Festival Druga godba je festival »glasb sveta«. In kaj je to?

»Glasbe sveta« so glasbena kategorija, ki zajema široko in pisano paleto glasbenih slogov z vsega sveta – tako folk, jazz in etno, ki so del zahodne produkcije, kot etnične, neotradicionalne in avtohtone glasbe, od sibirskega severa do najbolj oddaljenih obal Tihega oceana. Zaradi svojega inkluzivnega značaja in elastičnosti se izmika preprosti in univerzalni opredelitvi. A podobno kot pri ostalih kategorijah se vanjo umeščajo tako svetovno znane zvezde, ki so sposobne razprodati največje dvorane (na misel prideta npr. Cesaria Evora ali Gotan Project, ki smo ju imeli priložnost slišati tudi na festivalu), kot drobne lokalne skupine, ki prirejajo intimne koncerte v parkih in klubih ter so zunaj svoje države večinoma neznane. Kar jih združuje, je to, da svoj zvok gradijo na lokalnih tradicijah in pojavih, tudi kadar jih posodabljajo, združujejo s sodobnimi ali tujimi vplivi in pretapljajo v nove oblike in formate.

Glasbe sveta so tako gotovo najbolj raznovrstna zvočna kategorija, kar si jih lahko zamislimo.

In ravno ta raznovrstnost je tisto, kar Druga godba že od svojega začetka v zadnjih letih Jugoslavije – leta 1985 – prinaša v slovenski prostor: vpogled v glasbene tradicije in kulture različnih narodov in etničnih skupin, nove pristope in sveže vetrove. Za svoje delo je bil festival leta 2006 nagrajen z Župančičevo nagrado, petkrat (od leta 2011 do danes) si je prislužil uvrstitev na seznam 25 najboljših mednarodnih festivalov na svetu po izboru revije Songlines, pridobil pa je tudi članstvo v osrednji mednarodni organizaciji na področju glasb sveta – EFWMF.

1989 Neva Štembergar

2000 Blaž Medja (Medja + Karlson | GIGO)

2006 Karlo Medjugorac, Primož Orešnik | Gigodesign

2007 Karlo Medjugorac, Primož Orešnik | Gigodesign

Potem ko je bila nekaj časa v vseh trendovskih medijih najbolj vroča tema zgodba o tem, da živimo v tako imenovani ekonomiji pozornosti (attention economy), zdaj že skoraj ni več zanimiva. Postala je še eno dano dejstvo sodobnega sveta, in srborit boj za sekunde pogledov in klike angažmaja se počasi potaplja v beli šum sveta. Boj za pozornost poteka od nekdaj, od prvega tigra v grmu in stopinje gazele v savanskem pesku. Od nekdaj se človeška vrsta sproti uči, kako ločiti seme od plev. In tudi zdaj ni nič drugače. Pojavi se nekaj novega in postopoma se navadimo tudi na to …

Medtem ko hodimo po mestu s pametnim telefonom v roki in preverjamo obvestila o prihajajočih dogodkih na kateri izmed spletnih platform ali celo aplikaciji, narejeni prav posebej za potrebe tega ali onega dogodka, se ideja plakata lahko zazdi romantično oddaljena, ljubko anahronistična, celo žalostno preživeta. Leta jumbo plakatov ob avtocestah in vpadnicah ter poplava oglasov v vseh mogočih oblikah v starih in novih medijih so v nas vzgojili dobro utrjene obrambne zidove in natančne filtrirne sisteme, ki iz vidnega polja sproti odstranjujejo vse neželene informacije in odbijajo napade na našo pozornost.

Plakat, kot ga poznamo v današnji obliki, obstaja že od sredine 19. stoletja, ko so tiskarne izpopolnile barvno litografijo do te točke, da je velikoserijska produkcija postala dostopna vsem. 150 let plakatov nas je dodobra imuniziralo. Sicer še vedno radi obešamo na stene znamenita dela Henrija de Toulouse-Lautreca ali Alphonsa Muche, izkazujemo pripadnost najljubši punk skupini iz mladosti ali razglašamo svojo ljubezen do filma s Fellinijevimi posterji na hodniku. A težko zanikamo, da vse našteto preveva nostalgija. Plakatov ne obešamo kot žive forme, bolj kot artefakte v muzeju osebne zgodovine. Ali kot dekoracijo. Skupine navdušencev sicer še vedno s pridržanim dihom čakajo npr. na objavo plakatov za prihajajoči Marvelov film, a to objavo dočakajo – na internetu. Časi, ko je plakat pomenil prvi in najbolj svež stik s prihajajočo zgodbo, so mimo.

2010 Karlo Medjugorac | Gigodesign

2009 Karlo Medjugorac | Gigodesign

2012 Žiga Aljaž, Žiga Artnak

Ko torej pogledam serijo 35 plakatov Druge godbe, zgodbo te spremembe v vlogi plakata v medijski pokrajini in javnem prostoru, zgodbo o 35 letih odličnosti in ustvarjalnosti, na kaj pomislim?

Na vizualno kulturo.

Ker vizualna kultura ni omejena na število slikarjev in kiparjev ter njihove dosežke v domačem in tujem prostoru. Ni samo trienale sodobne slovenske umetnosti in najnovejša retrospektiva v Moderni galeriji. Vizualna kultura so tudi fasade trgovskih centrov, oglasi v časopisih, prometni znaki, vabila na državne dogodke, usmeritvene grafike v bolnišnicah, izveski trgovin in lokalov … ter celostne grafične podobe podjetij in institucij.

Vsi ti pojavi izkazujejo nivo vizualne kulture v določenem prostoru, pozornost, ki se ji namenja, in ugled, ki ga uživa. Ko se na primer arhitekti (pa gotovo tudi vsi drugi vizualni ustvarjalci) sprašujemo, kako je mogoče, da je povprečni naročnik tako nedojemljiv za estetiko, ima tako malo spoštovanja do našega dela, je del odgovora tudi to. Nivo vizualne kulture v Sloveniji.

Plakati Druge godbe z ostrim kontrastom kažejo razkorak med vrhom in dnom vizualnega v javnem prostoru. S svojo presežnostjo kažejo na to, kako nizek je dejanski nivo vizualnih komunikacij, kako malo zahtevamo od oseb in podjetij, ki oblikujejo velik del naše vsakdanje vizualne izkušnje. Ne verjamete? Volitve za evroposlance so pred vrati. Pojdite si ogledat plakate kandidatov. In ko boste ravno na poti, pofotografirajte vse jumbo posterje vseh velikih nakupovalnih verig in jih uredite v mozaik. To je pokrajina, v kateri živite. To so vzori za marsikaterega državljana in prostori, kjer mnogi med njimi dobivajo ideje.

Mogoče se zdi med vsemi dosti večjimi družbenimi težavami, s katerimi se soočamo, bentiti čez oblikovanje plakatov pikolovsko, cehovsko, ozkogledo, najboljši možen primer »problemov prvega sveta«.

Mogoče.

Toda kam vodi ta degradacija vizualnega? V vedno več filtrov, vedno več umikanja pogleda, vedno bolj zastrto opazovanje sveta. In odmikanje pogleda je točno to, česar si ne moremo privoščiti. Ko enkrat začnemo odmikati pogled od grdega in napačnega v javnem prostoru, se to ne konča pri plakatih. Nadaljuje se pri rezalni žici, pri lačnih šolarjih, pri podnebnih spremembah, pri sovražnem govoru. Grdo in napačno postane svet, v katerem živimo. In mi ga sprejmemo. In si vgradimo filtre.

Kultura je kolektivno izgrajevanje boljšega sveta. Sveta z več blagostanja. V vseh pogledih. Ne začne niti ne konča se pri dviganju nivoja vizualne kulture. Začne in konča se povsod hkrati.

Druga godba je v svojih 35 letih postala institucija. Kot institucija prevzema svoj del odgovornosti ne samo za zvočno, temveč tudi za vizualno podobo našega prostora. Ob 35. rojstnem dnevu ji zato čestitajmo!

In upajmo, da bodo njenemu zgledu sledili tudi drugi …

2011 Žiga Aljaž, Žiga Artnak

2016 Karlo Medjugorac

2018 Zoran Pungerčar

2019 Oblikovanje: Ajdin Bašić

Napisal: Bor Pungerčič

Objavljeno v Outsider #17

Outsider #17

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja