Sam se ne počutim kot “Slovenec”. Življenje poznam kot čas, razdeljen med Slovenijo in tujino: v Sloveniji sem do zdaj preživel deset let, v tujini dvanajst. Odraščal sem v glavnem v Avstraliji in na Irskem, a Avstralec tudi nisem, niti Irec. Nekoč me je skrbelo, da tu obstaja problem; da je morda nekaj narobe, da bi moral čutiti močnejše vezi s to ali ono državo. A že pred leti sem spoznal, da sem doma tam, kjer sem doma. Več o tem me tudi ne zanima. Nekdo, ki morebiti kaj pričakuje od mene le zato, ker sem bil rojen v Sloveniji slovenskim staršem, ker imam slovenski potni list, utegne biti razočaran.

Torej, nisem Slovenec in skorajda ne vem, kako je gledati na Slovenijo od znotraj, pa le sedim in pišem kolumno o tem, kako je biti Slovenec in gledati na Slovenijo od zunaj.

Leta 2000, ko sem imel osem let, sva z očetom preživela eno noč in več tisoč komarjev v Makrolabu na otoku Rottnest v Zahodni Avstraliji. Makrolabov avtor Marko Peljhan nama je zaupal, da sva obenem najmlajša in najstarejša člana posadke. Meni se je to zdelo prav imenitno. Nič nisem razmišljal, kako je prišlo do tega – pač družinski prijatelj, ki se ukvarja z znanstveno-umetniškim projektom na malem otoku. Nič nenavadnega – manj pomembno kot to, da sem imel s seboj GameBoy in plišastega Pikachuja. To seveda je bila Slovenija: ne država v daljni Evropi, a ena pravzaprav bizarna noč v družbi sorodnikov in prijateljev. Zakaj bi mi padlo na pamet, da je Slovenija zunanja, ko je pa bila tik ob meni?

So pa vselej trenutki, ko je Slovenija prisotna na drugačen način. Recimo lanske zimske Olimpijske igre. Prijatelj mimogrede pripomni, da je Tina Maze osvojila več kolajn kot cela Velika Britanija. In čeprav me šport prav nič ne zanima, začutim neko čustvo – ne ponos, a interes. Čudim se, da je ena sama smučarka, konec koncev najmanjši možni člen, preskočila vso razdaljo od majhne nepomembne Slovenije do majhnega menda mogočnega Cambridgea. Kar naenkrat se neko dejstvo spreobrne in Slovenija postane ta glavna, pa tudi če samo na področju zimskega športa. Tako opazujem Slovenijo: v trenutkih, ko se pojavi pred mano, ne da bi se sploh naznanila.

Slovenija je država, ki jo mnogi Angleži varno spravijo v škatlico “vzhodna Evropa” ali morda “Balkan”. Ko sem nastopal na tistem televizijskem kvizu, sem med drugim odgovoril na vprašanje o Sloveniji. Nekateri so se razjezili, češ da ni pravično, da je bilo to vprašanje vključeno. Seveda pa se nihče ne razjezi, ko Američani odgovarjajo na vprašanja o Ameriki. Prednost življenja v tujini, še posebej v državi, kot je Anglija, je ta trenutek, ko lahko rečem “ne”. Ne – zakaj bi bilo nepravično? Od kod ta meja, ki zabiča bistveno razliko med Ameriko in vzhodno Evropo? Vprašanje je bilo o prvi državi bivše Jugoslavije, ki se je pridružila Evropski uniji – ali ni Anglija menda tudi članica EU? Zakaj potem ni še večje meje med Anglijo in Ameriko? Človek, ki je navajen razmišljati o nečem na enostaven, kategoriziran način, je še bolj presenečen, ko se pojavi nasprotni primer. Tu vidim prednost. Kot tujec v tej državi imam določeno svobodo, da nisem stereotip in da tako zakompliciram vzhodnoevropsko škatlo. Upam, da v škatli morda najdejo odgovore na še kakšna vprašanja.

Rekel sem, da nisem Slovenec, a to samo v poenostavljenem, patriotsko-nacionalističnem smislu. Res je, da ne čutim pretirane povezave s Slovenijo kot fizičnim prostorom. Ne čutim potrebe, da se občasno vračam v Slovenijo samo zato, da sem spet nekaj časa “doma”. A z veseljem razložim prijateljem, da je slovenščina eden od le dveh jezikov, ki uporabljata dvojino. Z veseljem poskušam opisati fenomen Laibacha. Z veseljem trdim, da je slovenski sistem zdravstvenega zavarovanja boljši od angleškega. In z največjim veseljem se družim s prijatelji v Angliji, v Parizu, na Japonskem in, da, tudi v Sloveniji. To so ljudje, ki jih ne bi poznal, če ne bi bil rojen v Sloveniji slovenskim staršem. Preko odnosa s prijatelji, tujimi in slovenskimi, sem Slovenec. To je zame dovolj. Mogoče sem v tem smislu sicer tudi Avstralec, Japonec, Anglež. Ampak to me tudi ne moti. Ljubezen nikoli ni predvidljiva – zakaj ne bi enako veljalo, ko gre za ljubezen do države?

 

Filip Drnovšek Zorko

 

Kolumna je bila objavljena v prvi številki revije Outsider. Filip Drnovšek Zorko je redni kolumnist revije Outsider. Revijo naroči tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja