Recenzija stripa Plečnik .

Bliža se še eno Plečnikovo leto, 23. januarja bomo namreč obeležili 150 let od arhitektovega rojstva. Skrbnik njegove hiše v Trnovem, zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je odločil velikega mojstra ob tej priložnosti počastiti z izvirno – stripovsko – obravnavo njegovega življenja in dela, v sodelovanju z revijo Stripburger. Ustvaril ga je zdaj že uveljavljeni avtorski tandem, stripar Zoran Smiljanić v vlogi risarja in zgodovinar Blaž Vurnik kot scenarist, ki sta sodelovala že pri stripih Spomini in sanje Kristine B. ter Ivan Cankar: podobe iz življenja.

Blaž Vurnik je kustos Metnega muzeja Ljubljana, specializiran za novejšo zgodovino, in kot zgodovinar tudi pri stripovskem scenariju izhaja iz poglobljene raziskave strokovne literature in primarnih virov, kar prav tako velja za strip Plečnik (in pika). Pred bralcem je obsežno delo na 127 straneh velikega formata, ki prikazuje praktično vse, tudi manj znane, ključne dogodke Plečnikovega ustvarjalnega in zasebnega življenja. Čeprav Plečnik sodi med največje umetnike našega (in širšega) prostora, je čistokrvnih biografskih del o njem presenetljivo malo. Prevladujejo monografije, ki se osredotočajo na prikaz njegovega dela in ob tem vsebujejo veliko informacij o njegovem življenju. Precej manj je del, ki bi se posvečala njegovi življenjski zgodbi, še toliko težje pa je izpostaviti v tem pogledu standardno biografsko delo. Strip Plečnik (in pika) niti nima namena zapolniti tega mesta, a je njegov uspeh v tem, da (tudi) z uporabo »novega« medija pokaže na neizčrpan potencial Plečnikove zgodbe. 

Za to je zaslužen spoj dramaturško spretnega scenarija, ki temelji na poglobljeni raziskavi, z virtuozno stripovsko tehniko Zorana Smiljanića, enim osrednjih imen slovenskega stripa (Družinske zgodbe, Meksikajnarji). Ta se je tokrat znašel pred posebej zahtevnim izzivom, saj so osrednji junaki Plečnikove zgodbe poleg arhitekta samega njegova dela – v prvi vrsti realizirane arhitekture, ob njih pa množica obrtniških in grafičnih izdelkov ter risb. Izziva se je lotil metodično: vsaki življenjski ali ustvarjalni epizodi je posvetil eno stran formata A4 in izbral kompozicijo, ki podpre osrednji vsebinski poudarek. Rezultat je biografski »fast food« v najboljšem pomenu prispodobe – strip je privlačen, informativen in kratkočasen, prebere se na dušek. Poleg spretnega scenarističnega okvira, ki je zasnovan kot prvoosebna pripoved ostarelega Plečnika o svojem življenju, in ekspresivne stripovske risbe k temu pripomorejo tudi premnoge humoristične (včasih že norčave) domislice na nivoju scenarija in risbe. Za Smiljanića (pravzaprav za strip kot medij) je značilna postmoderna referenčnost s številnimi vizualnimi parafrazami izdelkov visoke in pop-kulture, kar je sam na predstavitvi knjige povezal s številnimi referencami, ki so prav tako prisotne v Plečnikovih delih. Takšna navezava bi lahko zmotila marsikaterega plečnikoslovca, a jasno je, da ambicija stripa ni vstopati na polje akademskega, pač pa podati verodostojno, obenem pa poljudno pripoved za najširšo publiko. Blaž Vurnik je na predstavitvi knjige tako poudaril, da se je izogibal ljudskim stereotipnim predstavam o Plečniku in je vključil samo dokumentarno podprta dejstva. To mu je uspelo izvesti, ne da bi pri tem zapadel v suhoparno naštevanje dejstev, kar je izziv ne nazadnje zato, ker se tudi stripovska biografija ne more izogniti nekoliko bolj deskriptivni predstavitvi arhitekturnih del. V pomoč pri oživljanju dinamične Plečnikove osebnosti v vsej paleti razpoloženj (od umetniške melanholije, pomanjkanja samozavesti, profesorske strogosti in izvedbene brezkompromisnosti do kolerične in kreativne eksplozivnosti) so mu bili ohranjeni pisemske korespondence (z bratom Andrejem, češkim kolegom Janom Kotěro, prijateljico Emilijo Fon in drugimi) ter prvoosebna pričevanja sodelavcev in študentov, v katerih Plečnik spregovori sam. Kljub temu je mogoče pomanjkljivost najti v nekoliko površni psihološki obravnavi, ki ne seže dosti prek demistifikacije, o kateri avtor scenarija govori v spremni besedi. Plečnikova osebnost je bila uganka že sodobnikom, toliko večji izziv pa predstavlja v današnjem močno spremenjenem kulturnem kontekstu. Njen neločljivi del je na primer umetnikova religioznost, integralno vpeta v njegovo ustvarjalnost, a se je strip dotakne le bežno. Tudi to je verjetno posledica želje po večji dostopnosti sodobnim bralcem, zaradi katere po drugi strani ni ostala neizkoriščena niti kakšna dokaj trivialna anekdota, povezana z njegovim zagonetno zadržanim odnosom do spolnosti in romantične ljubezni.

Za prikaz Plečnikove ustvarjalnosti pa je poleg opisov in citatov sočasne umetnostnozgodovinske kritike ključna predvsem risba. Ta je, kot rečeno, vrhunska – obenem sočno komunikativna in po potrebi bolj ali manj stripovsko realistična. (Žal je manj posrečena ravno naslovnica v akvarelni tehniki, ki ne odraža vsebine in kakovosti risbe s črnilom med platnicami in se zdi bolj primerna za otroško slikanico kot stripovski album.) Tudi Plečnika je seveda odlikovala mojstrska risba, v stripu predstavljena kot skoraj magični adut, ki je Plečniku odprl vrata v svet arhitekture. Srečanje dveh mojstrskih risarjev, striparja z arhitektom, pa se zdi kot nekoliko zamujena priložnost, saj dialoga na ravni risbe ni zares zaznati in Plečnik tako ne spregovori na sebi najbolj lasten način. Drugo vprašanje se vzbudi ob prezentaciji arhitekturnih del: sestavni del stripovske risbe je namreč določena stopnja karikature, ki pa pri podajanju Plečnikove večnostne arhitekture ni vedno najbolj posrečena, saj se večkrat izgubi prefinjena uglašenost (so)razmerij dela in celote. Ob tem je bralcu redko prikazan pogled s perspektive sprehajalca v prostoru, čeprav je ta bistvena tako za arhitekta kot za doživljanje njegovih prostorskih umetnin.

V pogovoru na Valu 202 ob izidu stripa sta se avtorja spraševala, kakšen bo odziv arhitektov na strip. Ta po eni strani tudi stroki lahko odpira nove poglede na (mogoče niti ne zares tako) dobro znanega umetnika in nenehno aktualnost njegovega dela (primer tega je epizoda o ponovni uporabi kamna z rečnega brega Tromostovja in odslužene ograje Frančiškanskega mostu v Gerberjevem stopnišču nad Makalonco). Srečanje ustvarjalnih polj arhitekture in stripa sicer še zdaleč ni nekaj novega. Najaktualnejši je verjetno primer arhitekturnega zvezdnika in ljubljenca svetovnih medijev Bjarkeja Ingelsa, ki je zaslovel med drugim z vključevanjem stripa v svojo arhitekturno komunikacijo. Toda eno je globalistično zastavljeni »utopični pragmatizem« 21. stoletja, nekaj drugega pa kritično regionalna »architectura perennis« arhitekturnega mistika stoletje pred tem – kar seveda ne pomeni, da je strip popolnoma neprimeren za srečanje s slednjo. To konec koncev ne glede na pomisleke dokazuje novi strip o Plečniku: avtorsko in obrtniško dovršen podvig, ki lahko njegovo življenje in ustvarjanje približa novim krogom in generacijam, predvsem pa pokaže, da Plečnik kot predmet raziskovanja in vir navdiha še zdaleč ni izčrpan. Upati je, da se tako šele odpira poglavje svežih interpretacij z najrazličnejšimi pristopi in mediji. Kot zaključi svoje spremno razmišljanje Vurnik: »Mojstrov načrt je uspel. Njegova arhitektura ostaja večna.«

Blaž Vurnik, Zoran Smiljanić: Plečnik .
MGML in Forum Ljubljana
zbirka Republika Strip #31
november 2021
140 čb strani
A4, trda vezava

Napisal: Luka Jerman