»Pomanjkanje gmotnih sredstev naj ne bo opravičilo za vdajanje v povprečnost,«

verjame 57-letni Diébédo Francis Kéré, arhitekt, oblikovalec, humanist in pobudnik sprememb iz Burkine Faso. Njegovo izvirno zavzemanje za izboljšanje razmer v domovini in drugje v Afriki je bilo opaženo in jasno izraženo v poročilu žirije Pritzkerjeve nagrade. Letos ji je predsedoval Alejandro Aravena iz Čila, ki je leta 2016 prijetno presenetil in izzval kot kurator Beneškega bienala z izjemno občutljivostjo, vizijo ter uglašeno prostorsko postavitvijo razstave, hkrati pa njegov pristop navdihuje k urejanju problema slumov v Južni Ameriki. Med drugimi člani žirije velja izpostaviti japonsko arhitektko Kazuyo Sejima in kitajskega arhitekta Wang Shuja. V utemeljitvi nagrade so med drugim posrečeno zapisali: »Kéréjev prispevek k razpravi je v tem, da v svoja dela vključuje lokalno, narodno, regionalno in globalno razsežnost. Na poseben način uravnoveša prvinska izkustva, akademsko odličnost, nizko in visoko tehnološko ter resnično prefinjeno svetovljanskost.« 

Posebej so izpostavili njegovo zmožnost, da na izjemen način presega pomanjkanje sredstev in tehnološke razvitosti. To dosega z inventivno uporabo lokalno dostopnih materialov, z vključevanjem krajanov v proces gradnje ter s prilagajanjem gradbenih procesov zmožnostim tam dostopne gradbene tehnologije. 

Sin vaškega poglavarja v Berlinu

Kéré se je rodil leta 1965 v kraju Gando v provinci Boulgou države Zgornja Volta, šest let po osamosvojitvi izpod francoske nadoblasti, in tam tudi preživel svoje otroštvo. Eno izmed njegovih prvih arhitekturnih doživetij je bilo preživljanje časa z vrstniki v temni koči, kjer jim je stara ženica pripovedovala zgodbe. Otroci so jo čudeči se poslušali in se, kadar so bile zgodbe strašljive, stiskali drug k drugemu. 

Oče – vaški poglavar – ga je s sedmimi leti poslal v Tenkodogo, glavno mesto regije, kjer je obiskoval šolo, saj v rojstnem kraju za to ni bilo možnosti. Leto dni po tem, ko je prevratniški predsednik Thomas Sankara spremenil ime države v Burkina Faso, kar pomeni »domovina iskrenih in pokončnih ljudi«, je Kéré kot dvajsetletnik odšel na tečaj mizarstva in tesarstva v Berlin, kjer je v večernih urah obiskoval srednjo šolo. V svojem tridesetem letu je pridobil štipendijo za študij arhitekture na Technische Universität Berlin. Tekom študija je ustanovil fundacijo Schulbausteine für Gando (»zidaki za šolo v Gandu«), kasneje preimenovano v Kéré Foundation, s katero je v Nemčiji in domovini zbral sredstva za izgradnjo šole, dokončano leta 2001. Osnovna šola v Gandu je bila leta 2004 nagrajena v okviru fundacije Aga Khan, ki nagrajuje arhitekturne projekte, ki prispevajo k izboljševanju bivanja v krajih s pretežno islamskim vplivom (v Burkini Faso je namreč dobrih 60 odstotkov prebivalcev islamske veroizpovedi). Leta 2005 je dokončal študij in s sredstvi nagrade odprl arhitekturni atelje v Berlinu.

Realiziral je številne šole, knjižnice, stanovanja za učitelje in zdravnike, start-up centre, paviljona v Londonu in Združenih državah Amerike in še mnogo drugega. 

Na spletni strani ateljeja lahko preberemo, da njihova prizadevanja opredeljuje napetost med utopičnostjo in pragmatizmom, ki se napaja v viziji afrofuturizma. Kéré meni, da je njegova prednost razpetost med dvema kulturnima okoljema, ki mu omogoča še plodnejšo ustvarjalno dejavnost.

»Arhitektura je v prvi vrsti strežba človeštvu z vzpostavljanjem okolja, ki omogoča osebni razvoj, vzbuja radost in dobro počutje. Moja filozofija je, da si vsakdo zasluži razkošje v smislu kvalitete. Ubogi, pa tudi bogati. Hočem, da moje stavbe uporabnike navdihujejo in jih osrečujejo.«

Primer šole v Gandu

V svojem delu se včasih sooča z nasprotovanjem rojakov, ki menijo, da je razvoj Burkine Faso v smeri gradnje z jeklom, betonom in steklom, tako kot to vidijo v Evropi. Sam pa vidi rešitev v uporabi lokalnih materialov, vendar na svež način – s prilagajanjem posebnostim klime in kulturnemu kontekstu.

Primer tega je šola v Gandu. Obstoječa šola je bila grajena iz betona z zunanjimi polkni in ravno streho brez prezračevanega sloja; v prostoru je bilo prevroče in pretemno za kvalitetno izvedbo pouka. Pri svoji izboljšani zasnovi je nad novo strukturo iz opek z betonskim vencem postavil lahko palično jekleno konstrukcijo, na katero je pritrdil pločevinaste panele. S tem je preprečil pregrevanje osnovne konstrukcije stavbe zaradi direktnega sončnega sevanja. Streha ima tudi dolge napušče, tako da nudi zaščito pred soncem in dežjem. Na opečnih obokanih stropih, ki delujejo kot termalna masa, je pustil odprtine, prav tako tudi v stenah tik nad tlakom in s tem dosegel naravno prezračevanje prostorov. Na oknih so polkna, ki filtrirajo premočno svetlobo in njen ostanek mehko razpršijo v notranjost. 

Izkušnja gradnje šole v Gandu zanj ni predstavljala zgolj izziv v polju arhitekturnega, temveč tudi v polju družbenega. Predstavitev nameravane gradnje je potekala javno ob prisotnosti vseh prebivalcev in prepričati je moral tudi največje dvomljivce, kar je uspešno dosegel z eksperimenti. Opeko iz gline z dodatkom cementa je namočil v lavor vode in jo po treh dneh vzel ven, da bi dokazal, da je material vreden zaupanja. Pomanjkanje gradbene mehanizacije, npr. dvigal, je rešil tako, da so strešne palične konstrukcije varili na kraju samem, pred tem pa je usposobil lokalne varilce, da so delo opravili ustrezno. 

Po uspešni realizaciji osnovne šole so ji dozidali še dodatno enoto, v gradnji je srednja šola. Vpis otrok se je izjemno povečal, da bi pritegnili kvalitetne učitelje, pa so za te zgradili privlačna stanovanja.

Od vernakularnega h kritično regionalnemu

Svoj odnos do uporabnika vidi v vlogi strežnika, ki s svojo vizijo, zmožnostjo in veščino predlaga preproste, ekonomične in učinkovite rešitve, ki zagotavljajo spodobno bivalno ugodje. Vzporedno s tem pa poskuša s kritično presojo obstoječega ter z inventivno in deloma celo igrivo rabo gradiv navdahniti za iskanje načinov, kako izboljšati na prvi pogled usodno zahtevne klimatske pogoje in gospodarsko podhranjenost, predvsem pa kako presegati ustvarjalno mrtvilo.

Pomemben vir navdiha črpa iz proučevanja tradicionalnih gradenj. Pridobljene uvide interpretira ter inkorporira v svoji sveži in sodobni arhitekturni praksi. Ve, da je izbira lokalnih materialov ekološka, ekonomična in modra. Način, kako te materiale izoblikuje in sopostavlja, je ključen, saj prebivalce gane in »navzduši« z izvrstnim spojem med poznano, haptično izkušnjo in svežo prezenco arhitekture. Na tem mestu je pomembno poudariti, da v tej točki Kéréjeva arhitektura ni vernakularna niti nadvernakularna, temveč kritično regionalna. Držo svetovljanskega regionalizma, ki jo je Frampton artikuliral pred devetintridesetimi leti ter se še danes marsikomu zdi težko predstavljiva in še težje uresničljiva, je letošnji Pritzkerjev nagrajenec aktualiziral na svojevrsten in navdušujoč način. Pogled na seznam nagrajencev v zadnjem času, Zumthor (2009), Wang Shu (2012), Alejandro Aravena (2016) in Balkrishna Doshi (2018), nam daje slutiti, da gre za pomemben vidik, ki ga aktualni čas vedno bolj prepoznava in tudi ceni. 

»Najprej pogledam, kaj je prisotno v danem kraju, potem preverim, kaj je moj doprinos kot arhitekt. Kaj lahko naredim drugače, da spremenim situacijo, ki ni najboljša. Želim osrečiti uporabnike – jim vzbuditi sanje o izboljšanju, da ne bi obtičali v mrtvilu. Vzpodbuditi želim ljudi, da sanjajo o spremembi paradigme in poskusijo ustvarjati in inovirati.«

Pomembna tema v Kéréjevem mišljenju in delovanju je zborno mesto pod drevesom, kjer se ljudje v prijetni senci sporazumejo o ključnih vprašanjih skupnosti. Paviljon Serpentine v Londonu (2017) je arhitekturna interpretacija srečevališča pod abstraktnim drevesom, v prijetni senci, kjer se ljudje lahko srečajo, sprostijo in razvedrijo. 

Za razumevanje njegovih zasnov je poleg naravnega prezračevanja ključen način upravljanja z naravno svetlobo. Močno pripeko sonca filtrira skozi prosojne zastore, tako da v prostor spušča le delček svetlobe, ki omogoča osvetlitev, večji del pa zaustavi in tako prepreči pregrevanje. 

Smer razvoja svojega kraja, regije, domovine in tudi afriške celine vidi v spremembi paradigme postkolonialistične miselnosti. Za rast in razvoj družbe se mu zdi pomembno, da se vzpostavi kvaliteten in ustvarjalen stik z izročilom – koreninami, hkrati pa puščati prostor za inovacijo, razcvet in spremembe na bolje. Večkrat govori o ljudeh, ki ob doživetju arhitekture, ki na svež in inovativen način uporablja lokalne materiale, izražajo prijetno začudenje in mu rečejo: »To je pa nekaj svežega, nekaj, kar si želimo imeti!«

Poleg arhitekture Kéré deluje tudi na polju oblikovanja: stolček ZIBA je sodoben stol iz enega kosa masivnega lesa cedre, ki svoj motiv išče v tradicionalnih afriških stolčkih, izrezljanih iz masivnega lesa. Je pravilne cilindrične oblike z dvema elipsastima prebojema pod pravim kotom, ki mu odvzameta maso v središču in hkrati tvorita štiri obodne stebre, ki se v svojstvenem križnem oboku združijo na vrhu in na dnu. Prezenco stola določa sijajen spoj prvinsko masivnega lesenega hloda in tehnološko precizno rezkane praznine, ki v sebi nosi tudi odmev kakšnega evropskega arhitekturnega prostora. 

Zgled za postkolonialno dobo

Kéréjev primer se zdi posebej zanimiv zaradi dveh vidikov.

Prvi je ta, da očitno uspešno razveljavlja pregovor nemo propheta in patria. Njegovo poslanstvo, prejeto od staršev, da kot eden prvih iz vasi Gando odide v svet in se izobrazi, je zanj klic, da se kot zrel ustvarjalec vrača in doprinaša k izboljševanju možnosti za bodoče rodove. Ne samo da Kéré odgovarja na ta klic, temveč s svojim delovanjem svojo vas de facto umesti na svetovni zemljevid kot zgled, da je mogoče neugodna izhodišča z mojstrskim vodstvom in skupnimi močmi celotnega kraja obrniti na bolje. S tem v mladih vzbuja upanje in odpira oči za možnosti spremembe paradigme; za preseganje pasivne vdanosti v občutek usodne obrobnosti. V poročilu Pritzkerjeve žirije je poleg drugih poudarkov zato jasno artikulirano tudi, da je Kéréjev primer dokaz, »kako lokalnost lahko postane univerzalni potencial« – tudi majhen kraj je enakovredno udeležen v univerzalnosti človeštva, če se le v polnosti odpre za ključne možnosti. 

Drugi vidik pa je zanimiv za evropsko kulturo. V času, ko se skrajni politični nazori nagibajo k popolni odprtosti na eni in popolni zaprtosti na drugi strani, je zgled Kéréja izjemno pomemben in nujen. Njegova evropska izobrazba mu je omogočila, da je razvil kritično svetovljanski pogled, ki mu pomaga, da v domačih pogojih kaže pot naprej, ker ni ujet v ene in iste neuspešne vzorce. Med delovanjem v Nemčiji in drugod pa mu poznavanje in ljubezen do svoje kulture dajeta dodatno samozavest in sta vir mnogih izhodišč za arhitekturno prakso. Ko pogledamo njegove realizacije, veje iz njih samozavest, ki pozna ključne evropske in svetovne arhitekturne mejnike, vendar je Kéré ta vpliv uspešno inkulturiral v kontekst lastne kulture in s tem na eni strani poglobil kulturo svojega naroda, na drugi pa v svetovno arhitekturno zakladnico prispeval nov in pomemben člen. Spoštljiv in darežljiv stik z drugo kulturo ima zmožnost, da se človeka dotakne in ga premakne. 

Ko sem maja letos imel možnost moderirati pogovor na temo kritičnega regionalizma med Juhanijem Pallasmo in Jankom Rožičem (na konferenci BIG v Cankarjevem domu), je Pallasmaa delil podobno, a inverzno izkušnjo: po evropski, modernistični arhitekturni izobrazbi in projektantski praksi je izkušnja Afrike v njem vzbudila zanimanje za prvinsko doživljanje sveta in arhitekture ter mu odstrla možnosti, ki jih je skozi fenomenologijo čutov na enkraten način posredoval svetu. 

V slovenskem prostoru mi na misel prihaja tudi pohvale vreden projekt Fakultete za arhitekturo, ki je, verjetno že navdahnjen s Kéréjevim zgledom, leta 2010 v sodelovanju z Ithuba Community Collegeem v Južni Afriki uresničil gradnjo šole in knjižnice. Podoben projekt pod naslovom Streha za vse so študenti ljubljanske arhitekture, gradbeništva in geodezije uresničili v letu 2019 v Gambiji.

Arhitekturni navdih

Kakšen je kraj, v katerem načrtujemo gradnjo? Kako lahko s svojim posegom izboljšamo, nadgradimo ali ohranimo, kar je vrednota? 

Prvo vprašanje se nanaša na to, kaj je v kraju že prisotno, na kakšen način in zakaj. Drugo vprašanje pa na to, kaj lahko arhitekt stori, da ne zakrije, temveč odstira in poudari dobro, ostalo pa poskuša izboljšati. Arhitekt s svojo senzibilnostjo, inventivnostjo in vizijo streže ljudem. Sodelovanje bodočih uporabnikov pri gradnji ima izjemen pomen, saj ljudje stavbo posvojijo, zanjo lepo skrbijo in jo imajo radi. Če je arhitektura dobro vraščena v kraj, se bo dobro vrasla tudi v zavest krajanov. Težki pogoji so nam zato lahko izziv, da se še bolj ustvarjalno lotimo reševanja problemov ter – za spremembo od minulih pandemičnih izkušenj – sprožamo nalezljiv val sprememb na bolje. 

Evropska umetnost naj namesto miselnega eksodusa v »eksotične kraje«, kjer je gradnja še manj regulirana in so ljudje hvaležni že ob izgradnji osnovne infrastrukture, raje poglobi svoje zavedanje o ključnih poljih lastnega izročila in kako ta na svež način odstirati in razvijati naprej. Stik z afriško kulturo pa ji lahko pomaga, da se nekoliko sprosti in si upa zagristi tudi v kisla jabolka stihije, pretirane birokratizacije in estetske sterilizacije. 

Sam menim, da je čas, da se predstavniki evropske »arhikulture« spomnimo, kako skrivnostno sta spojeni narava in zgodovina sveta in kako različna je vzmet duha pri slehernem ljudstvu na zemlji – če citiram Kocbeka, ki v pesmi Lipicanci to napiše že leta 1969. Pri tem pa naj ji Kéréjev zgled ne bo vir nekritičnega kopiranja, temveč vzgib, da poglobimo uvid v svoje izročilo, premislimo razmerje do posebnosti posameznega kraja in njegove povezanosti z Zemljo kot celoto.

Napisal: Janez Polda