Otroška igrišča imajo v sodobni družbi dvojno vlogo. Po eni strani so pozabljena infrastruktura sodobnih mest, potratni odjemalci površin drugim, bolj profitabilnim programom. Po drugi strani pa so eno izmed najučinkovitejših sredstev, s katerim kapitalizem operira sebi v prid. S tem programom namreč privablja številne mlade družine v eno izmed svojih najabsurdnejših prostorskih pogruntavščin, v nakupovalna središča. Otroška igrišča so tako postala sinonim za profit, saj starši na koncu popustijo vztrajnosti otroka, ki zaradi najnovejših igral na vsak način sili v Alejo. Ob tem pa se pozablja sila pomemben aspekt otroških igrišč: njihova vloga izgrajevalca javnega prostora izginja z isto hitrostjo kot sam javni prostor. Videti je namreč, da se jih ne trudimo več vključevati v mesto in jih urbanistično osmisliti, velja pa tudi obratno – da v njih ne vidimo nobenega potenciala za osmislitev obstoječih mestnih predelov in javnega prostora.
Ignoranca do urbanistične vloge otroških igrišč kot izgrajevalcev javnega prostora je toliko bolj nenavadna, če pomislimo na številne dobre prakse iz preteklosti. Te so vlogo igrišč vključile v kritičen premislek o javnem prostoru, zaradi česar ostajajo aktualne in referenčne še danes. Dober paradigmatski primer pristopa k zasnovi otroških igrišč so igrišča nizozemskega arhitekta Alda van Eycka (1918–1999), ki jih je med leti 1947 in 1978 na Nizozemskem, predvsem v Amsterdamu, zasnoval več kot sedemsto, realiziranih pa jih je bilo na koncu več deset. Van Eyckova igrišča so bila in so še danes predmet številnih razprav in študij, ki igrala preučujejo s stališča spodbujanja otrokovih fizičnih in ustvarjalnih sposobnosti. A tukaj nas primarno ne bo zanimala konkretna zasnova posameznih kosov igral – osredotočili se bomo na arhitekturne in urbanistične aspekte in implikacije van Eyckove zasnove otroških igrišč.
Van Eyck je otroška igrišča snoval kot prostorske intervencije, ki artikulirajo javni prostor in zaznamujejo pomembne točke mesta, s čimer jim je dodelil mestotvorno funkcijo – so gradniki, ki definirajo urbanost mestnih četrti. Njihov urbani status je bil toliko bolj izpostavljen in pomemben zaradi raznolikega in težavnega konteksta, v katerega so se umeščala. Lokacije van Eyckovih igrišč so bile zelo različne, od ogromnih praznih površin, ki so delovale kot trg, do ozkih in dolgih alej ter degradiranih urbanih plomb med bloki, porušenimi v drugi svetovni vojni. V vseh primerih so igrišča nadaljevala, dograjevala in organizirala obstoječe urbano tkivo in – najpomembneje – bila so katalizator novih, neslutenih dogodkov in situacij, mesto so ohranjala živo in dostopno vsem generacijam. Zaradi težavnega urbanega konteksta so bila tako že v izhodišču do njega prisiljena zavzeti pozicijo in ga preoblikovati v novo celoto. Za razliko od igrišč, ki prevladujejo pri nas, niso bila potisnjena na stran, globoko v notranjost nakupovalnih središč, pač pa postavljena v samo središče dogajanja, ki se je zaradi njih v nekem prostoru šele oblikovalo. Vsa so bila izrazito kontekstualna, razlog za to pa gre seveda pripisati njihovemu prej omenjenemu mestotvornemu statusu; vsa so se odzivala na konkretne prostorske pogoje dane lokacije, ki so se med seboj močno razlikovali.
A čeprav so bila van Eyckova otroška igrišča zaradi specifičnosti konteksta unikatna, so sledila zelo podobnim arhitekturim principom in uporabljala podobne elemente. V vseh zasnovah je moč zaznati jasne prostorske odnose med posameznimi elementi. Poleg že opisanega odnosa igrišča do mestne četrti in mesta tudi odnos roba igrišča do ulice, ki je nakazan z drevesi ali grmovjem z dostopi iz vseh smeri, ter odnos med posameznimi igrali in preostalo urbano opremo. Kompozicija vseh igrišč je bila preprosta z omejenim številom geometrijsko pravilnih igral, katerih natančna umestitev v prostor in premišljene medsebojne relacije so rezultirale v močno prezenco sicer enostavne intervencije. Maksimalni prostorski učinek je bil tako dosežen z relativno enostavno potezo, ki je vsebovala zgolj najnujnejše. Geometrija tlaka, ki je igrišče subtilno policentralizirala – vsako igralo je bilo svoj »center« – je ustvarjala dinamično, a še vedno simetrično oz. osno urejeno celoto. Tej je sledilo tudi oblikovanje posameznih kosov igral, ki so bila prav tako izrazito geometrijsko pravilna.
Van Eycku je s sistematiziranim naborom arhetipskih, enostavnih elementov, ki so se zaradi odzivanja na kontekst vedno vzpostavljali kot unikatna prostorska intervencija, uspelo preseči navidez nerešljive prostorske situacije lokacije in jih obrniti sebi v prid. Otroška igrišča so bila »poživitvene injekcije« javnega prostora, sredstvo, s katerim se je mesto šele vzpostavljalo. Za konec pa je treba omeniti še nekaj. Van Eyck naj bi leta 1946, po svoji vrnitvi na Nizozemsko po koncu 2. sv. vojne, na oddeleku za urbanistično načrtovanje nadaljeval uresničitev Generalnega plana za širitev Amsterdama, ki ga je zasnoval van Eesteren leta 1934. Načrt je predvideval širjenje mesta po modelu »Zielenbau«, ki je mestne četrti urejal v dolge aleje vzporednih večstanovanjskih stavb, ki so se iztekale v prazno in tvorile nezaključene prazne prostore. Ker se je van Eycku zdelo, da takšen model mesto odtujuje od potreb ljudi, se je od njega oddaljil in s kreativnim snovanjem igrišč iznašel alternativen pristop, ki bi dejansko artikuliral urbano strukturo. Preprosto povedano, pogoje za realizacijo svoje ideje si je s kritiko in problematizacijo obstoječega načrta ustvaril sam.
Van Eyck je v svoji knjigi The Child, the City and the Artist zapisal, da se ob redkih zimskih trenutkih, ko pade debela plast snega, vse mesto spremeni v otroško igrišče, ob tem pa dodal, da potrebujemo nekaj trajnejšega in dolgoročnejšega od snega. Prav to potrebujemo tudi mi – dolgoročnejši premislek, kam in kako z otroškimi igrišči ter kritično redefinicijo njihovega trenutno zapostavljenega urbanega potenciala.
Napisala: Eva Gusel
