na indijskem polotoku. Tu je kmalu odprl lastni biro z imenom Vastu Shilpa (»Okoljsko oblikovanje«) in se hitro začel uveljavljati s pomembnimi mestotvornimi in zasebnimi projekti.

Od leta 1961 je tesno sodeloval z Louisom Kahnom pri načrtovanju in izvedbi Indijskega inštituta za menedžment v Ahmedabadu ter tudi pri idejni zasnovi Nacionalnega inštituta za oblikovanje. Leta 1962 je ustanovil šolo za arhitekturo (danes ustanova Centre for environmental planning and technology – CEPT), kar pomeni tudi začetek njegovega pedagoškega in akademskega delovanja.

Bil je gostujoči profesor na številnih mednarodnih inštitutih, gost številnih mednarodnih konferenc in prejemnik številnih mednarodnih nagrad, kar je kronala podelitev Pritzkerjeve nagrade leta 2018.

Balkrishna Doshi je eden od osrednjih predstavnikov tiste struje arhitektov po celem svetu, ki jih povezujemo z oznako kritični regionalizem. Socialna angažiranost, tehnološki optimizem in svetovljanska odprtost modernega gibanja so v njegovem delu tako prepleteni in prepojeni z domačo arhitekturno tradicijo, poglobljeni s filozofsko refleksijo družbenih in okoljskih kriz ter izraženi v osebni arhitekturni poetiki. S ciljem razvoja avtohtonih standardov oblikovanja in načrtovanja grajenega okolja, ki bi ustrezali družbeno-kulturnemu in naravnemu okolju v Indiji, je leta 1978 ustanovil tudi fundacijo Vastu Shilpa za študije in raziskave na področju okoljskega oblikovanja.

Svojo umetniško vizijo je oplemenitil z izkušnjami zahodnih arhitektov in z globokim spoštovanjem do življenja, vzhodne kulture in naravnih sil ustvaril arhitekturo, ki je bila osebna, prepletena s pogledi, zvoki in spomini iz njegove preteklosti. Poleg globokega spoštovanja indijske zgodovine in kulture so v njegovi arhitekturi prisotni tudi elementi njegove mladosti – spomini na svetišča, templje in živahne ulice, vonji laka in lesa iz dedkove pohištvene delavnice.
(Iz življenjepisa ob podelitvi Pritzkerjeve nagrade.)

Hiša Kamala, Ahmedabad, 1959

Hišo za svojo družino (ime ji je dal po svoji ženi) je Doshi zasnoval kot ekonomično gradnjo, ki kot osnovni gradbeni material uporablja lokalno opeko in za uravnavanje notranje mikroklime izkorišča orientacijo. Osrednji prostor v jedru kvadratne tlorisne mreže tvorijo štirje kvadratni stebri, obod pa opečne stene. V osnovno mrežo so vstavljeni dinamični kubusi z dnevno sobo, jedilnico in spalnico, ki se odpirajo na vrt, v nasprotju s tradicionalnimi hišami iz regije umeščen na zadnjo, zasebno stran. Posebna skrb je bila namenjena čim bolj smotrni dnevni osvetlitvi v celotni notranjosti.

Inštitut za indologijo, Ahmedabad, 1962

Eden prvih večjih samostojnih projektov je bil Indološki inštitut v Ahmedabadu, namenjen ohranjanju starodavnih predmetov in rokopisov. V ta namen je arhitekt predlagal dobro osvetljeno in prezračevano polvkopano klet, orientirano na os sever – jug. Visoko pritličje je namenjeno upravi, prvo nadstropje pa konferenčni dvorani z obodnimi balkoni. Stavba, ki vključuje značilnosti tradicionalne indijske arhitekture, kot sta podij in veranda, tako dobi obliko ladje, detajli pa se zgledujejo po lesenem haveliju, tradicionalni mestni palači.

Avditorij Premabhai, Ahmedabad, 1956–1976

V središču Ahmedabada je Doshi za javno gledališče zasnoval avditorij Premabhai, impozantno brutalistično strukturo v bližini historičnega jedra mesta. Glavna dvorana je vzdignjena, da bi sprostila javno pritličje, na vrhu stavbe pa je prostrana terasa z razgledi po mestu in sosednji trdnjavi Bhadra iz 15. stoletja. Gledališče so leta 1997 zaradi finančnih težav in spremenjenih funkcionalnih zahtev zaprli in čaka boljše čase.

Spominski avditorij Tagore, Ahmedabad, 1960–1971

Še ena brutalistična stavba za kulturne dejavnosti je posvečena indijskemu pisatelju in pesniku Rabindranathu Tagoreju in vključuje jasne reference na delo Doshijevega učitelja Le Corbusiera v Ahmedabadu in Čandigarju. Prepoznaven element zgradbe na bregu reke Sabarmati so zgibane armiranobetonske stene, zasnovane kot niz trikotnih slopov, ki ustvarjajo vzorce senc in svetlobe na severnih in južnih fasadah, medtem ko imata preostali fasadi značilno mrežasto strukturo.

Šola za arhitekturo CEPT, Ahmedabad, 1966

Doshi je v Ahmedabadu ustanovil šolo za arhitekturo, za katero je zasnoval tudi stavbo. Tudi to stavbo odlikuje ekonomična, premišljena zasnova z omejenim naborom materialnih elementov in osnovnimi arhitekturnimi sredstvi, kot so svetloba, zrak in zelenje. Sestavljajo jo preprosti volumni iz opeke in betona ter senčnata dvorišča in stopnišča, ki skupaj oblikujejo pretežno odprt tloris brez vrat, s čimer je arhitekt želel spodbuditi izmenjavo med študenti in pedagogi v akademskem okolju. Šolska stavba vključuje tehnološke reference, kot so »tovarniški« strešni svetlobniki, regionalne elemente, kot je kund (odprti vodnjak), in obstoječa drevesa.

Stanovanjska soseska LIC, Ahmedabad, 1973

Za družbo Life Insurance Corporation je Doshi zasnoval sosesko s 324 stanovanji. Skozi participativen proces je razvijal novo stanovanjsko tipologijo, ki bi se lahko prilagajala življenjskim spremembam in razlikam v socialnem statusu prebivalcev. Osnovna enota v treh nadstropjih stanovanjskega bloka v obliki zigurata s skupnim stopniščem združuje tri stanovanja za različne dohodkovne skupine, predvidena pa je tudi možnost postopnih razširitev bivališč v skladu s potrebami družin.

Indijski inštitut za menedžment (IIM), Bangalore, 1977–1992

Južnoindijske templje, nekdanja družabna in kulturna središča, ki so nekoč različnim slojem prebivalstva nudila drugi dom, sestavljajo med seboj povezani atriji s prostornimi hodniki, ki zagotavljajo prostor za socialno življenje, in mednje vstavljena svetišča. Doshiju so predstavljali vzor za snovanje izobraževalnega kampusa brez jasnih zamejitev in vrat, ki združuje elemente »svetega kraja« in »izobraževalnega bazarja«. Potem ko je povabil Louisa Kahna, da v domačem Ahmedabadu načrtuje stavbo za Indijski inštitut za menedžment (IIM), ter je z njim pri zasnovi in izvedbi tudi sodeloval, je Doshi za isto ustanovo v Bangaloreju po zgledu starih tempeljskih mest zasnoval kampus, ki se ga je prijelo ime Mesto vrtov. Med drugim je reinterpretiral elemente pergol, hodnikov in dvorišč, ki povezujejo vse potrebne objekte sodobnega središča znanosti in učenja ter obenem ustvarjajo ugodno mikroklimo v vročem podnebju.

Arhitektov studio Sangath, Ahmedabad, 1981

Z značilno strešno krajino banjastih obokov je stavbni kompleks njegove pisarne v Ahmedabadu tudi ena njegovih najbolj prepoznavnih arhitekturnih kompozicij. Kompleks, ki daleč presega običajno pisarniško tipologijo kot mesto dela – ime Sangath v gudžaratščini pomeni »združenje, skupnost« –, sestavlja niz obokanih volumnov, oblečenih v bel kitajski mozaik, zunanja ureditev pa vključuje tudi preplet vodnih kanalov in bazenov ter majhen ozelenjen terasast amfiteater.

Urbanistična zasnova mesta Vidhyadhar Nagar, 1984

»Da bi ustvarili raj, mora biti človek srečen, zdrav in mora dobro živeti; da bi dobro živel, mora imeti priložnosti, spretnosti in znanje; da bi zagotovili zaposlitev, mora obstajati trg in uporabni izdelki; za vzdrževanje in rast so potrebni davki, in da bi jih plačevali – je treba biti plodno zaposlen.« Ideale tradicionalnega mesta, na temelju katerih je arhitekt Vidyadharja Bhattacharya v 18. stoletju za maharadžo Džai Singa II. načrtoval novo mesto Džaipur (danes prestolnica zvezne države Radžastan), je Doshi upošteval in združil s sodobnimi vizijami pri urbanistični zasnovi nove četrti istega mesta. Za izhodišče pri zasnovi naselja za 30 tisoč prebivalcev je arhitekt s sodelavci poleg Džaipurja analiziral tudi Corbusierov Čandigar. Posebej se je posvetil kompleksnosti sodobnega mesta in trajnostnim principom gradnje, s katerimi bi čim bolj zmanjšali poti z motornimi vozili in spodbujali kolesarjenje oziroma hojo, zagotovili mešano rabo zemljišč ter ustvarili priložnosti na vseh družbenih ravneh.

Socialna stanovanja Aranya, Indore, 1989

V okviru javne sheme za socialna stanovanja v kontekstu velikega pomanjkanja bivališč in razraščanja slumov je Doshi zasnoval 80 različnih tipov bivališč, s katerimi so zagotovili domovanje 80 tisoč prebivalcem z nizkimi in srednjimi dohodki. Osnovno strukturo sestavlja sklop desetih hiš okoli skupnega dvorišča, od skromnih enostanovanjskih enot do prostornih hiš.

Amdavad ni gufa, Ahmedabad, 1994–1995

Ta umetniška galerija v Ahmedabadu je eno bolj nenavadnih Doshijevih del, ki izstopa z jamsko obliko (njeno ime pomeni »Ahmedabadska jama«) in nezgrešljivimi referencami na delo Antonija Gaudíja. Posvečena je delu indijskega umetnika Maqboola Fida Husaina, ki je tudi likovno opremil organske stene podzemnih dvoran. Stebri nepravilnih oblik kot stebri kraške jame povezujejo tla in strop ter podpirajo niz povezanih kupol, pokritih z mozaičnimi ploščicami.

… Bhadra je velik trg, Sangath pa ima vrsto ploščadi, odprtih prostorov in zidov. CEPT ima debele izpostavljene opečne stene in tanke betonske lamele s severno svetlobo. Zdi se mi, da izražajo nekaj zelo pomembnega – povezavo s tlemi. Večina mojih projektov se navezuje na naravne sile in skupnost ter ustvarja dialoge. Bhadro smo namenili pešcem in ustvarili urbani dialog. Sangath in njegove terase ustvarjajo dialog z vrtom. Vsak od projektov je dialog med naravo, skupnostjo in zgradbo. Stavbe so ukoreninjene. Čeprav je avditorij Premabhai kot žival, stoji trdno. Oblikujejo se veliki javni prostori, manjši prostori, družinski prostori in prostori skupnosti.

(B. V. Doshi o svojem delu v  intervjuju z Rajeevom Kathpalio, 2015; vir)

Pripravil: Luka Jerman
Naslovna slika: Balkrishna Doshi v svojem studiu Sangath
Viri slik: Vastu Shilpa Foundation (via www.pritzkerprize.com), www.sangath.org

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!