Galerija P74 je bila ustanovljena leta 1997, njeno delovanje pa ostaja že od vsega začetka usmerjeno predvsem v vizualne umetnosti in performans, s poudarkom na raziskovalnih in izobraževalnih projektih. Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., pod okriljem katerega galerija deluje, podeljuje najpomembnejšo slovensko nagrado za mlade vizualne umetnike, Nagrado skupine OHO. Na vprašanja o povezanosti galerije z mestnim prostorom in željah za prihodnost odgovarja kustosinja Nina Skumavc.
Ali kulturno središče na Trgu prekomorskih brigad dobro deluje, se je po vašem mnenju uspešno vklopilo v mestno okolico? Kako sta se položaj in prepoznavnost galerije spremenila, odkar ste se preselili s Prušnikove?
Kulturna produkcija na Trgu prekomorskih brigad deluje in se je vklopila tako v lokalno kot mestno okolico, vendar je pri tem treba poudariti, da ima vsaka od institucij svoj način delovanja, program, cilje in publiko. V resnici ne gre za kulturno središče. Kino Šiška s kavarno in koncertnim programom je verjetno najbolj znan, kar pa je tudi posledica mestne podpore in vidnosti, ki jo ta omogoča. K nam prihaja naša publika, veliko je tujcev, ki nas poznajo zaradi mednarodnega delovanja, založniške dejavnosti in prisotnosti na sejmih knjig umetnika in umetnostnih sejmih. Odkar smo se preselili s Prušnikove smo pridobili na obisku, čisto zaradi fizične bližine mestnega centra. Nova lokacija naše prepoznavnosti ni bistveno spremenila. Kot institucija smo prepoznavni in to ni neposredno povezano z novo lokacijo.
Kakšno je razmerje med neodvisnimi in institucionalno podprtimi galerijami v Ljubljani? Česa primanjkuje, česa si želite?
Razmerje je tako, kot ga narekuje sistem. Neodvisne organizacije smo tu v slabšem položaju, saj z zelo malo sredstvi, z malimi ekipami pripravljamo bogat, raznolik, inovativen program. Delo v nevladnem sektorju je izrazito slabše vrednoteno kot v institucijah, kjer so programi neposredno financirani. Odnos ostaja pokroviteljski, o enakovrednem sodelovanju lahko samo sanjamo. Večjo pozornost bi veljalo namenjati kvaliteti, inovativnim vsebinam, ki hitreje reagirajo na trenutno stanje in prinašajo drugačen pogled na umetnostno produkcijo. Bolj bi bilo treba priznati in podpreti pomembne premike, ki jih dela in gradi neodvisna scena.
Kje vidite svoje mesto glede na druge ljubljanske oz. slovenske galerije? V čem se P74 razlikuje od drugih galerij sodobne umetnosti?
Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. ima že od samega začetka zelo specifičen program, ki je izrazito konceptualno usmerjen, s posluhom za mlade avtorje in ustvarjalce, ki so bili spregledani. Posebno mesto imajo izobraževalni in raziskovalni projekti. Podeljujemo osrednjo nacionalno nagrado za mlade vizualne umetnike, Nagrado skupine OHO. Bili smo prvi, ki smo se posvetili prezentaciji in popularizaciji medija knjige umetnika. Med prvimi smo velik del energije posvetili promociji domačih avtorjev na mednarodnih umetnostnih sejmih in sejmih knjige umetnika. Koncertni cikel Sound Explicit, ki ga organiziramo od leta 2003 je bil eden od prvih, ki je ponudil prostor raziskovanju in eksperimentiranju na področju sodobne glasbe. Danes je situacija sicer drugačna, a vendar lahko rečemo, da smo bili na več področjih pionirji.
Koncept vašega delovanja je že od same ustanovitve močno oprt na povezovanje z javnostjo in medsebojno povezovanje umetnikov. Kako spletate vezi s svojo neposredno mestno okolico? Kakšnih mehanizmov naj se poslužuje sodobna galerija, da bi lahko začela graditi skupnost?
Galerija P74 je imela v Šentvidu ogromno projektov, ki so bili lokalno specifični in so pogosto vključevali tudi lokalno prebivalstvo. Takrat so tudi umetniki delali projekte, ki so se temu posvečali, danes je tega manj. Na trenutni lokaciji lahko kot uspešni praksi spletanja vezi z neposredno okolico omenimo sklop delavnic za najmlajše p.a.r.a.s.i.t.k.i. – sodobna druženja. Dve leti zapored organiziramo poletno šolo slikanja, namenjeno starejši generaciji seniorjev. Odziv je odličen, tako da z lokalnimi vrtci, šolami in organizacijami za upokojence dobro sodelujemo. Galerije sodobne umetnosti morajo pritegniti splošno javnost, ne le strokovno publiko. Interes je, še vedno pa je tudi veliko nerazumevanja in nelagodja. Treba je izobraziti ljudi, vsekakor pa je potrebno še več prostora nameniti kvalitetnim vsebinam sodobne umetnosti v medijih.
Kakšna je po vašem, že skoraj veteranskem mnenju, prihodnost področja umetnostne produkcije in galeristike pri nas? Imamo dovolj mladih kustosov, teoretikov, kritikov?
Prihodnost je težko napovedovati. Vsakoletno zmanjševanje sredstev in splošno slabšanje pogojev delovanja nista obetavni. Predvsem pa kulturna politika ni izvedla osnovne reforme, ki jih je obljubila pred tremi desetletji. Mladih kustosov, teoretikov in kritikov ni dovolj, še večji problem pa je, da mladi ne pridobijo potrebnih znanj in izkušenj na področju sodobne umetnosti v času izobraževanja. Kritika je izginila, umetnostni trg ne obstaja. Ključne so politične reforme, ki bi udejanile enakopraven dostop do javnih sredstev vsem akterjem. Potrebna je aktivna vzpodbuda trga, sistematično izobraževanje in podpora umetnostne produkcije in galeristike, ki so v primerjavi z drugimi sosednjimi državami slabše razviti.
Kaj prinaša novo desetletje za P74? Česa si v tem desetletju ne želite?
Galerija P74 deluje od leta 1997. Vstopili smo v tretje desetletje delovanja. V prihodnosti ohranjamo obstoječe uspešne programe. Delovanje v mednarodnem kontekstu je izredno pomembno. Pri tem smo uspešni. Sodelujemo s priznanimi tujimi institucijami in posamezniki in s tem širimo socialne mreže. V tem desetletju si želimo pravičnejšo delitev sredstev za nevladne organizacije, ki delujejo kvalitetno, inovativno in tudi vrhunsko. Zniževanje sredstev je nestimulativno in dolgoročno ubijalsko. Želimo stabilno in stimulativno okolje. Ne želimo praznih obljub, temveč premišljene strategije, ki bi lahko nastala v enakopravnem dialogu in sodelovanju.
Pripravila: Ajda Bračič
Foto: Dejan Habicht in arhiv Galerija P74
Podprite Outsider z naročilom!
