Mi in pošast

Svet je gladek in mehak; vanj smo potopljeni kot v udobno blazino. Svet okoli nas je poln priročnih, uporabnih stvari. Stvari imajo imena in pomen in se lepo zlagajo skupaj, kot otroška sestavljanka. Miza stoji na tleh v sobi, stol za mizo; sedim na stolu, na meni obleka, v roki držim pisalo. Vse se nekako prilega. Stvari so uporabne, priročne, narejene po naši meri in za našo rabo. Smo del sveta in ta svet si delimo s drugimi, ki imajo podobno izkušnjo.

A v ta svet smo bili vrženi, ne po svoji volji. V njem smo ujeti. Rojeni smo v svet, ki ga nismo izbrali sami, ampak je bil tu že pred nami. Živimo v hišah, v katerih so živeli tuji ljudje. Delamo v palačah, ki so bile zgrajene za davno mrtve veljake. Živimo v mestih katerih raster so zasnovali Rimljani. Hodimo po pokrajinah, koder so hodili mamuti in neandertalci.

Tudi naše misli so zgolj mrmranje jezika, ki je bil tu že pred nami in govori skozi nas. To anonimno mrmranje nima avtorja, ni od nikogar posebej. Je tradicija vseh pokolenj, ki kakor mora leži naših možganih. To mrmranje nam ukazuje ponavljanje.

Ta svet je postal naš dom; a ta dom, tako domač, je v resnici čuden, nenavaden. Kar se zdi znano je v resnici neznano, kar je domače je nedomače, tuje in skrivnostno. Ta svet je nedomač zato, ker zanj nismo prosili, ker si ga nismo zamislili; a moramo, hočemo ali nočemo, v njem vseeno živeti in preživeti. Zanj nismo dobili navodil in odkar se je v nas zaredilo mrmranje jezika, se vedno znova sprašujemo, kaj naj storimo, kako naj ga uporabljamo? Kaj je prav? V tem svetu ustvarjamo lastno zgodovino, a ne tako kot bi se nam zljubilo, temveč le v okoliščinah, na katere smo naleteli.

A ta nedomače domač svet je v resnici še bolj tuj, čuden in mračen. Te palače, ulice in polja stojijo na usedlinah preteklosti, na ruševinah, ki so zrasle do neba. Svet okoli nas je poln zatajenih stvari in substanc, zanikanih ostankov, odpada ponavljanja človeške zgodovine. Naša mesta ležijo na plasteh ruševin, opeke, kosov betona, zdrobljenih ploščic, stekla in strešnikov (pod tlakovci ruševine, bi lahko obrnili znamenito geslo iz maja ’68). Krajina je nastlana s plastiko, te je toliko, da požari ustvarjajo nove kamenine, plastiglomerat, s staljeno plastiko zlepljen prod in pesek. Kosi plastike se kopičijo v oceanskih vrtincih; velika krpa smeti v Pacifiku vsebuje skoraj dva trilijona plastičnih smeti in prekriva skoraj 1.6 milijona kvadratnih kilometrov; je največji kulturni depozit na Planetu.

Odpad je posod, razpršen je v prostoru in času. Živimo na njem in v njem. Ne moremo se mu izogniti. Odpad je lepljiv; ni dela Zemljinega površja, kamor se ne bi prilepil. Povsod so kemični odtisi pesticidov, osvinčenega bencina in umetnih gnojil. Radioaktivni cezij 137 je neviden, a vseprisoten odpad hladne vojne. V ozračju se kopičijo toplogredni plini, odpad sežiganja fosilnih goriv in ostanek reje govedine; ti absorbirajo sončevo sevanje in segrevajo Planet. Agresivni klorofluorogljiki trgajo ozonski plašč in širijo luknje skozi katere vdira ultravijolično sevanje. Odpad se lepi tudi na naša telesa, na kožo, na sluznice. Mikroplastika je prodrla do posteljic nerojenih otrok, ultravijolično sevanje para molekule DNK v naši koži, virusi razsajajo po naših pljučih.

Vsega tega odpada ne moremo razumeti, ne moremo zaobjeti v svoji totalnosti, ker smo znotraj njega, ker je odpad v nas. Odpada je preveč, odpad je od vedno, odpad ostaja. Odpad je večji od vseh nas. Ta radikalen zdrs v merilu ustvarja asimetrijo; ljudi oropa delovanja, moči. Odpada je toliko, da pod seboj pokoplje manjše in kratkotrajnejše entitete, kot smo ljudje, živali in rastline.

Tisto, kar bi moralo biti stabilno ozadje, zagotovilo ravnovesja, porok, da se bo svet ponavljal še naprej, se razblinja. Narave ni več. Narava je preprosto materializirana zgodovina, kupi odpada, v katerem poganjajo miceliji gliv, tekajo podgane in so jih prerasle breze, kot ulice v Pripjatu. Ničesar ni več, kar bi bilo nedotaknjeno, kar bi bilo neodvisno od nas, kar ne bi bilo prepleteno z ljudmi in zaznamovano z našim delovanjem. Amazonski deževni gozd je zrasel iz vrtov, ki so jih ljudje kultivirali že pred devet tisoč leti. Še naravni parki, ikone narave, so le vrtovi, kjer smo za nekatere vrste skrbeli, druge pa čistili kot plevel.

Zgubljamo tla pod nogami; tla pod nogami se prebujajo in premikajo. Začel se je antropocen, geološko obdobje v katerem smo ljudje postali geološka sila. Trenutek, ko nam nakopičena zanikana zgodovina, skrit, utajen, pokopan odpad spodmakne tla pod nogami. Naenkrat smo soočeni smo s monstruoznost geoloških procesov in eonov geološkega časa. Geologija, običajno umaknjena v ozadje, skrita in počasna, je prehitela zgodovino. A če zgodovino ustvarjamo sami, smo pred geologijo tako majhni, tako začasni in tako nepomembni, da nas niti ne opazi. Ker geologija je nevtralna, neosebna in tuja; v svoji destruktivni kreativnosti je popolnoma indiferentna do ljudi; neodzivna, brezčutna, umaknjena.

Stvari, ki so produkt nekega drugega sveta; stvari, za katere smo mislili, da smo se jih znebili, so oživele, so začele delovati. Ta odpad imajo svoje lastno mračno po-življenje, posmrtno življenje, ki nas preganja in straši. Preteklost ni odšla, temveč je čedalje bolj tu, čedalje bolj deluje, vedno bolj je prisotna in grozeča. Svet okoli nas, nedomač, tuj in mračen, postaja v antropocenu sovražen.

Antropocen je naša pošast doktorja Frankensteina; pošast, ki smo jo skrpali ljudje; je industrijsko bitje, po katerem kroži kapital in ki ga poganjajo fosilna goriva. Vse, na kar smo ponosni, napredek, znanost, tehnika in industrija ima tudi pošastno dimenzijo. Pošast se je zdaj zbudila in seje uničenje po Planetu.

Obstoj te pošasti nas, ljudi, postavlja v popolnoma drugačen položaj kot prej. Čeprav te frankensteinove pošasti nismo sestavili vsi ljudje,čeprav zanjo nismo odgovorni ljudje kot vrsta; čeprav je antropocen posledica kolonializma in kapitalizma, odpad zgodovinskega razvoja, nas njen obstoj postavlja v podrejen položaj. Pred antropocenom smo ljudje, historična bitja s subjektivnostjo, individualnostjo, voljo, spominom, odgovornostjo, zreducirani na zgolj na pripadnike vrste Homo sapiens. V antropocenu smo, človeštvo kot vrsta, postali geološka sila; kot vulkani, potresi ali bakterije.

Antropocen pomeni prekinitev z vsemi pravili in domačimi stvarmi, v katere smo se ljudje udobno zavili. Naenkrat smo soočeni s dogodki in stvarmi, ki se instinktivno zdijo narobe, a so tu in obstajajo, in ne bodo izginili, ko jih nočemo več. Soočeni smo s monstruozno veliki merili, z ogromnimi, strašljivo velikimi stvarmi, strašljivo dolgotrajnimi a tudi destruktivno hitrimi procesi. Soočeni smo s grozo izgube nadzora nad svetom.

To je svet, kjer imajo hiše spomine, tla pod nogami zamere in kjer atmosfera kuje maščevanje. Svet, varen dom, gladek, mehak in priročen, se je obrnil svojim prebivalcem. Varen mehurček kulture, s katerim smo se obdali, da bi bili varni pred monstruozno brezbrižnostjo zakonov vesolja, je počil. Ostal je svet, v katerem straši; a ne duhovi mrtvih, temveč strašno, ne-človeško, po-smrtno delovanje odpada, ki duši človeško subjektivnost. Svet je pošast in mi nismo več ljudje kot prej.

Prihod pošasti vedno označuje krizo kategorij. Pošasti so hibridi, katerih nekonsistentna pošastna telesa zavračajo vse poskuse klasifikacije. Kje se konča zgodovina in kje začne geologija? Kje je meja med naravo in kulturo? Je to, kar se zdi domače, v resnici tuje, nenavadno, nedomače? Vse, kar se je zdelo trdno, se razblinja. Ob soočanju s pošastjo ljudje postajam popolnoma nestabilna kategorija, ki se lahko v trenutku spremeni v nekaj drugega; kdo smo, subjekti ali zgolj telesa? Pošast antropocena, naš otrok, stoji pred nami kot svarilo, kot grožnja in kot vprašanje.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik