Pogovor Mateja Mljača z Janom Cvitkovičem.

Objavljeno v 4. številki revije Outsider (FANTAZIJA, december 2015)

Jan Cvitkovič je lačna žival. V burnem obdobju študentskih let se je izuril za arheologa in namesto, da bi z žličko brskal po težki zemlji zgodovine, piše pesmi, scenarije za filme, gledališke igre, in igra. Takrat je prvič samega sebe odigral v legendarnem filmu V Leru, ki sta ga sestavila s kolegom Janezom Burgerjem. Jan igra samega sebe, ves čas. Naj bo v bifeju za šankom, na poti med različnimi domovi in družinami, med sproščenim klepetom in potovanjem skozi različne situacije divjega življenja. Beneškega leva prihodnosti za film Kruh in mleko je prejel z rdečim srpom in kladivom na prsih. In za tem postal osrednja figura na vseh svetovnih filmskih festivalih.

Pred nekaj leti sva v istem dnevu na letalu v Frankfurt pojedla najmočnejši feferon, počakala šoferja in čez slabo uro mazala kaviar s šampanjcem skupaj z Wimom Wendersom, prijetno klepetala z morilcem, ki je ravno prikorakal iz zapora, se znašla na ulici pred narkomanom na kolenih, ko si je v vzvratnem ogledalu Mercedesa v okrvavljenem vratu nervozno in bojevito iskal zadnjo celo žilo, in se v nekaj dni dolgo noč potapljala med norimi  zgodbami frankfurtskega filmskega festivala. Takih dni in noči ni bilo malo. Vsekakor za kar nekaj življenj umirjenega smrtnika.

Toda Jan Cvitkovič se temeljito spremeni, ko snema film. To je obdobje, ko se lačna zverina popolnoma umiri in prestavi samega sebe na neko drugo metafizično, precizno in dovršeno stopnjo komunikacije s svetom in igralci. Pogovori z njim so lahko neskončno dolgi, ko je treba namesto na uro gledati na koledar, ali pa izredno kratki. Vedno precizni. Odvisno, v katerem stanju se umetnik v tistem trenutku nahaja. Konstanta njegovega bivanja je barski triatlon: sestavljen je iz šaha, namiznega nogometa in more (igre s kovanci in prsti). Prav pri tej igri je Jan izjemen lisjak.

Kdaj si nazadnje s pomočjo fantazije prelisičil samega sebe?

Samega sebe vsak dan prelisičim s pomanjkanjem fantazije: prižgem čik, ker ne vem, kaj bi drugega, in grem na pivo samo zato, ker mi je dolgčas.

Kmalu pa se iz dolgčasa začne odvijati nekaj, kar se običajnemu smrtniku nikoli ne zgodi. Tisti preobrat, ki se ga največkrat ustrašimo in od katerega vedno bežimo, pred katerim se slepimo …

Ja, vedno naletim na ljudi z zgodbo. Bifeji so kakor izpovednice, molilnice, kjer ljudje na šank raztegnejo svojo notranjost in jo razvaljajo, se je dotaknejo drugače, kot bi se je dotikali kje drugje. Človek je žival, hudo lačna žival.

Pred kratkim si mi ob jutranjem pivu pravil, da v zadnjem času toliko sanjaš, da se ti zdi že brez zveze zbujati, ker si v sanjah že skoraj vse doživel. Kaj ti sploh še ostane od dneva po taki noči?

To se mi dogaja zadnje leto, sanjam vsako noč tako intenzivno, da se zbujam utrujen in se mi dan v primerjavi z nočjo zdi precej nezanimiv. Res pa je, da tako vsako noč pridobivam izkušnje, kakršnih čez dan nikakor ne bi mogel. V sanjah se dotikam krajev in ljudi.

Kje se v sanjah najdlje zadržuješ? V katerih prostorih najraje ostajaš?

Sanjam precej nenavadne stvari in svetove, ki jih včasih niti ne morem opisat z besedami. Obstajajo pa ene konkretne sanje, ki se pojavijo vsakih nekaj let in so vedno enake, nekakšen morast fil rouge: sanjam, da se začne razkrivati neka mračna skrivnost, ki je povezana z mano – potem počasi dojamem, da sem pred mnogimi leti nekoga ubil, pa sem to prikril drugim in popolnoma potlačil v sebi. Te sanje so tako močne, da rabim nekaj sekund, ko se zbudim, da dojamem, da so bile samo sanje.

Če bi imel meter za merjene dolžine sanj in tehtnico za izmero njihove teže … kaj ti je lažje meriti, realni svet okrog sebe, ali  tisti nezavedni, kjer tudi gravitacija popolnoma odpove?

Ne merim ne enega ne drugega, dejstvo pa je, da se pogosto počutim bolj domače v svetu fantazije in nezavednega kot v vsakdanu.

Praviš, da človek najbolje funkcionira takrat, ko se pogrezne v nezavedni svet. Globoko tja, kamor si ljudje običajno ne upamo, ker se tam menda človek sreča sam s sabo.  Zakaj se ljudje bojimo samih sebe?

Saj se ne bojijo vsi. Res pa je, da se mnogim svet zares odpre šele takrat, ko zrušijo racionalni zid v svoji glavi. Pri umetnikih je to sploh nujno, se mi zdi. Ko gledaš glasbenika, ki se popolnoma prepusti, ko pade v trans, je to čista lepota bivanja, na primer. In tako je pri vseh aktivnostih, kjer komuniciramo na emocionalni ravni. Racio je pravzaprav moteča varovalka, zavora, da se v emocionalnem svetu ne zataknemo predolgo, pregloboko …

»Ni me strah smrti. Bojim se življenja.« je pisalo na neki steni nekega bifeja, kjer sva bila pred leti privita na šank in se pogrezala in plezala skozi noro noč črnih najlonk in halucinogenih pokrajin.  Katera faza potovanj ti je bliže: smrt življenja ali življenje smrti?

Mislim, da je za vsakega človeka najpomembnejši del življenja prav smrt. Šele ko se nehaš bai smrti, ko se sprijazniš z njo, lahko normalno prenašaš življenje. Na žalost zahodnjaki tabuiziramo smrt in se je zato bojimo. Mislim, da bi že v osnovni šoli morali poučevati predmet Smrt. Otroci bi se morali soočiti s smrtnostjo in jo dojet kot sestavni del svojih življenj. Vsak dan se v bistvu pripravljamo na smrt. Z vsakim dotikom svojega otroka smo bližje smrti. Smrt je hkrati nov začetek. Tako kot rojstvo, ki ga v nasprotju s smrtjo častimo in se ga veselimo. Zakaj se potem ne veselimo tudi smrti, ki je logična posledica rojstva?

Ker z mrtvimi ne znamo ali pa se bojimo komunicirati?

Z mrtvimi in še ne rojenimi komuniciram neprestano. Živi ljudje smo le vmesnik med še ne rojenimi in mrtvimi. Smo del enotne energije, ki se preteka in kroži okrog iste osi univerzalnega bistva. Tako kot so univerzalne nekatere zgodbe, dogodki, dialogi in tudi naši medsebojni odnosi. Teh univerzalnih vrednot se lahko dotaknemo le skozi svet emocij in globokega potapljanja v našo podzavest.

Vsak tvoj film je izsek ali pa kar inventura tvojega življenja.  Si se že kdaj zbudil in si rekel, da si te sanje že enkrat sanjal in hotel sanje popraviti?

Ugotovil sem, da sem človek z mnogimi napakami in da filme pravzaprav delam zato, da v njih popravljam te svoje napake. Popravljam tudi tiste napake, ki jih še nisem naredil. V filmih popravljam napake svojih prednikov in potomcev. In prav tako se pripravljam na nove napake, ki jih bom naredil.

To pomeni, da delaš filme z napako?

Tako gledajo in vidijo moje filme nekateri slovenski kritiki, ki bi jih takoj razglasil za najboljše filmske kritike na svetu. To so ljudje, ki so se filma učili iz učbenika in filme gledajo zato, da bi v njih našli napako režiserja, ker dialoga ni napisal po učbeniku. Ne vidijo pa tistih »napak«, ki bi jih privedle do odprave lastnih frustracij. In bi filme začeli gledati in ne secirati.

Kaj se sliši, vidi, čuti, … ko padeš iz zavednega v nezavedni svet?

Predvsem velika svoboda. To je tista pokrajina, v kateri se se ogenj, voda, zemlja in zrak zlijejo v eno. Kjer se človek osvobodi vsega nepotrebnega in se ukvarja z vsesplošnim bistvom stvari. Ko je relacija človeka do kozmosa najbolj čista. Svoboda pomeni več stikov in povezav z vsem, s čimer smo povezani.

Arheo je film, kjer si stopil korak tesno k sebi. Kakšen korak vstran si stopil s filmom Šiška Deluxe?

S filmom Šiška Deluxe sem hotel sprostiti sebe in druge. Vsaj za nekaj časa. Tudi v tem filmu so napake narejene za ljudi, da se jim režijo. Pravzaprav so to dialogi in takšni in drugačni odnosi med ljudmi, med razširjeno družino, kjer še ni prostora za hudo pametovanje, ampak preprosto za življenje, v katerem se iz vsake situacije izvlečemo s smehom in nekim štosom.

Poznam kar nekaj ljudi, ki so šli ta film gledat z velikim predsodkom, ker da bo Cvitkovič ponovno taval po mračnih situacijah. Pa si jih presenetil. Ti mračni ljudje so se začeli režati. Zdi se mi, da kar samim sebi, ker so se našli, ujeli v past zgodbe, ki jo nehote sami živimo.

Koliko je zares in koliko je fantazije v Šiški Deluxe?

Šiška Deluxe je eno tako sproščeno in prijateljsko plutje po prostoru pozitivnih emocij. To stanje se je začelo, ko sem zgodbo pripravljal, pisal scenarij, ko sem izbiral igralce, na vajah in med snemanjem. Ko se enkrat tako dober val sproži lahko nastane le komedija, narejena za to, da se ob njej človek reži in ne išče v takem filmu Boga. In takrat, ko smo najbolj sproščeni se imamo priložnost dotakniti …

Tragikomedija je pravzaprav način tvojega bivanja. Toliko norih dialogov kot jih je v tem filmu se včasih zvrsti v tvojem nočnem izletu.  Je za pisanje knjige, scenarija za film, fantazija res tista, s katero napenjaš dramaturški lok? 

Človek, ki prebere veliko knjig in vmes pogosto poljubi umazana tla lokalnega bifeja, ima dramaturški lok vtkan v sebi. In tega loka ni treba še dodatno napenjati.

Ti je kdo šel kdaj na živce, ker je preveč fantaziral? Kdaj in zakaj?

Včasih je težko poslušat ljudi, ki prepogosto razlagajo, kaj vse bodo naredili in dosegli v življenju…