Zanikrna stanovanja

URBANI EKSPERIMENT V MÜNCHNU

Angleški pridevnik ‘shabby’ bi v slovenščino najlažje prevedli kot ‘zanikrn’. Dvojno zanikrna stanovanja so torej tista, ki so do 13. oktobra opozarjala na nevzdržne cene nepremičnin v bavarski prestolnici.

München se je v zadnjih letih namreč znašel na lestvici desetih najdražjih mest v Evropi. Povprečen prebivalec nameni več kot polovico svoje plače plačilu najemnine, zaradi česar mu ne preostane dovolj financ za uživanje v mestnem življenju, kar v končni točki pripelje do urbanega razkroja. Kot zapišejo pobudniki urbane akcije Shabbyshabby Apartments: »Prebivalci brez stalnega dohodka živijo v stalni grožnji, da bodo mogli mesto zapustiti. Umetniki si ne morejo privoščiti ateljeja. Nihče se ne more zadrževati v javnem prostoru. Nepremičninski trg izčrpava naše mesto, ki bo kmalu izgubilo vse, kar nam ga dela ljubega. Mestno življenje je postalo nakupovalna izkušnja, postalo je delo, delo, delo.«

Arhitekti nimajo politične ali tržne moči, da bi stanje na nepremičninskem ali širšem urbanističnem nivoju spremenili brez močne politične, strateške in gospodarske podpore: Polemika se je sredi oktobra razvila okoli londonskega natečaja za alternativne možnosti širitve mesta, ki je bila zaradi slabo zastavljene naloge in premalo političnih izhodišč v končni fazi kakofonija arhitekturnih mokrih sanj, ki – razen svetlih izjem – nimajo stika z realnostjo. Zakaj se torej s problematiko astronomskih cen nepremičnin obrniti ravno na arhitekte?

Za razliko od Londona, kjer je zbiranje idej potekalo v obliki natečaja, so se v Münchnu problematike lotili skozi arhitekturno-urbani eksperiment. Vodstvo biroja raumlaborberlin, ki se izjemno uspešno ukvarja s problematiko urbanega (njihovo delo smo med drugim tudi mi vključili v izbor najboljših mobilnih arhitektur v članku Mobilni dogodek), je v sodelovanju z Münchner Kammerspiele, Arte Creative in Tehnično univerzo v Münchnu oblikoval cilj eksperimentalne delavnice: zasesti ulice, zasesti urbano in ponuditi improvizirana prenočišča po razumni ceni na noč. Obiskovalec, ki bi raznolike scenarije najema javnega prostora izkusil na lastno pest, bi morda začel drugače razmišljati o rabi javnega prostora ter neživljenjskih cenah najemnin.
Arhitekti s celega sveta so se odzvali povabilu na delavnico ter ob izbrani mestni osi, v javnem prostoru, zasnovali prostore za bivanje. Naloga se je glasila: zamislite si drugačen München. Izvedenih je bilo štiriindvajset raznovrstnih ‘arhitektur’, zasedb javnega prostora, s podobnimi izhodišči: nekonvencionalno razmejitvijo na zasebni in javni prostor, uporabo recikliranih materialov, napajanjem iz obstoječe mestne infrastrukture ter izvedbo v najkrajšem možnem času. Sto dvajset izbranih mladih arhitektov je svoje zamisli realiziralo v desetih dneh, takoj po končanem projektnem delu pa so ‘zanikrna stanovanja’ začeli oddajati po ceni 35 evrov na noč. Arhitekti so želeli najemniku ponuditi izkušnjo »lenega, kreativnega, političnega ter dobrodelnega meščana,« nujnega za razcvet urbane kulture. Akcija je trajala en mesec, do srede oktobra.

Seveda je bil – kot je to pri urbanih eksperimentih pogosto – končni izdelek bolj politična kot arhitekturna akcija. Projekti so postali odlični mediji za predajo zelo jasnega sporočila.

Urbani eksperimenti – vse pogostejši tudi pri nas – so se izkazali kot najenostavnejša in najbolj jasna oblika komunikacije med meščani in mestnimi odločevalci. Združujejo namreč enako misleče, z akcijami opozarjajo na prostorsko problematiko, pridobivajo nove podpornike in preko vsakdanje rabe izkazujejo nujnost spremembe. (Eno takšnih – žal neuspelih – urbanih akcij se spomnim iz študentskih let, ko so študentje Fakultete za arhitekturo čez noč sredi Zoisove ustvarili prehod za pešce, ki je povezoval Križevniško sotesko s parkiriščem fakultete. S tem so opozorili na nujnost ne le izteka osi, na kateri najdemo Plečnikovo zapuščino – od Kongresnega trga, preko Nuka, Križank in nenazadnje fakultete – pač pa tudi nujnost najkrajšega možnega prečkanja ceste kave in kosila željnih študentov, ki so med predavanji z brezglavim tekanjem ovirali promet na Zoisovi. Prehod je na naše veselje odlično funkcioniral kak teden, nakar je nekega dopoldneva – tako kot je nastal – tudi izginil.)

Politični odločevalci so preko urbanih eksperimentov soočeni z zahtevami meščanov, manifestiranih v fizični obliki, ter zaradi lastne izkušnje lažje prepričani v alternativne metode urejanja prostora ter posledično v prostorske in politične spremembe. Projekt Shabbyshabby Apartments, konkretno, zahteva nižje najemnine za socialno šibke, umetnike, mlade družine, prekerne delavce, imigrante (ali begunce!), ki znotraj mesta gradijo kompleksnejšo socialno strukturo ter konec koncev ustvarjajo atraktivno urbano kulturo. Če politiki v tem ne vidijo zgolj pozitivne bilance in propade tudi akcija urbano-arhitekturnega eksperimenta, pa je fizični izdelek gotovo odlično izhodišče, preko katerega se upor lahko prenese na druge nosilce sprememb: medije, civilne iniciative ter podobno misleče politične aktiviste.

Prebivalci Münchna se bodo tako za eventuelni premik k socialno prijaznejšim mestnim soseskam lahko med drugim zahvalili tudi arhitektom, ki še verjamejo v arhitekturno-politični eksperiment.