Drevesa so primer, kaj pomeni biti rastlina. Počasna, a hkrati polna vitalnosti in rasti segajo v nebo ter predstavljajo bitja, ki so večja in starejša od nas.

Drevesa so del sveta. Lisica si med koreninami izkoplje brlog, sova čepi na rogovili, za veverico je drevo labirint lestev, prožnih vej, prehodov, mostovžev in mostičkov; mravlja išče pot med gubami in razpokami v lubju; hrošči zalubniki iščejo rane in poškodbe, vrtajo luknje in ležejo jajčeca. Vsako bitje s svojo prisotnostjo vdahne drevesu pomen in vlogo, medtem ko drevo vsakemu bitju nudi posebno kvaliteto za življenje: lisici zavetišče, veverici strukturiran prostor, mravlji lovišče in hrano, hroščem odlagališče jajčec. Vsakemu predstavlja drevo celoten svet.

Tudi ljudem. Ljudje smo zrasli z drevesi.

Naše telo – hoja po dveh nogah, dolge okončine in prsti, oprijemalni prijem, prostorski vid – je prežitek našega bivanja na drevesih. Otroci hkrati shodijo in splezajo; dojenčki lahko držijo svojo težo, držeč se za vejo. Človeški mladiči imajo padalski refleks: ko otrok pade naprej, ne iztegne rok, kot bi to naredila bitja, ki živijo na tleh, temveč jih razširi, da bi se ujel za drevesne veje ali ovijalke iz davne preteklosti. Otroci imajo radi hiše na drevesih in igrišča, ki posnemajo gibanje po drevesih.

Avstralopitki, naši predniki izpred treh in pol milijona let, so že hodili pokončno, a so imeli telesa ustvarjena za plezanje. Ramenski obroč jim je omogočal plezanje in nihanje, pregugavanje z veje na vejo. Glavo so z lahkoto obračali v vse smeri, za lažjo orientacijo v tridimenzionalnem blodnjaku drevesnih krošenj.

Drevesa so nam pomagala, da smo zapustili tropske gozdove ter se podali v redkejši gozd in savano. V gajih na bregovih jezer, rek in močvirij so samice v varnih gnezdih skrbele za otroke, samci pa tekli med drevesi in plezali v krošnje, da bi kradli plen leopardov, ki so ga ti skrili med veje.

Drevesa so bila naša zatočišča pred plenilci. Vse velike opice gradijo gnezda, prave strukture iz vej, listov in ovijalk. Gnezda so udobna in ščitijo pred vremenom, v njih opice prenočujejo, spijo, se nagnetejo in stisnejo skupaj, da jim je toplo. V gnezdih so varne pred plenilci; hijenami, levi, tigri in gepardi. Ker nekateri plenilci plezajo, si opice izbirajo posebej visoka drevesa ali drevesa brez talnih vej in gradijo gnezda, skrita v gostih krošnjah.

Grajenje gnezda je zapleten proces, zahteva zaporedje operacij in kombinacijo gibov, kot so pletenje, upogibanje, lomljenje in sestavljanje vej. Opice gradijo skupaj z drevesi. Gnezdo izkorišča vitalnost in delo drevesa, trdnost vej, prožnost vitic, upogljivost ovijalk in mehkobo listov. V procesu gradnje opica mobilizira to vitalnost, da zgradi novo strukturo, gnezdo.

Marvin Minsky, pionir umetne inteligence, je dejal, da je veliko težje izdelati robota, ki bo sestavil gnezdo, kot pa recimo motor. Motor je sestavljen iz delov, ki se med seboj prilegajo; vse, kar je treba vedeti, je zaporedje sestavljanja. Gnezdo nastane iz kupa vej, ki ležijo na tleh ali so še na drevesu; in te veje niso tu zato, da bi kdaj postale gnezdo.

Včasih se zložijo kot opeke, včasih se povežejo kot vlakna v filcu ali pa se prepletejo kot niti v platnu; včasih vse od tega. Vse je odvisno od oblike veje, njenega mesta v zaporedju zlaganja, oblike in položaja njenih sosed. Ko avstralopitek zagrabi vejo, da jo vgradi v gnezdo, sta njeno mesto in vloga v strukturi popolnoma odprta; to svobodo žrtvuje tisti trenutek, ko postane del gnezda. Gradnja gnezda je kreativen proces, aktiven proces diferenciacije in prilagajanja, tako kot rast drevesa.

Gnezda so udobna ploščad, varna in stabilna opičja hiša v krošnji. Gnezda so artefakti; so stvar tradicije in kulture, spretnost in znanje pa se prenašata iz generacije v generacijo. Otroci se naučijo gradnje, ko med njo opazujejo in pomagajo mami. Z izkušnjami znajo zgraditi stabilnejše in udobnejše gnezdo.

Gnezda na drevesih so nam omogočila, da smo se iz Afrike razširili po celem planetu. Še pred uporabo ognja so bila gnezda glavna zavetišča, ki so nam omogočila, da smo (stisnjeni v gručo) prespali noč, previharili nevihto, preživeli zimo. Naši predniki niso bili jamski, temveč drevesni ljudje. Ljudje, ki so gradili gnezda.

Avstralopiteki so gnezda na drevesih gradili iz dreves samih: iz vej, ovijalk in listja. A gnezda se da graditi tudi iz kamna. Rast dreves je moč posnemati tudi v arhitekturi. Tak poskus je gotska arhitektura.

Gotske mojstre je fascinirala narava. Izkazovali so ljubezen do vej, listja, vegetacije. Zašiljeni loki naj bi izhajali iz vej, zvezanih skupaj kot pri Vitruvijevi prvi kolibi, kot pri opičjih gnezdih. Gotske katedrale pa so bile tudi sveti gaji, prostori skupnega, kot pri Tacitovih Germanih; kot sestoji dreves ob rekah, ki so postali dom avstralopitekom, ko so ti prišli v savano.

A gotska arhitektura ni preprosto posnemanje rastja. Je poskus, kako izraziti vitalnost dreves, eksces rasti, negativne entropije v mediju arhitekture. Gotska arhitektura ne posnema dreves, temveč rast samo. Gotske stavbe so izraz vitalnosti dreves. Ornamentacija ne zakriva ali okrašuje geometrijske strukture, temveč je vitalna sila vsake gotske stavbe; ornamentika generira strukturo.

Gotske katedrale so rasle kot živa bitja. Kot drevesa. Gotski mojstri so mobilizirali variacije, spremembe, ponavljanje; iz omejenega števila elementov so proizvajali vedno nove kombinacije, kot to počne življenje. Gradnja je ponavljanje skozi razlike; je proces dodajanja k strukturi, ki vznika, kot pri opičjem gnezdu. Zato so stavbe asimetrične, dodani elementi pa pogosto zgrajeni v popolnoma drugačnem slogu.

Najbolj očitna značilnost gotske arhitekture je njena severnjaška divjost, neukročena vitalnost temnih gozdov severno od Alp. Druga značilnost so napake. Mojstri so delali napake in tvegali; napake so popravljali, a še pogosteje so jih pustili in vključili v nastajajočo strukturo. Rezultati so bili včasih groteskni ali celo obsceni. A te napake so osrednji vidik gotske lepote. Napake in odzivi nanje vdihujejo stavbi vitalnost.

Lepota gotskih katedral ni v materializaciji abstraktnih in univerzalnih idej. Lepota je v divji, organski, vitalni rasti. Gotski mojstri so bili v službi vitalnosti; postali so orodje njene izraznosti v stavbi.

Gotski graditelji so kamnom vdihnili življenje. Kamen ni zgolj trdna, inertna, stabilna masa; kamen odpira možnost rasti. Je kot kost, ki omogoča telesu, da hodi, se giblje; kot lignin, ki omogoča drevesu, da rase v nebo. Kamnita rebra so vidne linije rasti stavbe. Aktivno prenašajo napetosti, koordinirajo sile napetosti in tlaka in omogočajo rast katedrale v nebo.

A če so gotski mojstri poskušali izraziti vitalnost dreves ter ponavljanje in variacijo opičjih gnezd v kamnu, bomo imeli kmalu možnost vpreči življenje samo, z neposredno manipulacijo genskega zapisa.

Čez stoletja bomo na kometih zasadili genetsko modificirana drevesa. Kometi so idealen vir hranil; so kepe snega, amonijaka in ogljika, ki jih drevesa potrebujejo za rast. Korenine teh gensko modificiranih dreves, Dysonovih dreves, imenovanih po izumitelju, fiziku Freemanu Dysonu, bodo obdale komet, prodrle v sredico in črpale snovi v več debel, rogovil in vej, prekritih s plastjo listov, morda zaščitenih z voskastim filmom ali mehkim krznom, ki jih bo ščitil pred surovim vakuumom vesolja. Listi bodo pili sončno svetlobo in s fotosintezo omogočali rast, proizvajali kisik za dihanje in hrano za mnogotere prebivalce Dysonovih dreves. Zaradi nizke gravitacije bodo drevesa zrasla več kilometrov v višino. Morda bodo imela ogromna votla debla, korenine in veje, v katerih bo atmosfera primerna za dihanje in bivanje. Morda bodo sevala toploto, kot to znajo nekatere rastline, recimo smrdeči simplokarp.

Okoli sonca bodo krožili sferični gaji ogromnih dreves. V teh gajih, v zelenem polmraku blodnjaka debel, vej, listja, duplin in rogovil, morda tudi lijan, ovijalk, gliv, mahu in lišajev, bo dom mnogih bitij; lisic, veveric, mravelj in hroščev. Na teh drevesih se bomo spet, kot avstralopiteki, gugali in skakali z veje na vejo; plezali po deblih, čepeli v rogovilah. V večnem zelenem polmraku bomo pletli gnezda.

Okoli sonca bodo letela ogromna Dysonova drevesa; ta drevesa bodo naš novi svet. Vrnili se bomo na drevesa.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik

Slika: arhitekt Viollet-le-Duc, 1875