Ta stavba je ogromna. Mogočna. Lepa. Stroga. To so moje prve misli ob pogledu na palačo, ki jo je leta 1964 postavil znameniti arhitekt Aldo Cervi, palačo, ki samozavestno stoji na Ulici Fabia Severa v Trstu ter s svojo monumentalnostjo navdaja z občudovanjem in s strahospoštovanjem. Ob vhodu z velikimi črkami piše RAI.

S fotografinjo Jano Jocif sva kar nekaj časa čakali »dovoljenje iz Rima«, da lahko vstopiva v palačo, kjer že peto desetletje domuje deželna izpostava italijanske državne radiotelevizije RAI, v sklopu katere delujeta tudi radio in televizija v slovenskem jeziku. Kljub neizmerno naklonjenemu sprejemu dolgoletne urednice, režiserke in voditeljice Tamare Stanese naju pred vstopom v stavbo preseneti rigorozen, skoraj zaporniški protokol, namenjen obiskovalcem. A če zunanjost stavbe in stroga varnostna pravila človeka sprva navdajo z nelagodjem, notranjost palače, ravno nasprotno, osupne z lepoto. Kakšen skrit dragulj, pomislim. Interier prevevajo izjemna premišljenost, estetska dovršenost, skladnost in dosledno, do najmanjše podrobnosti izpeljano notranje oblikovanje.

 

Kot je zapisal akademik Giulio Montenero, je bil arhitekt palače, Aldo Cervi, eden od prvih utemeljiteljev racionalistične jasnosti na tržaških tleh. Njegov racionalizem je bil tesno združen z napeto občutljivostjo za vrednost svetlobne fasadne teksture ter za premišljeno in drzno uporabo materialov. Marmornati tlaki, teraco, široko stopnišče, velika panoramska okna, strop, ki je v nekaterih prostorih prekrit z lakiranimi lesenimi paneli, nenavadne stenske obloge, velika steklena vrata pisarn, po meri oblikovano pohištvo, usnjeni naslanjači, masivne pisalne mize, funkcionalno in oblikovalsko dovršena svetila in nepregledna množica raznolikih podrobnosti, če naštejem samo nekaj vtisov, ki so mi ostali v spominu. Vse našteto daje videz odlične ohranjenosti in brezčasnega oblikovanja, a na žalost je opaziti tudi nekaj neposrečenih »posodobitev«, kot so ponekod znižani stropovi in talni laminati. Pa umetnost! Če je palača RAI na eni strani veličastno arhitekturno delo, je hkrati tudi prostor, v katerem je doma umetnost. Ko naju urednica in režiserka Tamara Stanese z nenavadnim, majhnim, rahlo strašljivo škripajočim stranskim dvigalom popelje v nadstropje, kjer je direktorjeva pisarna, naju na stenah hodnika najprej osupne bogata zbirka umetniških del. Gianni Brumatti, Nino Perizi, Avgust Černigoj, Guido Antoni, Lojze Spacal. To je le nekaj zvenečih imen, katerih dela krasijo palačo.

»Lahko trdimo, da RAI porabljanja denarja, namenjenega za nakup visokokakovostnih slik, že od samega začetka svoje dejavnosti ni nikoli pojmoval kot odvečen strošek.« (Mario Bernardi, generalni direktor RAI, 1962)

Ko so projektanti jeseni leta 1962 povprašali osrednje vodstvo družbe RAI glede možnosti nakupa nekaterih umetnin, ki bi jih namenili novemu, tedaj že skoraj dokončanemu tržaškemu sedežu – zaprosili so za vrsto slik in kipov, ki naj bi bili po možnosti delo »avtorjev iz dežele« – je bilo ustno dovoljenje izdano takoj. Osrednji sedež jim je dodelil 5 milijonov lir, kar bi danes znašalo več kot 54 tisoč evrov. Temu denarju so v naslednjih dveh letih dodali še tri milijone lir, namenjene predvsem za Mascherinijev bronasti kip, ki naj bi krasil vhod v stavbo. Za novo stavbo je vodstvo RAI z neposrednimi pogajanji z umetniki pridobilo približno 40 del, ki pričajo o ustvarjalnosti umetnikov v Furlaniji – Julijski krajini v prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Pisarna direktorja Guida Corse, katerega sprejem je izjemno prijazen, spominja na pisarne iz kultne ameriške serije Mad Men(Oglaševalci). Velika, svetla, sončna soba s stekleno panoramsko steno, rahlo zastrto z žaluzijami in s pogledom na bližnjo ulico. Osrednji del prostora sestavljajo direktorjeva miza in omara z vgrajenimi knjižnimi policami. Tik ob vratih pa vhod, morda malce nenavadno za današnje pisarne, v direktorjevo kopalnico. Preseneti tudi čudovita stara pomična stena, oblečena v zlato tkanino, za katero stojita dolga sejna miza in niz črnih usnjenih foteljev. Vse je natanko tako, kot je bilo nekoč. Ob slovesu nama Guido Corso, ki je dolga leta delal kot direktor izpostave RAI v New Yorku, v spomin podari knjigo z naslovom »Era il 1964«.

Studio C

Deželni sedež RAI obsega radijsko-televizijski studio A, radijski studio B, tri avditorije in prav poseben studio C. Kot pove Tamara Stanese, je bil slednji nekoč prostor, kjer je bilo posnetih na stotine radijskih iger, danes pa je le pozabljen, zaprašen zaklad predmetov preteklosti.

Ko odpremo velika dvokrilna lesena vrata studia C, nas objame vonj po starem. Sprva se zdi, da smo vstopili v slabo osvetljeno, razmetano skladišče, a podroben pogled razkrije pravo bogastvo. Za plastičnim pregrinjalom se skriva čudovit črn koncertni klavir, če dobro pomislim, sta bila v tem prostoru najbrž kar dva neuglašena klavirja. Pa kopica vsepovprek nametanih stolov in luči ikoničnega italijanskega oblikovanja šestdesetih let prejšnjega stoletja, po tleh so razpostavljene kartonaste škatle, polne starih, vrhunsko oblikovanih »prenosnih« novinarskih telefonov, stara televizijska kamera, zagledam tudi ogromen kovinski studijski mikrofon, v novinarskem žargonu imenovan »roka«, kotički so polni majhnih dragocenosti ter izdelkov danes zelo iskanega in cenjenega industrijskega oblikovanja. V dvorani stojijo tudi velik medeninasti gong, ki je nekoč oznanjal začetek poročil ter mehanični zvonci različnih oblik in zvenov. Da ne pozabim omeniti izjemnega stopnišča, ki ga odlikujejo stopnice, narejene iz dveh različnih materialov – vse zavoljo časov, ko so v tem prostoru snemali radijske igre in v ta namen potrebovali različne zvoke. Najdemo tudi kopico nenavadnih predmetov, ki so služili za snemanje različnih akustik. V dvorani je še en manjši studio, v katerem na svoje veliko presenečenje zagledam staro kopalno kad. Tamara Stanese razloži, da so nekoč s pomočjo kadi snemali zvok tekoče vode. Na tleh so tudi korita, polna kamnov različnih velikosti – spet za potrebe snemanja, tokrat šuma hoje v naravi, pojasni naša gostiteljica in posrečeno demonstrira zvok hoje »v hribih«. Tukaj so snemali »Radijski oder«, nostalgično pove in doda, da zaradi finančnega pomanjkanja legendarni studio C ni več v uporabi.

12 ur programa 

Notranjost stavbe RAI preveva, v nasprotju z mojimi pričakovanji za tako veliko medijsko hišo, nenavadna tišina. Po kakšni uri radovednega raziskovanja in vijuganja po zagonetnih, na trenutke precej praznih hodnikih vendarle vprašam: kje so ljudje? Je danes morda dela prost dan? Bolj malo nas je, z rahlim nasmeškom pojasni Tamara Stanese, a vsi delamo vse in ustvarimo 12 ur programa dnevno. Vsi programi v ostalih deželnih sedežih RAI, razen našega tržaškega, so bili ukinjeni, razloži. »Poleg sedmih radijskih informativnih oddaj in ene televizijske informativne oddaje dnevno ustvarjamo številne programske vsebine v slovenskem jeziku. Veliko predvajamo v živo in s terena. Produciramo koncerte in drame, opravljamo televizijska snemanja. Kar zadeva produkcijo, prispevamo velik zalogaj. Vsi uslužbenci, bodisi iz slovenske bodisi iz italijanske strukture, se zelo borimo, da bi ohranili ta sedež. Zanimanje javnosti je veliko, ljudje nas radi poslušajo in zelo radi sodelujejo z nami. Malo nas je, a v zadnjem času smo vendarle pridobili nekaj novih mladih sodelavk in sodelavcev, ki so prinesli nov zagon, nov način dela. Imamo radio, ki ni več samo radio, ampak je tudi video in spletni portal.«

Na vprašanje, kako tako stari prostori služijo potrebam sodobnega časa, tehnični mojster Giuliano Pecorari pove, da je palača v tem smislu še vedno v odličnem stanju in da ji je uspelo sprejeti vse inovacije. »Nekoč je bil tukaj samo radio, potem so se razširili na televizijo. Nekateri prostori so postali televizijske režije in studii. Problem je nastal le zaradi ohlajevanja teh prostorov, slednje je z ohlajevalnimi sistemi prineslo precejšen šum, ki moti radijsko produkcijo. Slišite?« vpraša. »Radio s šumom ne more delati.«

Da je stavba zelo dobro zasnovana in da je edina težava v prezračevanju, se strinja tudi radijski tehnik Vasja Kežmanič. »Radio je sicer še povsem analogen, vendar se kljub zastarele opreme tukaj da res zelo lepo delati, saj je vse še vedno povsem funkcionalno. V tej palači so še vedno najboljši studii v deželi. Akustika je še vedno izjemna. Ker so bili vrhunsko projektirani, imajo pravo količino zraka, ki je pomembna, da se lahko zvok dobro razvija.« Ko vprašam o digitalizaciji radia, pojasni, da se je ta pričela leta 2000, vendar se je potem ustavila, zato v arhivu hranijo še nekaj deset tisoč radijskih trakov. Prav tako še vedno uporabljajo enako tehnologijo kot pred 35 leti.

Smo nacionalka v malem

Po krajšem predahu, ko s fotografinjo Jano in gostiteljico Tamaro Stanese posedimo v prelepi sejni sobi slovenskega programskega oddelka ter občudujemo stare sive kovinske omarice, kjer hranijo različne dokumente, med drugim tudi otroške risbice, se srečamo z glavno urednico programov Martino Repinc, ki pove, da vsebinsko pripravljajo zelo pester program, saj morajo zadostiti potrebam različnih družbenih skupin. Pripravljajo program za otroke, mladostnike, študente, odrasle, starejše osebe in različne ranljive družbene skupine. »Smo nacionalka v malem. Specifika našega radia in televizije je tudi v tem, da pripravljamo oddaje v narečjih, ki jih govorijo v Benečiji, Terski dolini, Reziji in Kanalski dolini.«

Zaposleni ustvarjajo zavidljivo količino vsebinsko bogatih programskih vsebin, ki imajo za prebivalke in prebivalce Furlanije – Julijske krajine poseben, nezamenljiv pomen. Že skoraj 75 let.

V njihovih vrstah je 23 urednikov-režiserjev, strukturno pa so ločeni od informativnega programa, pojasni glavni urednik informativnega programa Marko Tavčar. Veliko sodelujejo tudi z Radiem Koper. Zelo tesna sta tako na radijskem kot tudi na televizijskem področju sodelovanje in izmenjava med Radiem Trst A in Radiotelevizijo Slovenija. »Vsi zaposleni so univerzitetno izobraženi in vsi obvladajo tako radio kot televizijo,« še poudari Martina Repinc in pomenljivo doda, da njihova tehnična ekipa, z izjemo enega tehnika, ne govori slovensko.

Na vprašanje o načinu financiranja Martina Repinc pojasni, da finančna sredstva za njihovo delovanje zagotavlja pogodba, sklenjena med RAI in ministrskim predsedstvom. A zaskrbljeno doda, da »obstaja konvencija, ki je žal zapadla in za katero ne vemo, ali bo obnovljena, zaradi česar smo trenutno v zelo negotovi situaciji. Država plača za naše programe skoraj 12 milijonov evrov na leto, vendar znesek skoraj nikoli ne pride na cilj,« še pove Martina Repinc.

 

**

Osvobojeni Radio Trst A (pogovor z dr. Jožetom Pirjevcem in Ivom Jevnikarjem)

Maja leta 1945 je začel delovati Radio Svobodni Trst, čeprav začetki slovenskih radijskih oddaj v Trstu segajo še bolj v preteklost, namreč v obdobje nemške zasedbe, ko je 5. februarja 1944 nemški okupator na tržaški radijski postaji uvedel oddaje v slovenskem jeziku. Potem je po osvoboditvi 1. maja 1945 deloval Radio Svobodni Trst, leta 1946 pa se je tržaška slovenska postaja osamosvojila. Do leta 1954 je delovala pod zavezniško vojaško upravo, od tistega leta naprej pa deluje v sklopu italijanske državne radiotelevizije RAI oziroma njenega deželnega sedeža za Furlanijo – Julijsko krajino (FJK). Drugi mejnik v zgodovini slovenske tržaške radijske postaje pa je leto 1995, ko je v sklopu deželnega sedeža RAI začela predvajati tudi slovenske televizijske oddaje, dnevnike in dokumentarce. O pomenu delovanja slovenskega radia v severnojadranski regiji je za nas spregovoril tudi tržaški zgodovinar prof. dr. Jože Pirjevec.

»Po vojni je imel slovenski radio v Trstu izjemno pomembno vlogo. Po dvajsetih letih fašističnega režima je bilo mogoče spet slišati v javnosti slovensko besedo. Res pa je, da so tudi Nemci v času, ko so gospodovali na Primorskem (od 8. septembra 1943 do maja 1945), organizirali slovenske radijske postaje, a ker so bile nacistično obarvane, niso imele veliko poslušalcev. Potem ko so se v Trstu zasidrali Anglo-Američani, radio tudi ni bil povsem svoboden, saj je bil pod njihovim nadzorom, a je vendarle postal zelo priljubljen, čeprav so zavezniki na njem zaposlili protititovske begunce iz osrednje Slovenije. V nasprotju z domačini, ki niso hodili v slovenske šole, so ti govorili izbrano slovenščino, bili pogosto izobraženi, kar pomeni, da so močno dvignili kakovost radijskih oddaj. Ki pa so bile seveda pogosto tudi zelo ljudske (na primer ‘Glasba po željah’, zabavna nedeljska oddaja z ‘našo gospo’, igrice za otroke itd.). Radio je imel tako dva obraza – enega bolj izbranega in drugega popularnega – ki sta se dopolnjevala. Kljub svojemu katoliško-konservativnemu prizvoku je postal močno sredstvo za dvig slovenske zavesti v Trstu in širši okolici. Poslušali pa so ga tudi za mejo in v tem smislu je bil glasnik zahoda na pragu socialistične Jugoslavije. Treba pa je reči, da politična propaganda ni bila vsiljiva in napadalna, kar bi se dalo sklepati tudi iz dejstva, da, kolikor vem, oblasti v Sloveniji niso skušale ovirati poslušanja slovenskega tržaškega radia, čeprav so mu kmalu zoperstavile Radio Koper. V primerjavi s slednjim je imel Radio Trst izredno bogat govorjeni program.

Na vprašanje, kako je bilo urednikovati in ustvarjati medijske vsebine v tako multikulturnem večjezikovnem družbenem prostoru, nam je nekdanji novinar in urednik informativnih oddaj Ivo Jevnikar zaupal naslednje. »Za nas, ki smo se rodili in rasli v takem okolju, to ni tako zapletena stvar. Naš radio, katerega sporedi so vsesplošni, torej sorodni nacionalnim radijskim postajam, in naša bolj krajevno usmerjena televizija sta sicer namenjena predvsem slovenski narodni skupnosti v Italiji, imata pa možnost zajemati tako iz manjšinske in večinske kot tudi iz zamejske in matične stvarnosti. To je veliko bogastvo. Odkar pomnim, smo doma poslušali ‘naš radio’, oče je bil sploh dolgoletni sodelavec kulturnih oddaj, na radiu smo v živo nastopili že kot otroci iz vrtca, v študentskih letih se je začelo ‘zunanje sodelovanje’ pri posameznih rubrikah, dokler nisem bil leta 1978 povabljen, da dva meseca nadomeščam bolnega časnikarja. Leta 1980 sem v uredništvu nastopil službo, ki je trajala do upokojitve leta 2017 in mi je dala ogromno.«

**

Ko se čas ustavi

V palači, ki hrani umetnost in bogastvo preteklosti, v palači, v kateri nastajajo zgodbe sedanjosti, sva s fotografinjo preživeli domala ves dan. V nasprotju z nenehnim povečevanjem življenjskega tempa, ki ga narekuje sodobnost, čas tukaj teče drugače. Počasneje. Velikost palače RAI in njena brezčasna arhitektura navdajata z grandioznostjo. A za vsakimi vrati, ki jih odpremo, se skriva drobna dragocena zgodba. In paradoks: prostor živahnega medijskega vrveža postane prostor tihega razmisleka. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

 

Besedilo: Martina Tita Mayer
Foto: Jana Jocif

Objavljeno v Outsider #18

Outsider #18

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja