Ko razmišljamo o evropskih zgodovinskih mestih, si po navadi predstavljamo slikovite, s kamnom tlakovane uličice italijanskega mesteca, nad katerim se visoko pne vitek campanille. Morda nam je bliže z mogočnim srednjeveškim gradom zaščitena srednjeevropska trgovska naselbina, kjer na glavnem trgu pred mestno hišo uživamo v srkanju hladnega piva. Vendar pa zgodovina v majhnih odmerkih deluje blagodejno (predvsem na turistični promet), v velikih pa je smrtonosna. Mesta s presežkom zgodovinskih dogodkov se nam praviloma ne kažejo kot lično pobeljeni in s skodlami kriti prizori iz razglednic, ampak kot luknjičaste, manjkajoče in nepopolne plasti odsotnosti. Plasti, ki jih je s svojim divjanjem zabrisal valjar zgodovine. Berlin je mnogo bolj zgodovinsko pomembno mesto od kakšnega moravskega ali ligurskega podeželskega gnezda, med drugim ravno zato, ker je v njem relativno malo ohranjenih sledi zgodovine. Ohranjena pa je praznina in v oko bodeča odsotnost srednjeveških, baročnih in poznejših mestnih tkiv. Berlin je zgodovinsko mesto par excellence ravno zato, ker je med evropskimi mesti še najbolj podoben tabuli rasi, na kateri so stavbe na prvi pogled pognale šele pred sedemdesetimi leti. Šele, ko mesto poskušamo razumeti tudi skozi plasti destrukcije, ne samo konstrukcije in onega, kar je ostalo, zaobjame slika mesta popoln spekter. Šele nato lahko začenjamo razumeti (ne pa nujno tudi odobravati) ponovno gradnjo baročnih in klasicističnih palač, ki jo v nemški prestolnici s pospešenim tempom izvajajo v zadnjih letih.

Berlinu bližnji in z (ne)vidnimi zgodovinskimi plastmi destrukcije podobno obremenjen je Beograd. »Belo mesto« je od nekdaj predstavljalo ključ do Panonske nižine (oziroma do južnega Balkana – odvisno, iz katere smeri je prišel osvajalec). Trdnjava na sotočju, »kjer Donava bistri pridruži se Savi«, je bila zato neštetokrat porušena in ponovno zgrajena, branjena in osvojena. Tu je bil, mimogrede, leta 1456 v epilogu madžarskih notranjepolitičnih sporov ubit tudi poslednji celjski knez Ulrik. Prazne parkovne zelenice, ki napolnjujejo Kalamegdansko trdnjavo, so praznine neštetokrat uničenih naselbin, od katerih danes ostajajo vidni le še mogočni obrambni nasipi in utrdbe. Pa tudi, če pustimo davno zgodovino ob strani, je bil Beograd v 20. stoletju bombardiran in rušen v letih 1914, 1915, 1941, 1944 in 1999.

Na začetku prve svetovne vojne se je srbska prestolnica znašla na izrazito neugodnem geografskem položaju na sami fronti med vojskujočima se stranema – Avstro-Ogrska se je namreč nekdaj začenjala na drugi strani rek Donave in Save. Zato je bilo mesto pod neposrednim udarom cesarskih topov vse do padca 1915. leta. Posledica je bil dodobra razrušen center mesta, med drugim močno poškodovana kraljeva palača. Aprilsko katastrofo Kraljevine Jugoslavije spomladi leta 1941 so nenapovedano otvorili nemški bombniki, ki so v treh dneh s tlemi zravnali dobršen del mesta in ubile na tisoče ljudi (v bombardiranju je umrl tudi takratni slovenski minister v kraljevi vladi Franc Kulovec). Ruševinski ostanki Narodne knjižnice, ki je zgorela skupaj s pol milijona knjig, v spomin še danes zevajo v prazno.

Vojne z obdobja razpada Jugoslavije se mesta neposredno sicer niso dotaknile, vendar pa je izginotje velike države na eni strani in razpad moralnih vrednot, ki ga je spremljal porast kriminala in paravojaških enot na drugi strani, vodilo v nekakšno družbeno in obenem prostorsko implozijo. Zgodilo se je nekaj podobnega kot na Dunaju po prvi svetovni vojni, ko so zgradbe naenkrat postale prevelike za zmanjšan birokratski aparat in upehano gospodarstvo, na ulicah pa so namesto urejene dnevne rutine pogosto zavladale izredne razmere. Zadnje bombardiranje zveze NATO pred koncem tisočletja pa še danes določa podobo središča mesta. Mnogim prebivalcem predstavlja grenak spomin na vojne tedne, obenem pa je paradoksno postal tudi turistična atrakcija, po kateri vas lahko popeljejo vodiči, ali pa jo raziskujete sami s pomočjo posebnega ruševinskega zemljevida. Navsezadnje so redka tista evropska mesta, ki bi imela v svojem jedru še »sveže« ostanke vojne. Od bombardiranja je preteklo že skoraj 17 let, vendar je večina takrat porušenih objektov še vedno v nespremenjenem stanju – niti obnovljeni niti zrušeni zevajo iz osrednjih mestnih avenij. Koliko gre pri tem za načrtno strategijo in koliko le za pomanjkanje sredstev, je težko reči. Poleg tega gre pri nekaterih zgradbah še za poseben zgodovinski in arhitekturni pomen. Zgradba Generalštaba, ki predstavlja verjetno najbolj fotografirano vojno ruševino Beograda, je obenem tudi prelomno delo srbskega povojnega modernizma arhitekta Nikole Dobrovića.

Generalštab je prva izmed ruševin, ki jih lahko spremljamo vzdolž ulice kneza Miloša. Vrsta zaprtih in praznih meščanskih vil nas spomni na obstoj drugačnih ruševin, ki so pogoste širom Evrope – špekulativni zemljiški posli, cene nepremičnin in upad kupne moči v kriznih časih je povzročitelj propada mnogih secesijskih in art decojevskih lepotic. Med njimi pa po bizarnosti izstopa nekdanje ameriško veleposlaništvo z zazidanimi okni, kot da bi se še danes balo nasilnih protestov.

Nekoliko niže zgradbo nekdanjega Notranjega ministrstva, ki jo je izstrelek zadel natanko v sredino pročelja, že oveša (krasi?) oglaševalska obljuba, da bo tu najpozneje v enem letu namesto starega objekta stal »Belgrade Plaza«, banalno nakupovalno središče. V takšnih prizorih se zdi Beograd ujet med kladivom preteklega uničenja in nakovalom distopične prihodnosti. Vendar pa se nam ob ogledu urbanih bizarnosti tega mesta vedno bolj in bolj zdi, da gre le za potencirane in do skrajnosti prignane manifestacije dejavnikov, ki smo jih deležni širom Evrope. Burna zgodovina služi kot ojačevalec tistega, kar je na domačem dvorišču veliko lažje spregledati ali preprosto odmisliti.

Miloš Kosec