»Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« Te besede 78. člena Ustave Republike Slovenije predstavljajo eno od izhodišč nove razstave s povednim naslovom Iščem stanovanje … sto let organizirane stanovanjske gradnje v slovenskem prostoru Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Avtorji razstave s premišljenim naborom podob izbranih arhitekturnih primerov, izjav protagonistov obravnavanega obdobja in področja ter citatov iz strokovnih besedil, dokumentov in leposlovja pred obiskovalca postavijo kolaž, ki obenem predstavi zgodovinske procese in individualne izkušnje slehernika ter kritično ovrednoti pretekle napore in sedanjo situacijo. Kot čivkajo že vrabci po ljubljanskih terasah, je ta vse prej kot idealna, zaradi česar izbrani citat iz ustave govori sam zase. Tema tokratne razstave je kričeče aktualna, potencial kritičnega pregleda za poglobitev javne razprave pa velik. Razstava je nastala pod sponzorstvom Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, pripravili pa so jo kustosi Ajda Bračič, Andraž Keršič, dr. Miloš Kosec in direktor muzeja dr. Bogo Zupančič. Kot je ob odprtju razstave poudaril slednji, je posebej na mestu, da jedro avtorske ekipe sestavlja trojica arhitektov mlajše generacije, ki razmere trenutne stanovanjske krize čuti na lastni koži. Oseben angažma avtorjev je opazen v gradivu in izvirni zasnovi razstave, ki se ne zapira za muzejske zidove fužinskega gradu, pač pa je zamišljena kot sprehod po realnem prostoru mesta, kjer se s predmetom razstave obiskovalec sreča v živo. V MAU je tako le vozlišče razstavljenih zgodb, »dokumentacijski center« razstave, kjer je na ogled del zbranega arhivskega gradiva stoletnih gradbenih naporov: strokovna literatura, načrti in makete. Preostali del razstave pa predstavlja sedem postaj po Ljubljani na osi Fužine–Novo Brdo, ki ilustrirajo raznovrstnost reševanja stanovanjskega vprašanja v preteklem stoletju z različnimi tipologijami, družbeno-političnimi in gradbenimi procesi, obenem pa se tako oblikuje presek skozi zgodovino arhitekturnega snovanja v pričujočem obdobju. Zasnova je po besedah avtorjev v spremljevalni zloženki »poklon legendarni postavitvi razstave Stanovanje za naše razmere iz leta 1956, obenem pa v času vedno bolj zaostrene stanovanjske krize celotno mesto simbolno spremeni v gradbišče«. Razstavne panoje namreč tvorijo rabljeni elementi gradbenih odrov s ceradami (oboji bodo po koncu razstave reciklirani), na katerih so predstavljeni izbrani realizirani projekti, ob njih pa že omenjeni kolaž citatov in arhivskih fotografij.  Tako kot že v sami postavitvi je tudi v izboru projektov razvidna (do določene mere gotovo neizogibna) »ljubljanocentričnost«, ki so jo ob odprtju razstave ozavestili tudi avtorji. Nabor predstavljenih stanovanjskih arhitektur je sicer širok in razmeroma kanoničen. Za nekaj zmede poskrbi odsotnost navedbe lokacije pri projektih, čeprav se ta največkrat da razbrati iz spremnega teksta. Posrečena izbira odlomkov iz literarnih in drugih zgodovinskih pričevanj je močna točka razstave, ki resno želi nagovoriti vpleteno javnost (ob zavesti, da ta daleč presega zgolj arhitekturno občutljive posameznike). Citati peljejo obiskovalca preko golih, a za razstavo potrebnih arhitekturnozgodovinskih podatkov v življenja in usode konkretnih ljudi v času in prostoru. Vmesni prostor interpretacije, ki se na ta način odpira, avtorjem med drugim omogoči tudi na duhovit način izraziti subtilno arhitekturno kritiko tam, kjer je sicer ne bi pričakovali. Konceptualni premik razstave v mestu je še posebej dobrodošel, ker sicer izredno dejavni MAO brez dvoma nekoliko trpi na obisku in prepoznavnosti zaradi svoje lokacije, na ta način pa se sam podaja med ljudi. Še večji pomen ima poudarek na zavesti, da arhitekturo zares lahko izkusimo le v realnem prostoru. Kljub vsem pozitivnim aspektom tovrstne postavitve pa je izkušnja celotne razstave s tem tudi bistveno otežena. Čeprav je marsikomu gotovo dobrodošla priložnost za spoznavanje manj znanih sosesk in predelov mesta, obisk razstavnih postaj obenem predstavlja dobršen, tudi logistični, zalogaj (v ospredje stopijo tudi pomanjkljivosti javnega prevoza in kolesarskih povezav v Ljubljani, kar pa verjetno ni bil namen tokratne razstave). Vprašanje je, koliko obiskovalcev bo zares dovolj motiviranih za tak izziv, ki bi ga sicer olajšali pripravljeni itinerariji. Morebiti bi bilo v iskanju širšega odmeva razstave smiselno za vsaj del gradiva omogočiti ogled na enem mestu, po možnosti tudi virtualno. Med drugim na primer tudi za izredno zanimiv video, ki je sicer na ogled v dokumentacijskem centru v MAO. V njem so kustosi bolj ali manj uveljavljenim akterjem vseh generacij iz arhitekture, (stanovanjske) politike in družboslovnih znanosti zastavili ista vprašanja o aktualni stanovanjski problematiki, njihovi odgovori pa ilustrirajo kompleksnost tematike, v kateri samoumevnih rešitev ni. Za nadgradnjo organizacijskih in še kakšne izvedbene pomanjkljivosti bo sicer še dovolj časa, saj bo razstava na ogled do konca januarja prihodnje leto. V tem obdobju je upati tudi na bogat spremljevalni program, ki bi lahko razstavljeno gradivo izkoristil za javno razpravo in soočanje najrazličnejših vizij o tem, kako reševati današnje še kako konkretne stanovanjske zagate. Že sama razstava namreč nakazuje, da samo raznolikost odgovorov (v obliki realiziranih arhitekturnih projektov ter brezštevilnih zgodb posameznikov in skupnosti, ki stavbam zares dajejo življenje) lahko oblikuje mesto, v katerem se najde prostor – in streha – za vsakogar.

Napisal: Luka Jerman https://outsider.si/recenzija-paviljon-v-benetkah-skupno-v-skupnosti/