Bilo je v prvem ali drugem letniku univerzitetnega študija sodobne zgodovine na tržaški univerzi, ko sem na hodniku pred predavalnico ujel drobec zanimive debate. Kolega sta namreč v pristnem tržaškem narečju razpravljala, ali je bilo nasilje jugoslovanskih partizanov maja 1945 v Trstu primerljivo oziroma opravičljivo z dvema desetletjema fašizma med obema vojnama in italijansko zasedbo dela slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno.

V podobnem času sem se v Prosvetnem domu na Opčinah udeležil predstavitve poročila mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je delovala med letoma 1993 in 2000 ter svoje izsledke javnosti predstavila v Kopru istega leta.

Spominjam se nastopa tržaškega zgodovinarja Raoula Pupa, ki se je branil vseh mogočih očitkov o pristranskosti poročila z besedami, da se je podobno zgodilo, ko so izsledke dela komisije predstavili v neki italijanski sredini in na svoj račun slišali, da so „spustili hlače pred Slovani“.

Po dvajsetih letih od njegove objave ostaja poročilo dokument, na katerega se ob vsakoletnem obeželevanju dneva spominjanja na žrtve fojb in eksodusa 10. februarja sklicuje slovenska politika v matici, pa tudi v zamejstvu. Že vsaj drugo leto zapored je namreč iz Bazovice slišati zahteve po tem, naj se pridejo predstavniki Slovenije in Hrvaške v Bazovico opravičit za medvojno in povojno nasilje, ki so ga Titovi partizani izvajali nad nemočnimi Italijani samo zato, ker so bili Italijani.

Z druge strani jim oponirajo tisti Slovenci in Italijani, ki so še danes prepričani v vrednote antifašizma in ki menijo, da so bile povojne čistke le logična posledica dvajset let fašistične raznarodovalne politike do Slovencev in Hrvatov, ki je med drugo svetovno vojno leta 1941 kulminirala z invazijo na tedanjo Kraljevino Jugoslavijo.

Če se vrnem k začetni anekdoti, naj povem, da nisem prisostvoval tehtanju argumentov in torej ne vem, kako se je konfrontacija med kolegoma zaključila. Se pa spomnim, da je prof. Raoul Pupo ob predstavitvi dokumenta večini očitkov slušateljev uspešno pariral z besedami, da je vsebina poročila kolikor toliko objektivna oziroma uravnovešena, saj nobena od strani ni do kraja zadovoljna z njo.

Če se spet vrnem v današnji čas, ne morem mimo dejstva, da v zadnji letih skrajna desnica vedno bolj dviga glavo in marsikdaj tudi roke – v fašistični pozdrav, ki mimogrede po odločitvi sodišča v Italiji ni kaznivo dejanje, ampak le folklorna gesta. Verjetno bo večina bralcev na tem mestu takoj pomislila na Ligo in populistične parole njenega liderja Mattea Salvinija, ki je bil letos že drugič po vrsti prisoten na bazovskem šohtu, kakor domačini imenujejo zazidano brezno (rudniški jašek), čemur Italija prav Foiba di Basovizza.

Na Tržaškem je namreč v zadnjih mesecih nase „opozorilo“ predvsem gibanje CasaPound (hčerka ameriškega pesnika Ezre Pounda, ki so mu fašisti tretjega tisočletja eksploatirali priimek, se je na sodišču proti temu žal neuspešno borila), in sicer z akcijo lepljenja plakatov z žaljivo vsebino na račun žrtev drugega tržaškega procesa decembra lani – za Slovence narodnega heroja Pinka Tomažiča in tovariše so označili za teroriste, letos pa so (zaenkrat) udarili kar dvakrat, in sicer z napisom Partigiani titini, infami e assassini (Titovi partizani, zloglasni morilci) ter ANPI difende i titini? Negazionismo e quattrini (Vsedržavno združenje partizanov Italije brani titovce? Negacionizem in denar).

Marsikdo je prepričan, da potihem fašiste tretjega tisočletja k takim podvigom spodbujata ne le politika tržaške občine in dežele Furlanije – Julijske krajine, ki sponzorizirata „zgodovinske“ posvete na temo So Narodni dom v Trstu leta 1920 zažgali jugoslovanski teroristi? (no, izgleda, da vsaj za ta dogodek niso krivi Titovi partizani, Tito se je namreč tistega leta v Rusiji prvič ženil s Pelagijo Belousovo in postal član Jugoslovanskega odseka jugoslovanske komunistične partije), ampak celo sam predsednik italijanske republike Sergio Mattarella, ki je v letošnji poslanici ob 10. februarju izjavil, da je šlo v povojnem času za načrtno etnično čiščenje na škodo Italijanov, ki ga ni mogoče opravičevati s krivicami, ki jih je Slovencem in Hrvatom dve desetletji delal fašizem.

Zaskrbljujoča sta predvsem dva pojava. Prvi je etiketa „negacionist“, drugi pa politična kratkovidnost in naivnost dela podpornikov slovenske desnice v matični domovini. S pojmom negacionizem namreč zagovorniki teze, da so bili Italijani po drugi svetovni vojni žrtve etničnega čiščenja ali celo genocida, označujejo tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Negacionist naj bi bil po definiciji tisti, ki nekaj zanika. Tako oznako pa radi prilepijo marsikomu, ne le takim, ki skušajo povojno nasilje opravičevati s tistim, ki se je dogajalo prej, ampak tudi tistim, ki želijo o fojbah spregovoriti v bolj zgodovinskem in torej manj političnem smislu, predvsem pa ne tako, kot je po godu skrajni desnici in žal tudi velikemu delu italijanske politike (s predsednico Senata Italije Mario Elisabetto Alberti Casellati in predsednikom Evropskega parlamenta Davidom Sassolijem vred).

Prav je, da se je ob pojavu žaljivih napisov na dveh slovenskih kulturnih domovih na Tržaškem (na Opčinah in v Boljuncu) v medijih odzval slovenski zunanji minister Miro Cerar in obsodil taka dejanja, ki prizadevajo slovensko narodno skupnost v Italiji, kalijo mir in sožitje, ter pri tem citiral v začetku zapisa omenjeno poročilo slovensko-italijanske komisije.

Zato pa preseneča (ali pa tudi ne) odziv (pre)nekaterih podpornikov slovenske desnice, ki so na družbenih omrežjih Cerarja napadli, saj po njihovem gibanje CasaPound v ničemer ne žali Slovencev, ampak le napada Titove partizane, ki da so bili itak vsi zločinci. Dejstvo, ki gotovo ni naključno, in sicer da sta se transparenta na Tržaškem (v celi Italiji jih je bilo razobešenih preko sto) znašla prav na slovenskih kulturnih domovih, za marsikoga očitno ni bistveno. „Tu stvari merimo z drugačnimi merili,“ je leta 1975 v Pismu Niku Grafenauerju zapisal pesnik Miroslav Košuta in ta drugačna merila so marsikomu očitno še vedno težko doumljiva.

Spominjam se naivnih besed enega od politikov tedaj komaj rojene slovenske države, ki je v Trstu „zamejskim“ Slovencem na neki javni tribuni zatrjeval, da je za odklonilen odnos Italije in Italijanov do Slovencev in Slovenije krivo predvsem dejstvo, da smo bili petinštirideset let del Titove komunistične Jugoslavije ter da se bodo z osamosvojitvijo in demokratizacijo stvari popolnoma spremenile. Kot da bi se zgodovina in trenja ob severnem Jadranu med Slovenci, Italijani in Hrvati začela leta 1945 s prihodom Titovih partizanov v Trst …

Besedilo: Primož Sturman
Foto: Bobo (naslovna)

Celoletna naročnina

Agata Tomažič in Jošt Franko: Domače knjižnice