Če smo prejšnji petek razpravljali o arhitekturnem vandalizmu – celo kulturocidu – na Bližnjem vzhodu, pa velja kot protiutež danes pobrskati pred domačim pragom. Saj ne, da ne bi imeli dovolj sodobnih primerov vandalizma: poleg uničevanja spomenikov in simbolno pomembnih točk poznamo pri nas tudi vandalizem gradbenih parcel, kjer spomenika sploh še ni. Po drugi strani pa je oznako vandalizma politika razširila že tudi na nekatere ulične umetnosti. Glede teh in podobnih dogajanj se v dnevnem časopisju in med vsakdanjimi pogovori krešejo različna mnenja, konsenz pa se izmika (zakaj bi ga navsezadnje sploh imeli?) – to pa je tudi razlog, da je včasih zanimivo pogledati v lastno preteklost, kjer so polemike že davno zaključene in – skorajda – pozabljene.

Junija 1939. leta, le dobra dva meseca pred izbruhom druge svetovne vojne, je Ljubljano bolj kot naraščajoča se mednarodna napetost pretresla nova skulptura Franceta Kralja, ki jo je Mestna občina kupila in umestila na Muzejski trg (danes Trg narodnih herojev). Ekspresionistična plastika žene z detetom, govejo glavo in snopom žita takrat že priznanega umetnika je nemudoma izzvala javne polemike. Presenetljivo je bil kolovodja hujskanja proti kipu liberalni časnik Jutro in ne morda kakšen zadrt katoliški list – verjetno zato, ker je bil ljubljanski župan takrat dr. Adlešič, član konservativne Slovenske ljudske stranke … Ker naj bi spomenik kvaril estetski okus šolske mladine, ki hodi tod mimo, in z domnevno alegorijo »slovenske žene« žalil žensko čast, pisec Čoro Škodlar (umetnostni zgodovinar Stane Mikuž ga označi za fotoreporterja, ki se »po ne vem kakšni krivi usodi sem pa tja tudi malce pobavi z umetnostjo, zadnje čase pa pretežno z umetnostno ‘kritiko’« ) poziva k obračunu s tako »umetnostjo«.

Komaj tri tedne po postavitvi spomenika in objavi članka je hujskaška kampanja dosegla svoj namen. Jutro je 15. julija obvestilo Ljubljančane, da so kip ponoči razbile »Slovenke«, ki so pustile tudi zgovorno sporočilo z razlogi za svoje ravnanje. Že takrat so se sicer porodila sumničenja, da je čast Slovenk z uničenjem spomenika zaščitil kdo drug kot besne ljubljanske dame same, saj je bil spomenik dokaj masivno betonsko delo. Časnikar sicer mlačno obsodi nočni napad na skulpturo, v isti sapi pa ugotovi, da je to še en dokaz, da »se trezni ljudje ne dovoljujejo vleči za nos.«

Dogajanje okrog poškodovane plastike nesrečnega Kralja, ki so jo bile oblasti po dogodku prisiljene odstraniti, pa je svoj najbolj poveden epilog doživel v omenjenem časniku naslednji teden, ko je Jutro sklenilo svojo hujskaško akcijo z objavo pisma profesorja dr. Borisa Zarnika iz Zagreba. Je dr. Zarnik morda priznan profesor umetnostne zgodovine, ki ga je Kraljev kip estetsko zbodel? Ne, je profesor biologije na zagrebški univerzi! Ugledni intelektualec slovenskega rodu vandalizma ne obsodi. Nasprotno, storilcem izreče jasno priznanje. Da tudi dr. Zarnik ne verjame popolnoma novici o maščevalnem pohodu »Slovenk«, nam namigne njegova pohvala storilcem »Bravo dečki!« Pri določanju spola storilcev je profesor pač povsem na svojem strokovnem, biološkem polju. Vandalizem pa ga navdušuje kar tako zelo, da ga proglasi za »z biološkega stališča najrazveseljivejši pojav zadnjih let na Slovenskem. Gre namreč za elementaren izbruh slovenske rasne samozavesti, ki kaže, kako zdrav in čil narod smo, ko sami od sebe eliminiramo iz naše sredine ono, kar je tuje naši samobitnosti, prav kakor zdravo in odporno telo kljubuje parazitom, ki se skušajo v njem ugnezditi.«

Krivični bi bili, če bi trdili, da zgornje vrstice izražajo splošno in enoglasno javno mnenje. Kritične ocene javnega linčanja skulpture so objavljene v več publikacijah, ki pa so namenjene predvsem strokovni javnosti. V reviji Umetnost objavi F. K. Kos kljub mnenju, da »smo videli že boljše Kraljeve plastike,« jasno obsodbo vandalizma in časopisnega pogroma, ki mu je botroval. Spomni nas tudi na istočasne dogodke v nacistični Nemčiji: »Barbarizem , ki spominja na slična dejanja sežiganja knjig in ustanavljanja mučilnic umetnosti, in ki je ustvaril tudi pojem iznakažene umetnosti, se pojavlja tudi pri nas.« Na koncu pa zrelo pripominja, da »ostanek kipa stoji sedaj kot pečat naše »velike kulture« in smo mnenja, da naj tako ostane kot živa priča modernega vandalizma.« Ostanke kipa kljub temu kmalu odstranijo in deponirajo (menda se pozneje za njim izgubi vsaka sled). Afera pa nam lahko pomeni tudi svojevrstni slovenski uvod v najbolj temačno poglavje evropske zgodovine. Komaj pet tednov po vandalskem aktu in pismu zagrebškega profesorja izbruhne vojna, v kateri ne samo umetniška dela in knjige, ampak tudi milijone ljudi proglasijo za parazite in z njimi postopajo v skladu s priporočili dr. Zarnika …
Miloš Kosec