O strašenju

Vsak strah ima svoj kraj. Prikazni se vedno kje prikazujejo. Uklete hiše, mesta duhov, zapuščeni gradovi, ruševine samostana, prerasle z bršljanom, zapuščena pokopališča z nagnjenimi nagrobniki, votline, ki zijajo s praznim pogledom, so kraji, na katerih lahko srečamo prikazen.

Tudi v stavbi na Zavetiški ulici 5, nekdanji Ločičnikarjevi domačiji na Glincah, ki jo je leta 1962 kupila Vincencijeva družba in tja preselila dnevno zavetišče in sirotišnico. Po drugi svetovni vojni je bil tu mladinski dom Malči Beličeve, na začetku devetdesetih pa sta se v stavbo naselila oddelka za arheologijo in etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Na Zavetiški ulici 5 straši.

Kraj je tam, kjer se prostor zgosti. Kraji zbirajo. Kraj je tam, kjer se – morda le za trenutek – ustavimo, kjer se srečujejo ljudje, kopičijo stvari, lepijo imena, spomini, izkušnje, pomeni. Toda na vsakem kraju se nasloji in ima tudi nekaj več, neki presežek, neki ostanek, ki ga le s težavo ubesedimo. Na svetu je vedno več, kot lahko zavestno registriramo. Ime za te intenzitete, ki krožijo med telesi, med stvarmi, med kraji, je afekt. Afekt je preosebna sila, intenzivna avtonomna reakcija telesa ob srečanju z drugimi telesi (ljudmi, živalmi, stvarmi). Afekt je intenzivnost srečanja, avtonomen telesni odziv, ki utrjuje in zmanjšuje kapaciteto telesa, da deluje. Afekt ostaja pod zavestnimi občutki, čustvi, mislimi, ob njih ali je nasploh drugačen od njih. Afekt deluje, ne razmišlja. Afekt je vitalna sila, ki ima moč; moč, da naša telesa usmerja, vodi, napelje k delovanju. Vsak kraj je najprej srečanje. Je srečanje z njegovo grobo materialnostjo, teksturo, vzorci svetlobe in senc, ritmi tišine in šumov. Kraj ovije telo v svojo afektivno atmosfero. A kraji niso neprepusten plašč, kot zid, kot meja; temveč kot opna. Kraji segajo v nas, vplivajo na nas, nas spreminjajo. Kraje beremo skozi telesa. Ko se na nekem kraju zaustavimo, postane opna med telesom in krajem prepustna. Kraj tako postane fluidna stvar, prej dogodek, prej performans, kot fiksna, nepremična lokacija. Telo se potopi v afektivno atmosfero kraja, telo preplavijo afekti; morda občutimo nelagodje; preplavi nas občutek strahu, morda občutek prisotnosti koga ali česa drugega, tujega. To, kar je domače, znano, lahko naenkrat postane čudno, tuje, nedomače.

Stavba na Zavetiški ulici 5 je čudna, nenavadna. Velika predavalnica se zaključi z apsido, kot cerkev. Tla škripajo. Dolgi hodniki brez oken so vedno v mraku in nepričakovano zavijajo. Na poti na govorilne ure sem se vedno izgubil. Na podstrešju je bilo stanovanje družine, ki je tam živela. Med predavanji me je včasih preplavil vonj po praženi čebuli in sprožil občutke, da nisem na pravem mestu. Garaže, skladišča za opremo in depoji so bili v poslopju, ki je sumljivo spominjalo na hlev ali svinjake Ločičnikarjev (ob zadnji steni je stalo korito za prašiče, napolnjeno z arheološkim orodjem). Okna prvega nadstropja zapirajo kovinske mreže, kot da bi se bali, da bo kaj prišlo iz stavbe.

Strah se pojavi na točki, ko je to, kar vemo, da je naravno, običajno, vsakdanje, naenkrat postavljeno pod vprašaj. Afekt v telesu se destilira v dvom o realnosti, v ambivalenco vsakdana, v čudnost in strašljivost tega, kar smo jemali za običajno in vsakdanje. Kraj postane čuden, nedomač, grozljiv, strašljiv. Ali straši, če ni ničesar, kar straši? Ali straši, če ni nikogar, ki bi ga prestrašilo? Strašenje je srečanje, srečanje s krajem. Občutek, ki je tu, v telesu, na tem kraju; občutek, ki ne laže, čeprav ne verjamemo, da gre za duha, čeprav racionalno vemo, da duhov ni, da prikazni ne obstajajo, nas kraj straši.

Zvečer pa je znano in običajno, čeprav čudno, postalo nedomače. Ko sem kdaj ostal v pisarni, sam v ogromni, čudni stavbi, ko je noč okrepila šume, so začeli podi škripati v ritmu korakov, in ko sem jim prisluhnil, z utripajočim srcem in metulji v trebuhu, so ti zastali pred vrati pisarne. Ko sem hodil po dolgem mračnem hodniku, sem čutil, da mi nekdo sledi, da je nekdo tik za menoj. Prižgane luči na stopnišču, za katere bi stavil, da so bile prej ugasnjene, sem poskušal odmisliti s tem, da je gotovo le še kdo, ki dela pozno.

Kraji so zaznamovani s preteklostjo. Kraji so naslojene plasti spomina in delovanja; skupaj z zemeljskimi in arhitekturnimi plastmi (prezidane stene, zazidana okna, plasti beleža na zidovih; pa tudi krama in prah, ki se nabira v vogalih). Nekaj od preteklosti vedno ostane (to je osnovna predpostavka arheologije), če drugače ne, pa kot prikazen. Prikazen je nakopičena preteklost kraja; je to, kar se je nekoč zgodilo tu, na tem kraju in ostaja. Kraji so zaznamovani z delovanjem ljudi (nekdo je tu nekaj naredil, morda je kdo umrl, morda se je zgodilo kaj strašnega) in neljudi, stvari (počeno steklo, posedeno ostrešje, bršljan, ki prerase steno, morda siga, ki se v jami nakopiči v obscenih organskih oblikah). Strašenje je hkrati intimno in socialno. Telesa se odzovejo v sozvočju, somatsko resonirajo s krajem. Odzivi so individualni (nekdo zbeži, nekdo kriči, nekdo se potuhne, spet drug si žvižga). A kar povezuje osebe, ki jih kaj straši, so zgodbe in naracije te izkušnje. Kraji so vedno umeščeni v krajino, ki ni le fizična, je predvsem kulturna in družbena, saj si jo delimo z drugimi. V kraje so vpisane zgodbe, ki jih strašenje obudi.

Strah prikliče zgodbe; zgodbe o srečanju z duhom, prikaznijo, a vedno iz druge roke. Zgodbe o profesorju, ki so se mu lasje čez noč pobelili, a o tem ni hotel nikoli spregovoriti; o korakih, ki se ustavljajo pred vrati. Zgodbe o prosojni mladi deklici iz sirotišnice, v belem, ki tava po stavbi in trka na vrata pisarn. O varnostnikih, ki se niso hoteli vrniti v službo (hm, res se varnostniki nekam hitro menjajo). O lebdeči brleči lučki, ki se premika po dolgih hodnikih. O čudnih napisih, ki so jih našli pri prenovi kleti in hitro znova prekrili.

Duh, prikazen, strah je lahko močna metafora za srečanje s pretresljivimi oblikami drugega, drugačnega, skupaj s samim seboj, z nezavednim, z delovanjem telesa, z nedomačnostjo doma, domovine, države; pa tudi monstruoznostjo kapitalistične produkcije, nedoumljivosti znanosti, čudnega delovanja narave, od virusov, mikrobov, atomov do bizarnosti kvantne fizike. A strahovi so več kot to. Strahovi niso zgolj metafore, niso zgolj zgodbe, niso zgolj spomini, bodisi kolektivni bodisi individualni. Njihova prisotnost ima živo značilnost, trmasto zakoreninjenost v nekem kraju. Biti vedno pomeni biti nekje, v telesu, na nekem kraju. Ljudje smo prostorska bitja, a nismo omejeni na kraje. Strahovi so. Srečanje z duhom je dialog, dialog s krajem, ki ga odpiramo s telesom.  Srečanje s prikaznijo je trenutek, ko vse nenavadno, vse čudno, vse nedomače, ki smo ga potlačili, iz vsakdanjika pride nazaj, nas preplavi, nas pride strašit. Prikazni ne zahtevajo, da vanje verjamemo, da verjamemo v nadnaravno, v duhove. Prikazen kaže, da je realnost le redko tako samozadostna, kot se zdi. Da morda ni najbolje vedno računati na njeno trdnost in gostoto, da nas ta zna v najbolj nepričakovanih trenutkih izdati.

Piše: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik