72148699
Eva Gusel: Živalski vrt arhitekture

Weil am Rhein, Nemčija, junij 2022

Premikajoč se od ene stavbe do druge, vodička vsako opiše z generičnimi superlativi. Konferenčni objekt Tadaa Anda je kontemplativna oaza med češnjami, Sizin proizvodni objekt se džentelmensko umakne v notranjost, zato da ne bi zakril debitantskega projekta Zahe Hadid, drzne dekonstruktivistične gasilske postaje. Proizvodni objekt arhitektov SANAA, abstraktni krog z nekoliko krompirjasto obliko, značilno za omenjeni biro, s svojo valovito fasado elegantno izginja v nebo, medtem ko je Gehryjev razstavni prostor skulptura zase. Poleg omenjenih arhitektur na kampusu najdemo tudi Sizino sprehajalno promenado ter paviljone znamenitih arhitektov in oblikovalcev, kot so Buckminster Fuller, Jean Prouvé, brata Bouroullec, Renzo Piano in drugi. Zadnja leta so kampus Vitra z razstaviščnim objektom Schaudepot z arhivom in showcase objektom Vitrahaus najbolj zaznamovali arhitekti Herzog & de Meuron. 

Vitra kampus, Wiel am Rhein, Nemčija. Vir: https://www.vitra.com/en-us/about-vitra/campus

Vodička nam podrobno razloži dramatično zgodbo nastanka kampusa Vitra, kakršnega poznamo danes. Začela se je leta 1981 po velikem požaru, ki je uničil skoraj vse proizvodne objekte. Brata Rolf in Raymond Fehlbaum sta dogodek vzela kot priložnost za novo arhitekturno podobo tovarne in povabila angleškega arhitekta Nicholasa Grimshawa k zasnovanju načrta celotnega območja in štirih novih proizvodnih objektov. Kmalu zatem so sledila še druga naročila za številne druge arhitekte, med katerimi jih je veliko svoj prvi projekt (nasploh ali vsaj v Evropi) realiziralo prav tukaj.

Po kampusu se dve uri pri skoraj 40 stopinjah pomikamo z belimi dežniki, da ne bi koga opeklo sonce. Na požgani travi postaneta samozadostnost in samonanašalnost objektov še bolj očitni; kot nekakšne zaščitene znamenitosti plavajo vsaka na svoji travnati jasi, povezuje pa jih asfaltna cesta, po kateri vozijo tovornjaki. Večine objektov si obiskovalec sam ne more ogledati, saj so v produkcijskem delu, zavarovanem z ograjo; ogled je mogoč le v vodenih skupinah. Med objekti na javno dostopnem delu kampusa poteka zavita, več sto metrov dolga »doživljajska« pot, na kateri se vsakih nekaj deset metrov načrtno pojavi nova arhitektura – znamenitost, kakor da bi pot s tem želela ohranjati svojo zanimivost in obiskovalca spodbujati, da se je vredno premikati po žgočem soncu. V kampusu je tudi vrt, ki ga je nedavno oblikoval nizozemski krajinski arhitekt Piet Oudolf, vendar pa tudi ta prej kot javni prostor predstavlja arhitekturno-krajinsko znamenitost, ki jo je treba fotografirati, nato pa nadaljevati ogled. Stavbe dajejo čuden občutek, da jih ne gre jemati čisto resno. Čeprav nekatere dosežejo pričakovanja (Schaudepot arhitektov Herzog & de Meuron) in nekatere celo pozitivno presenetijo (Vitrahaus arhitektov Herzog & de Meuron v resnici funkcionira bolje kot na internetu), kot celota spominjajo na arhitekturni živalski vrt. 

Ordos, Kitajska, januar 2008

Januarja leta 2008 se je sto izbranih arhitektov iz 27 držav zbralo na ogledu lokacije v Ordosu, dvomilijonskem mestu v Mongoliji na Kitajskem. V sklopu projekta Ordos100, ki ga je kuriral švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron na pobudo in v sodelovanju s kitajskim umetnikom in arhitektom Aijem Weiweijem, je bila vsakemu izmed povabljenih arhitektov zadana naloga zasnovati vilo, veliko tisoč kvadratnih metrov. Sto vil bi predstavljalo novo sosesko sredi puščave Gobi. Potek projekta in seznanitev z nalogo sta bila dokumentirana v istoimenskem dokumentarcu, v katerem Ai Weiwei na začetku dokumentarca pojasni idejo projekta. Ideja ni ustvariti vilo, veliko tisoč kvadratnih metrov, četudi je to njen osrednji materialni produkt. Ideja je v gibanju, ki se vzpostavi, ko se na enem mestu zbere sto arhitektov, in ki presega posamezne končne produkte, v gibanju, ki proizvaja kompleksno mrežo komuniciranja, izmenjevanja idej, znanja in izkušenj. »Ne zanima nas samo produkcija arhitekture, bolj kot to nas zanima izmenjava idej med ljudmi. To se nam zdi za današnji čas še bolj pomembno. Raje kot o fiksnem produktu govorimo o možnostih,« sogovorcu, ki v roki drži cigareto, katere ogorek je med napetim poslušanjem umetnikove razlage zrastel že za več centimetrov in v gledalcu sproža občutek nelagodja, pojasni Ai Weiwei. Sledijo posnetki pogovorov z arhitekti o projektih; vsi se veselijo začetka projektiranja in nalogo vidijo kot enkraten projektantski izziv. 

Ordos100: maketa projekta. Vir: https://www.galleriacontinua.com/exhibitions/ordos-146

V prihodnjih dneh se ob večernih druženjih zvrstijo številne debate, ki porodijo odločilno elephant in the room vprašanje: kakšen prostorski učinek in pomen ima projekt kot celota? Eden izmed arhitektov zaskrbljeno poudari »učinek živalskega vrta«, ki ga bodo s projektom ustvarili; drugi predlaga, da bi lahko red ustvarili z gradnjo hiš v istem materialu in barvi, vse več arhitektov pa se strinja, da bi bilo treba z glasovanjem vzpostaviti osnovne smernice in kriterije – pravila igre torej. Tisti z bolj individualistično orientacijo menijo, da diskusija po nepotrebnem ovira enkratno kreativno priložnost končno delati to, kar želijo. Odgovornost usklajevanja in prilagajanja posameznika kolektivu prelagajo na osebno odločitev vsakega posameznika in zavračajo uradno glasovanje. Arhitekti se strinjajo, da situacija vse bolj spominja na zasedanje Združenih narodov, na katerem se zbrani v konsenzu strinjajo o vprašanju, ne da bi zares imeli moč karkoli spremeniti. Vprašanje ostane nedorečeno, dokumentarec pa se pomakne naprej k verjetno najbolj nerodnemu prizoru: deljenju kuvert s honorarji, med katerim zmanjka ameriških dolarjev, zato je arhitektom ponujena kitajska valuta, do katere so zadržani in je nekateri ne želijo sprejeti. Med organizatorji se vname prepir. 

Čez dva meseca sledi predstavitev projektov, na kateri učinek živalskega vrta postane samo še bolj očiten. Vsak arhitekt vstavi maketo svoje hiše na veliko skupno maketo, organizatorji, investitorji in vodje projektov pa komentirajo zasnove s konstrukcijskega in finančnega vidika. Nekateri arhitekti so pozvani, naj svojo zasnovo nekoliko prilagodijo glede na sosedovo hišo, vendar pa sugestije ne sežejo dlje od praktičnih prilagoditev z namenom zagotavljanja osvetlitve, pogledov in podobno. Po predstavitvi projektov se arhitekti poslovijo in organizatorjem zaželijo srečo v upanju, da bodo povabljeni na otvoritev soseske. Po pogodbi, značilni za gradnjo na Kitajskem, arhitekti v gradnjo praviloma niso vključeni. Kaj bo iz njihovega projekta na koncu zares nastalo, ne vedo niti sami. Eden izmed organizatorjev brez zadržkov pove, da je možnost, da se projekti dejansko realizirajo, tako ali tako majhna. Do danes se ni realiziral niti en projekt. 

Učinek živalskega vrta

Glavno vprašanje obeh primerov je prav vprašanje arhitekturnega živalskega vrta, ki ga poudari eden izmed udeležencev projekta Ordos100 in brez katerega o omenjenih projektih ne moremo kritično razmišljati. Zdi se, da je pogosta posledica fenomena »arhitekture ob arhitekturi«, ki se v realnosti sicer redko zgodi, razpad posameznih stavb na samonanašalne artefakte brez kritične relacije do drugih stavb in svoje širše okolice. Vendar pa za razliko od artefaktov, ki v muzeju dobijo dodatno pomembnost, arhitektura ob arhitekturi kvečjemu postane banalnejša. Arhitekturi je v »živem muzeju« dodeljen status atrakcije. Kakorkoli plemenit se zdi namen – dati arhitektom proste roke za eksperimentiranje – tak pristop v ideji sicer predstavlja zanimivo arhitekturno vajo, ki pa se v realnosti največkrat izteče v učinek živalskega vrta. 

Vitra obiskovalcu sicer obljublja nemogoče – na enem mestu v enem dnevu konzumirati večino pomembnih sodobnih arhitektov in arhitektur, po drugi strani pa je ironično, da imajo prav zaradi tega posamezne stavbe manjšo težo. Po ogledu Vitre obiskovalca spremlja občutek, da je bil obisk le vaja za realni svet in da je s to izkušnjo zdaj pripravljen na »pravo« arhitekturo. Ordos100 arhitektom po drugi strani obljublja nemogoče – zgraditi kakršnokoli hišo želijo. Če se naloga sliši skoraj predobro, obstaja velika možnost, da v resnici ni tako dobra, kar se hitro potrdi tudi na ogledu lokacije. Sem ne gre prištevati le projektu imanentne transformacije arhitektur v atrakcije, ampak tudi odsotnost kakršnihkoli pogojev (razen očitno prevelike kvadrature), iz katerih bi arhitekti lahko izhajali. 

Kontekst iz prihodnosti

Kljub temu pa projekta odpirata nekaj radikalnih in za arhitekturo pomembnih tematik, med katerimi je ena vidnejših zagotovo vloga konteksta, ki zaradi merila projekta postane še posebej očitna pri projektu Ordos100. Po eni strani se ne en ne drugi projekt s kontekstom ne ukvarja pretirano. Ordos100 s kontekstom opravi kar na treh ravneh – manko konteksta najprej predstavlja ravnina prazne puščave, nato načrtovano bujno zelenje soseske, ki z realnim kontekstom puščave nima nobene povezave, in nazadnje samih sto hiš, ki kot singularni univerzumi ne omogočajo referiranja. Po drugi strani pa lahko v projektu zaznamo eno najradikalnejših verzij konteksta, pri čemer sama odsotnost tega deluje produktivno oziroma je kontekst prisoten ravno s svojo odsotnostjo. Če presežemo splošne definicije tega pojma, lahko kontekst Ordosa100 definiramo kot 99 odsotnih hiš. Vsaka izmed 99 nezgrajenih hiš predstavlja hiši posameznega arhitekta kontekst iz prihodnosti. Čeprav abstraktni kontekst ne obstaja, konkretno učinkuje. Čeprav je o njem mogoče le spekulirati, predstavlja edino oprijemljivo vodilo pri idejni zasnovi projekta. S takšno rekonceptualizacijo problema namesto nič konteksta dobimo sto različnih, namišljenih kontekstov. Ena izmed najprimarnejših, konkretnih kategorij arhitekture je popolnoma postavljena na glavo. 

Ordos100: skupinska fotografija 100 udeleženih arhitektov projekta na lokaciji.

Eden izmed sodelujočih arhitektov Ordosa100 eksperiment opiše kot med nadrealisti zelo priljubljeno igro cadavre exquis. Gre za igro risanja podobe na prepognjen papirček, pri kateri vsak posameznik v linearnem zaporedju nariše svoj del risbe, nato pa papirček prepogne in ga preda nasledniku. Pri igri je pomemben način prepogibanja papirja – prepogne se tako, da zadnji centimeter risbe ostane viden, zato da lahko naslednik nadaljuje, kjer je risbo pustil njegov predhodnik. Ta preprosta dovoljena goljufija omogoča, da je izdelek sicer nesmiselna, a zaključena celota. Skladno s tem bi lahko rekli, da gre Ordos100 še korak dlje, saj ukine še tako skromno pomoč nekaj črtic. Morda je Ordos100 prav zato najbolj ultimativen, nedosegljiv cadavre exquis, pri katerem nihče ne ve, kaj je in kaj bo naredil kdorkoli drug, obenem pa se vsi nanašajo na »risbe« vseh – kolikor jim spekulativen kontekst omogoča, saj so »risbe« obenem pogoj, ki generira spekulativni kontekst, in njegov produkt, s čimer se ustvari nerešljiva paradoksna situacija. Morda prav zaradi te situacije prefinjeno truplo v realnosti postane samo še truplo.  

Piše: Eva Gusel

Mailchimp brez napisa

Povezani članki