Mateja Panter: Hiša 1797

Arhitektura, Dediščina, Hiše
13 junija, 2022

Mateja Panter: Hiša 1797

Izguba identitete podeželskih naselij je priljubljena snov okroglih miz in bolj ali manj strokovnih zapisov ali pa zgolj priročna tema za pogovor med arhitekti in (običajno) izobražensko javnostjo. Zdi se, da se večina sogovorcev običajno strinja, da gre na tem področju za neuspeh stroke in politike pri ozaveščanju javnosti ter oblikovanju pravih rešitev in spodbud. Uspešne zgodbe ohranjanja kakovostnih gradnikov prostora so tako v prvi vrsti plod sodelovanja med investitorji in arhitekti, ki delijo spoštovanje do dobrega dela predhodnikov.

Tudi pri prenovi hiše v središču Doba pri Domžalah je tako, le da je tu obe vlogi ob podpori družine združila arhitektka Mateja Panter. Njen prvotni vzgib pa ni bila navezanost na družinsko zgodovino, niti ni šlo za to, da bi se zaljubila v lepo staro hišo in se jo odločila prenoviti, pač pa je bil njen razlog veliko bolj pragmatičen in univerzalen: stanovanjski problem. »Nekoč smo živeli v samem središču Ljubljane. Sčasoma smo začeli iskati večje stanovanje – a kar nam je bilo všeč, je bilo finančno nedosegljivo! Gentrifikacija mesta je naredila svoje, tudi meščansko življenje se je zelo spremenilo s pojavom množičnega turizma,« pove arhitektka, ki je s partnerjem začela iskati širše. Odločila sta se za zemljišče z lepo staro hišo, pripadajočim velikim zidanim skednjem in vrtom s starimi drevesi v Dobu: hišo bi obnovila in kasneje oddala ter si s tem zagotovila dolgoročno povrnitev investicije, ki obsega še nekoliko radikalnejši poseg v skedenj, ki sta ga namenila za svoj novi dom, in se zdaj približuje zaključku.

A nikakor ni šlo zlahka. Domačija je bila resda še dovolj ohranjena, da je omogočila prenovo, a je bila zapuščena že dovolj dolgo, da je bila v očeh širše okolice dobra le za rušenje, zaradi česar se je praktično prodajalo le še zemljišče. To se sicer nahaja v zaščitenem urbanističnem jedru vasi, a stavbi nista spomeniško varovani. Je pa bila na domačijo navezana prodajalka in dedinja, ki je poznala njeno bogato zgodovino, ta pa je pritegnila tudi nova lastnika, da sta se odločila hiši s konca 18. stoletja povrniti nekdanji sijaj in v njej predstaviti del te dediščine, obenem pa ji omogočiti novo, sodobno življenje. A kmalu po začetku prenove se je pojavila pandemija. »Od 2019 do danes smo se ukvarjali s prenovo objektov in parcele; včasih se mi je zdelo, da živim na drugem planetu – stiki z ljudmi so bili omejeni na gradbišče, težav, presenečenj in iskanj rešitev je bilo vsaj po tri na dan. Bilo je izjemno naporno obdobje.«

Notranjost je bila večkrat predelana in tu so bili potrebni večji posegi kot na praktično nedotaknjeni zunanjosti, da so z upoštevanjem tipične zasnove imenitnejše podeželske hiše lahko vanjo umestili štiri različno velike bivalne enote. Da bi prenovo obeh stavb sploh lahko uresničila, sta investitorja vključila partnerje in številne sodelavce ter za razpis LAS v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj oblikovala in uspešno predstavila projekt »Hiša 1797«, ki stavbo (vsaj začasno) odpira tudi javnosti. V obnovljeni hiši je razstavljen del njene bogate predmetne dediščine, v veži je urejen manjši prodajni izbor lokalnih izdelkov, če pa se večja enota z nekdanjo »hišo«, v kateri je ohranjena krušna peč, poveže s skupno vežo in zunanjim vrtom, lahko gosti različne dogodke za zaključene družbe in lokalno skupnost. Domačini, ki so nekoč v propadli posesti videli le zemljišče za novogradnjo, že radi prihajajo na ogled hiše, v kateri vidijo del lastne preteklosti.

Ali gre za primer ene od možnih strategij reševanja stanovanjske krize, kjer bi s hkratno prenovo kakovostne dediščine ubili (najmanj) dve muhi na en mah? Mogoče – a nakazuje tudi, da je ob danih pogojih za to potrebna obilica dobre volje, znanja, iznajdljivosti in tudi sreče.

»V Hišo 1797 že prihajajo prvi gostje, tudi vaščani, obiskovalci. Veseli me, da izjemno uživajo, ko tu prebivajo ali si ogledajo interier ali le posedijo na vrtu. Poseben čar je dobrodejen za vse nas in hvaležna sem vsakemu, ki spoznava, da tudi prenova lahko prinese sodobno življenje in visoko kakovost bivanja. Lahko (prevzetno?) upam, da bo vsaj kakšen posameznik spremenil svoj nazor in na novo premislil o urejanju prostora in arhitekture.«