Resnična zgodba: v mestece na jugu Istre se je v času korone preselilo več mladih, ustvarjalnih ljudi z različnih koncev sveta. Magdalena in Ervin sta IT-jevca, v podedovano, staro kamnito hiško v centru sta prišla spomladi, po potresu, ko je njuno blokovsko stanovanje v središču Zagreba postalo prenevarno. Dobrih pet minut sprehoda dalje, ob starodavnem pokopališču, sta veliko staro stavbo pred leti kupila Uroš in Sašo, Beograjčan in Zagrebčan, ki sta po študiju biologije in bibliotekarstva na Dunaju našla službi in stanovanje. Ko je šel v lockdown Dunaj, sta se umaknila v Istro. V hišo ob glavnem trgu se je spomladi vselila družina Ljubljančanov. Kaj je skupno vsem naštetim? Da živijo v drugem kraju, a se ukvarjajo z istim delom, kot so ga opravljali pred letom dni, vsak v svoji zagrebški, dunajski ali ljubljanski pisarni. Vsi so v tridesetih ali zgodnjih štiridesetih letih, ustvarjalni in predani svojemu delu, ki bi ga lahko umestili na področje kreativnih industrij. Zakaj so se preselili v kraj na koncu sveta, ki v ničemer ne spominja na urbano metropolo? Eden izmed razlogov je način dela, ki to dopušča.
Delo na domu
Obrnimo se najprej k ugotovitvam strokovnjakov. Načine dela v različnih tipih pisarn ali od doma že nekaj let raziskujejo. Študija (link) iz leta 2015 dokazuje, da sta se uspešnost in produktivnost ustvarjalcev, ki so zase izbrali delo na domu, zvišali za 13 %. Ko so devet mesecev po prekinitvi preizkusne dobe zaposlenim spet ponudili možnost dela od doma, se je tistim, ki so izbrali tak način tudi za naprej, produktivnost zvišala za 22 % v primerjavi s časom pred eksperimentom. Študija zaključuje, da bi bilo najbolje ljudem samim prepustiti izbiro, ali želijo delati od doma ali iz skupne pisarne. Tistim, ki jim je način od doma bližji, bo izjemno koristil. Dobro opravljena naloga, izvedena v kar najkrajšem času, je za marsikoga boljša motivacija kot obveza, da boš v službi preživel določeno število ur.
Korona je pospešila selitev delovnih mest v domače pisarne, kar se je kot razvijajoč se trend nakazovalo že prej. Delo na domu ima nekaj očitnih prednosti: razporeditev dela čez dan v lastnem ritmu, boljše ravnotežje med delom in zasebnim življenjem (če le predpostavimo dovolj samodiscipline in prostorskih zmožnosti…) Omogoča, da med delom naredimo odmor, sprehodimo psa, se ob najlepšem delu dneva posvetimo športu. Staršem omogoča več časa za igro in aktiven odnos z otroki. Zelo veliko k prihranku časa prispeva odsotnost poti na delovno mesto. Ta je običajno zamudna, z delom od doma prihranimo uro ali več. To razbremeni promet in prihrani ogromno energije.
Podjetjem tak način omogoča manjše pisarne in večjo agilnost. Po drugi strani pa tak način zahteva bistveno več zaupanja med vsemi sodelavci in omogoča manj nadzora. Tak način je primeren za sodobna podjetja z jasno skupno vizijo in podobnimi vrednotami sodelavcev.
Občutek domačnosti je spodbuden. Pomislimo samo na milenijske pisarne v Silicijevi dolini, polne sedežnih vreč, pingpong miz in s toboganom namesto stopnic – vse z namenom, da bi v pisarne vnesli občutek maksimalnega udobja, občutek doma. A izkazalo se je, da je sredstva, namenjena za preureditev pisarn v kvazi družabne otočke, bistveno bolje vložiti v dovolj dobro plačo zaposlenega, da si ta privošči smučarske počitnice – namesto prirejanja kreativnih sestankov v improviziranih gondolah. Pravi občutek domačnosti pričara pač zgolj – dom.
Delo od koderkoli
Zgodbe ljudi iz uvoda tega zapisa nakazujejo trend, ki ga je korona še pospešila. Možnost opravljanja dela za skupnost ali večje podjetje od doma je odprla možnost dela od – koderkoli. Potrebne so le zadostna samodisciplina, motivacija in dobra internetna povezava. Nekaterim zaposlenim tak način dela zelo ustreza. Omogoča način življenja, kakršen je bil še pred nekaj leti nedosegljiv, na primer bivanje na odročnih, a neokrnjenih koncih sveta, z izjemno nizkimi bivalnimi stroški, ali način brez stalnega domačega naslova.
Seveda delo od koderkoli ni primerno za vsa podjetja s področja kreativnih industrij, kot so denimo obrti, čeprav bo z napredkom tehnologije tudi to vedno bolj dostopno. Vprašanje ni, ali je delo od koderkoli mogoče, ampak kaj je potrebno za to, da bo mogoče, pišejo v reviji Harvard Business Review. Odgovarjajo kratko: upravljanje. “Preizkusite, ali je za vas ali vaš kolektiv nujno redno srečevanje na online sestankih, da vas torej namesto prostora povezuje čas. Če pa ste naklonjeni tako sinhroni kot asinhroni komunikaciji, spodbujajte virtualno socializacijo, teambuildinge in mentorstvo.” Prihodnost dela gre v to smer.
Delo od koderkoli odpira možnosti povsem novih načinov življenja, še nedolgo nazaj nepredstavljivih. Ni več nujno biti žrtev previsokih najemnin, nespodbudnega okolja, … Če je svet še pred kratkim težil k globalizaciji, trenutna kriza spodbuja vračanje k lokalnemu.
»Nikoli si nisem mislila, da bom živela tukaj,« mi je rekla Magdalena ob naključnem srečanju ob morju v delovnem času. »Moji predniki so si prizadevali samo za to, da bi čim prej prebegnili v mesto. Mislila sem, da se bom tu naselila le morda na stara leta, ne pa v najbolj ustvarjalnem obdobju. V zadnjih mesecih pa se je moj pogled na normalnost dodobra spremenil. Vidiš hišo na vogalu? Vanjo se seli moja nekdanja sošolka, zdaj oblikovalka iz Nizozemske, z družino.«
Nina Granda
