Prešinilo me je skoraj kot razodetje, iznenada in globoko. 

Neja in jaz si v visoki travi drug ob drugem utirava pot. Ona mi drži lopato, jaz si zaviham hlače do višine kolen in skočim čez kanal. Zdaj je na vrsti ona. Vrže mi prazno belo vedro, steklenico z vodo in lopato. Poleti in že je tu, na drugi strani jarka. Narediva še dva koraka in se ustaviva. Dan mi polzi po obrazu, znoj mi napolni oči s soljo. Začnem kopati. Po nekaj centimetrih se zemlja zmehča, korenine izginejo in lopata pusti svoj pečat v zemlji. Prst postane manj mehka in bolj sive barve. Nekaj zemlje stresem v vedro. Neja vanj nalije nekaj vode. Začneva gnesti zemljo. Postane mehka in lepljiva. Počasi oblikujeva obliko, roko, morsko zvezdo. Neja se ustavi in me pogleda; razume, da se igrava. Vsi tukaj uživamo v igri. Ni več pomembno, ali nam sonce opeče hrbet ali okoli nas brenčijo ose. Smeje se; poskušam nekaj reči, zazveni drugače. Vračava se v bazni tabor. S hitrim tempom dohitevava druge. Svoje odkritje pokaževa prijateljem, Ksenija se dotakne gline. Z mokrimi rokami jo boža. Dobi gladko, ovalno površino. S palcema odtisne dve majhni vdolbinici, ju stisne na sredini; pojavi se majhen nos. Z nohti izreže kanček nasmeha.

Igra je končana, igramo se naprej.

Napisal: Stanislao Satta

Portret: Nina Medved

Besedilo je nastalo v okviru projektnih delavnic Naprej k zemlji, ki jih izvajamo partnerji Društvo Zelena centrala, Terraepaglia, Bildungshaus Retzhof in Outsider. Mladi udeleženci z mentorsko pomočjo razmišljajo o procesu dekonstrukcije stare cimprače, tradicionalne hiše iz lesa in zemlje, ter svoje misli prelivajo v besedo, risbo, arhitekturno risbo in fotografijo.

Mentorji delavnic: Sara Lucietto in Sanni Mezzasoma (Terraepaglia), Nina Granda in Matevž Granda (Outsider), Polona Kosi (Bildungshaus Retzhof), Nataša Kramberger in Daniele Croci (Društvo Zelena centrala), Nina Medved.

Prevod iz italijanskega jezika: Nina Granda