Leto 2021 je zaznamovalo veliko finančnih presežkov. Po letih vztrajnega naraščanja premoženja milijarderjev so številke presegle nove mejnike. Kolektivno premoženje ameriških milijarderjev se je med korono namreč povečalo za 2,1 bilijona (milijon milijonov, angl. trillion) dolarjev oziroma za kar 70 %. Če so pandemijo začeli z okoli tremi bilijoni dolarjev, je njihovo premoženje 15. oktobra preseglo pet bilijonov dolarjev.* Ne le, da je zraslo njihovo premoženje, povečalo se je tudi njihovo število: marca 2020 je bilo v ZDA 614 nosilcev desetmestnega bančnega računa, oktobra letos pa že 745. Leto 2021 predstavlja novi prelom tudi glede števila kvadratnih metrov. V Bel Airu v Los Angelesu se je letos namreč končala gradnja domnevno največje, najdražje hiše v ZDA, imenovane The One.

Že po hitrem preletu notranjosti hiše, ki si jo lahko ogledamo kar na YouTubu, ugotovimo, da je The One pravzaprav še bolj brez ideje, kot napoveduje njeno ime. Ideja za ta 9755 kvadratnih metrov velik monstrum se je porodila Nilu Niamiju, nekdanjemu filmskemu producentu, ki se je pozneje posvetil nepremičninskim investicijam. Hiša se je nekaj mesecev po končani gradnji prodajala za rekordnih 500 milijonov dolarjev, a je investitor kmalu ugotovil, da zaradi svoje cene na steroidih pravzaprav ne more biti naprodaj. Nezmožnost odplačevanja kredita je pripeljala do odvzema nepremičnine, ki se zdaj na trgu prodaja po polovični ceni.

Ta »mega-mansion« (kot to tipologijo imenujejo Američani) je pravzaprav konglomerat ekscesov brez kakršnekoli ideje, ki bi jih bila sposobna povezati v koherentno celoto. Edini pogoj pri gradnji hiše je bila zahteva, da je največja in najdražja v Ameriki. Iz odsotnosti kakršnegakoli koncepta, na podlagi katerega bi neberljiva gmota postala osmišljena, sledijo vse nadaljnje odločitve, kot so prostorska in programska zasnova, materialnost, umestitev v okolje … Drugače povedano, edini kriterij za sprejemanje odločitev sta bili dimenzija in cena.

Hišo, ki so jo gradili celih deset let, lahko zato razumemo le na podlagi te absolutne (in edine) maksime največjega in najdražjega. Takoj nam postane jasna njena umestitev na lokacijo; edino logično je, da se pozida čisto vsak kvadratni meter parcele, sicer pa se na danosti parcele sploh ne odziva. Prostorska in arhitekturna zasnova temeljita na dodajanju v neskončnost oziroma kolikor parcela pač omogoča. Za večino programov se zdi, da so tukaj samo zato, ker je to ogromno kvadraturo pač bilo treba s čim zapolniti. Gmota je tako sestavljena iz 21 spalnic (od tega jih je osem namenjenih hišnim pomočnikom), 42 kopalnic, štirih kuhinj, sedmih bazenov, tekaške proge, igrišča za golf, stez za kegljanje, kinodvorane za 50 oseb, garaže za 50 avtomobilov, vinske kleti za več 10.000 steklenic, sobe za kajenje cigar, lepotnega in frizerskega salona ter lastnega nočnega kluba …

Ves ta (prisilno namišljen) program v celoto povezujejo številni hodniki, stopnice, dvigala, avle in predprostori, sicer pa je namenjen samemu sebi in ne odraža nobenih realnih potreb naročnika. Pravzaprav ne odraža potreb nobene realne osebe nasploh, pač pa kvečjemu namišljene potrebe imperativa ekscesa, ki je ponovno samemu sebi namen. Postavljeni smo pred pravi arhitekturni fenomen, pred trenutek, ko se arhitektura znajde pred belo steno namesto pred nekimi realnimi pogoji sveta. Prav pogoji sveta (politični, kulturni, družbeni, topografski, finančni, programski) so tisti, ki sicer sploh porajajo potrebo, da se karkoli zgradi. Te konkretne pogoje sveta pa arhitektura vedno materializira z neko arhitekturno idejo, na podlagi katere je objekt racionalno doumljiv. Ideja je torej logična posledica pogojev, pred katerimi se arhitektura znajde. Hkrati pa ni le seštevek vseh pogojev v arhitekturni objekt, pač pa njihov presežek. Poleg dejstev vidi v pogojih tudi in predvsem njihove prostorske potenciale ter način, kako te gole danosti preseči in iz njih narediti nekaj arhitekturno oziroma prostorsko enkratnega. Ali je torej sploh mogoče ustvariti arhitekturno idejo in presežek brez kakršnihkoli pogojev? Ali bi The One v kakršnemkoli scenariju sploh lahko bila primer kakovostne arhitekture, če ji je že v osnovi odvzet tisti minimalni kriterij, na podlagi katerega arhitektura nastane?

The One sicer vsekakor išče in želi neki presežek. Na neki način ga tudi dejansko doseže, saj presega vse do danes znane dolarje in kvadratne metre, vendar pa je ta brezglavo prignan do skrajnosti, ne da bi zares presegel oziroma arhitekturno razrešil kakršnekoli pogoje sveta, zaradi česar nima nobenega arhitekturnega smisla in ga ne moremo imeti za arhitekturo.

Trenutno praktično ne obstaja sodoben megadvorec, ki bi bil hkrati tudi primer kakovostne arhitekture. Vsi temeljijo na metodi, ki smo ji priča pri opisanem primeru: na metodi dodajanja programa in kvadrature do konca zmožnosti parcele. Rezultat te »tipologije« do zdaj ni bil še nič drugega kot neberljiv prostorski, programski konglomerat, namenjen edinole zapolnitvi kvadratnih metrov. Iz maksime največjega in najdražjega, ki ji hiša sledi do zadnjega detajla, ne more nastati arhitektura z neko arhitekturno idejo, saj ne rešuje nobenega problema sveta. Še več, ne nanaša se na čisto nič potencialno substancialnega danega sveta. Primer je tako brezizhoden, da ne omogoča niti »arhitekture za arhitekturo«, saj je imperativ najdražjega in največjega – pa naj bo še tako samemu sebi namen – zunaj same arhitekture v službi neoliberalistične agende. Njegov edini cilj je zadovoljiti neke abstraktne številke, ki z arhitekturo nimajo nikakršne zveze.

KRALJICA VERSAILLESA

Ironično je, da obstaja toliko primerov arhitekture, nastale pod zelo zahtevnimi pogoji in z izredno nizkim proračunom, ne pa tudi primer kakovostne sodobne arhitekture z drugega konca spektra, kamor sodi tudi The One. Hkrati je to dokaz, da so pogoji sveta za arhitekturo vedno nekaj produktivnega, saj so ti tako notranji, da brez njih pravzaprav sploh ne more nastati. Če analiziramo fenomen sodobnih megadvorcev, lahko zaključimo, da se zdi, da konec kakršnihkoli pogojev nujno pomeni tudi konec arhitekture.

*Podatki so povzeti po Forbsovih podatkih, ki sta jih analizirali organizaciji Americans for Tax Fairness (ATF) in Institute for Policy Studies Program on Inequality (IPS).

Napisala: Eva Gusel

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja