V petek, 24. januarja, je bila v galeriji FILET, ki jo vodita umetnici Rut Blees Luxemburg in Uta Kögelsberger, otvoritev razstave London Modernism: Council Housing 1946-1981 (Londonski modernizem: občinska stanovanjska gradnja 1946-1981).
Že zelo dolgo nisem imel tako hude treme: razstava je bila namreč kontinuirana projekcija 366 posnetkov londonskih občinskih sosesk in blokov, ki sem jih podokumentiral – oziroma evidentiral – v zadnjih štirih letih in pol.
Moja prva razstava; in prve se vedno spominjaš.
Foto: Glenn Michael Harper za FILET
FILET je v soseski Wenlock Barn Estate v Hoxtonu, ki jo je nekdanja občina Shoreditch gradila od leta 1949 do 1966, sestavlja pa jo 30 blokov. Torej: bolj primerne galerije za London Modernism v resnici ni.
Posnetki so bili projicirani na pavs papir, pritrjen na okno galerije; sosesk in blokov je bilo 312, kar je slaba tretjina vseh, ki sem jih že fotografiral; nekatere soseske so bile zaradi velikosti ali faz gradnje na več fotografijah, velika večina pa je bila na samo eni; iskanje informacij o številnih blokih, ki se mi zdijo zelo pomembne, je pomenilo dolge ure brskanja po lokalnih arhivih, vendar mi je bilo to všeč, saj me je malo spominjalo na novinarstvo.
To so potem postale sprotne objave na Instagramu. Čeprav je bilo nekaj fotografij objavljenih oziroma natisnjenih tudi (nekje) drugje, pa je bilo zdaj prvič, da se jih je tako veliko neaenkrat izvilo iz objema Instagrama ter se preselilo v popolnoma drugačno okolje.
Eden od nasvetov, s katerimi je posejano življenje, je tisti, da je bolje, da svojih vzornikov nikoli ne spoznaš osebno. Menda zaradi potencialnega razočarjanja? Kot je zelo pogosto, ta nasvet ne drži.
Idejo za razstavo – vključno s tem, da bo šlo za diaprojekcijo – je namreč dala Rut, ko sva se dobila na kavi. Namreč dobesedno: vzajemno sva si sledila na Instagramu, po izmenjavi par sporočil pa sva se, na začetku lanskega septembra, dogovorila za kavo.
Bilo je super.
Pogovarjala sva se o vsem mogočem, vključno z brexitom kot samopoškodbi, njeni nedavni ljubljanski avanturi – julija je bila ena izmed tistih, ki so poskrbeli za »intervencije v obliki držljajev« v Metaboličnem muzeju-univerzi med 33. grafičnim bienalom – ter kakovosti britanske umetnostne kritike, potem, po sprehodu do FILETA, pa me je vprašala, če bi me zanimala »intervencija« v galeriji. Predstavlja si, kot je dejala, projekcijo diapozitivov skozi okno galerije… po kakšnih deset sekund na posnetek, opremljen z vsemi podatki, kot je že na Instagramu, v nočnem Londonu, konec januarja… Jaz sem predlagal, da bi bilo posnetkov 366, ker bo 2020 prestopno leto in da bi ohranili kvadratni format, ki sem se ga navadil na Instagramu. »Ta dialog bova še nadaljevala,« je dejala. Tudi Uta je še isti dan dala svoj pristanek.
Foto: Glenn Michael Harper za FILET
Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako so na moj pogled na London vplivali Nemci. Najprej Axel Hütte s knjigo London (1993), po kateri sem začel tavati med občinskimi bloki; potem Rut z monografijo London – A Modern Project (1997), po kateri sem začel drugače razumevati dolge ekspozicije in noč; ter stari znanec Wolfgang Tillmans s pravilom: »Fotografiram zato, da vidim svet.«
O Nemcih in meni… no, tudi to je tema.
Ko sem Rut za vajo poslal prvih sto (dramaturško urejenih) fotografij, je bila zadovoljna: »Škoda samo, da jih ni dvesto.« Všeč ji je bilo tudi to, da je med njimi »njena stolpnica«, namreč Kestrel House v Islingtonu: njena nočna fotografija stolpnica, osemminutna ekspozicija A Modern Project, je leta 2002 postala ovitek albuma Original Pirate Material, prvenca angleškega raperja in producenta Mika Skinnerja oziroma The Streets, ene najpomembnejših britanskih plošč tega stoletja.
In potem sem še dober mesec na novo obrezoval fotografije, dopolnjeval in skrajševal podpise ter pilil dramaturški lok (mešanica geografije, kronologije in slogov) ter jih vlagal v PowerPoint. Na začetku januarja sem ji poslal še končno verzijo.
Vmes je določila mojega starega prijateljal Chrisa McCormacka, pomočnika urednice revije Art Monthly, da bo na otvoritvi povedal nekaj stavkov o mojem delu.
Foto: Glenn Michael Harper za FILET
Pred otvoritvijo sem napisal še vabilo na razstavo, na kateri da bo šlo za »evidenco kolektivnega interesa za arhitekturo kot javno dobro, in za evidenco modernistične prihodnosti, kakršna je bila«.
In potem je bil 24. januar.
Nekaj ljudi je prišlo zaradi Rut, Ute in njune galerije, nekaj zaradi mene. Bilo je zelo v redu, čeprav mrzlo.
Rut je v svojem pozdravu v resnici povzela, za kaj gre. In to drži: pri tem, da se tujci – galeristiki sta Nemki, jaz Slovenec – tako močno oprijemamo vizualnih manifestacij britanskega modernizma, gre »morda za obliko Heimweh, domotožja za skupno povojno utopijo, ki je bila tako močno zakoreninjena v modernistični projekt«. Oziroma: v britanskem arhitekturnem modernizmu se počutimo doma.
Chris je v svojem nagovoru opozoril na še en zdaj skoraj pozabljen aspekt povojne stanovanjske gradnje: leta 1981, s katerim sem končal evidentiranje, je 42 odstotkov Britancev živelo v občinskih stanovanjih; leta 2016, za katerega so še na voljo podatki, pa samo 8 odstotkov. Leta 1980 je bil namreč sprejet nov stanovanjski zakon, s katerim so najemniki občinskih stanovanj dobili »pravico na nakupa« stanovanj, v katerih so stanovali (enajst let kasneje je bil v Sloveniji sprejet podoben »Jazbinškov zakon«).
Otvoritev se je končala v lokalnem pubu.
Teden dni kasneje, v soboto, 1. februarja, sem imel še vodenje po lokalnih občinskih soseskah v Shoreditchu in Hoxtonu – Provost Estate, Cranston Estate, St John’s Estate, Arden Estate, Pitfield Estate, Haberdasher Estate in Fairbank Estate – in bilo je zelo v redu, čeprav je bilo zelo vetrovno. No, pa namesto 45 minut, kot sem jih nameril med vajo, je pohod trajal enkrat dlje.
Foto: Dennis Eliot Goodwin
Foto: Dennis Eliot Goodwin
Foto: Rut Blees Luxemburg
Dobro uro po vrnitvi v FILET sva z Rut spustila kovinsko varnostno roleto. »Zelo simbolično,« je dejala.
Pavs papir, slike, projektor… vse je izginilo.
Razstave je bilo konec. Hvala, res. Vsem.
Besedilo: Tadej Zupančič
Foto: Glenn Michael Harper za FILET, Dennis Eliot Goodwin, Rut Blees Luxemburg
