Mala predsoba v poltemi. Desno portret obrtniške družine v resnobni maniri konca 19. stoletja, na rdečkasti steni nasproti vhodu le en predmet: preprost mizarski oblič.

Takšen poudarjeno atmosferski nagovor nas uvede v osrednjo razstavo Plečnikovega leta 2022: obširno postavitev v Mestnem muzeju Ljubljana z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki je nastala v sodelovanju gostitelja (MGML) z ljubljansko Fakulteto za arhitekturo (FA) in Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

Kako ponovno spregovoriti o Plečniku na relevanten in svež način, potem ko je od zadnjega »Plečnikovega leta« minilo samo pet let? Spregledati 150-letnico arhitektovega rojstva bi bilo seveda nedostojno, še toliko bolj leto za tem, ko je njegovo delo zaznamoval nov izjemen mejnik z vpisom na Unescov seznam svetovne dediščine. Za Plečnika kljub veliko bolj zadržanemu izrazu podobno kot za Gaudíja v Barceloni velja, da s svojimi deli neposredno nagovarja najširši krog ljudi, zaradi česar se ni treba bati za njegovo prepoznavnost, pač pa za njegovo komodifikacijo in površinsko obravnavo. Tako smo zmožni lepiti silhueto moža s klobukom v črnem na vse možne produkte in obenem dopuščati propadanje in degradacijo njegovih del.

Izziva »še ene razstave o Plečniku« se je lotila dr. Nika Grabar (FA) s soavtorjem Blažem Vurnikom (MGML) in sodelavci. Odgovor na omenjeno poblagovljenje, ki neposrednost izkušnje pretvarja v vse lažje (hitreje) prebavljiv produkt, so avtorji poiskali tako, da so v ospredje postavili Plečnikov pristop do ustvarjanja kraja. Naslov razstave izpostavi tri prispodobe, tri arhetipske izkušnje prostora, ki se v arhitektovem ustvarjanju prepletajo in ga sooblikujejo: metropola, kraj, vrt. Razstava ne ponuja enoznačnega načina, kako te tri podobe razumeti, in jih ne zamejuje povsem s posameznimi etapami oz. središči Plečnikovega delovanja (Dunaj, Praga, Ljubljana), temveč so uporabljene kot rdeče niti in poudarki prostorske izkušnje razstave.

Osnovna struktura postavitve je sicer ohlapno kronološka in sledi Plečnikovemu življenjskemu loku. Po uverturi z meditacijo o pomenu domače mizarske delavnice ob razstavljenem obliču tako stopimo v vzdušje metropole, podprto z arhivskim zvočnim posnetkom mestnega hrupa. Metropola je tu seveda Dunaj, mesto secesije in Plečnikove arhitekturne formacije v ateljeju in razredu Otta Wagnerja. Ker je osrednji medij nagovora razstave Plečnikova materialna zapuščina v obliki risb, pisem, modelov, orodja in seveda arhitekturnih stvaritev, sta njegovo otroštvo in zgodnja mladost temu primerno skopo obravnavana. Za uvod dunajskega obdobja tako poskrbi zgolj pisan izbor arhitektovih zgodnejših risb, medtem ko so študijska leta pri Wagnerju predstavljena razmeroma izčrpno, s premišljenim izborom tudi manj znanega arhivskega gradiva, ki vsebuje fotografije iz študentskih let in izbrane risbe njegovega diplomskega dela.

Prostorsko poudarjen, umeščen v krožno celico v središču prve sobe, je ključni moment Plečnikovega ustvarjalnega zorenja: »rimsko nagrado« oz. potovanje po Italiji in Franciji tu spoznamo skozi doživetja mladega Plečnika osebno. To je tudi sicer življenjska epizoda, v kateri ga najbolje poznamo tudi po bolj intimni plati, po zaslugi knjige Arhitekt Jože Plečnik v Italiji 1898–1899, v kateri je umetnostni zgodovinar France Stele objavil uredniški izbor in prepis pisem in dnevniških zapisov mladega arhitekta s potovanja. Isti material je tokrat prikazan v mediju razstave s pomočjo faksimilov dragocenih dokumentov, ki obiskovalcu omogočijo izjemen vpogled v ta za Plečnika transformativni trenutek.

Potovanje po Italiji in Franciji tako tudi prostorsko tvori nekakšno »srce« v dvorani Plečnikovega dunajskega obdobja, ki je sicer razdeljena na dve komplementarni polovici: gradnjo metropole na levi ter raziskovanje sodobne sakralne umetnosti na desni.

Na levi polovici Plečnikovim prispevkom v Wagnerjevem ateljeju sledi celovit prikaz Plečnikovih zgodnjih avtorskih del na Dunaju, od natečaja za Gutenbergov vodnjak do prve mestne ikone, Zacherlove hiše, ki je predstavljena z bogatim naborom študijskih in projektnih skic in risb ter z maketo fasadnega plašča.

Desna stran dvorane razgrinja Plečnikovo delovanje na zanj temeljnem področju sakralne umetnosti v njegovi dunajski fazi, od srečevanj z beuronsko šolo in razstave v Secesiji do realizacije radikalno moderne cerkve Svetega Duha na Ottakringu. Osrednji artefakt, ena od kopij »egipčanske Marije«, ki je bila Plečnikov priljubljeni motiv in navdih, nagovori obiskovalca neposredno ob vstopu v prostor, a se v celotni kompoziciji besedil in fotografij nekoliko izgubi. Sakralno os Dunaja zaključi maketa cerkve Svetega Duha v prerezu, ki abstrahirano prikaže njeno posodobljeno bazilikalno strukturo.

Če pomeni krožna celica študijskega potovanja konceptualno srce prvega prostora, je naslednji prostor, ki se (zgolj) kronološko sicer navezuje na Plečnikovo desetletno epizodo pedagoga v Pragi, svojevrstno jedro celotne razstave: zasnovan je kot interpretacija Plečnikove risalnice in obiskovalcu prepričljivo predoči pomen njegovega arhitekturnega »laboratorija« za njegovo ustvarjalnost. Skupni imenovalec celotne sobe je človeška roka – ne samo kot motiv na dragocenih, širši javnosti neznanih Plečnikovih študijah človeške roke, ki krasijo vitrino osrednje delovne mize, pač pa kot orodje arhitekturnega mišljenja. Sledi mojstrove roke srečamo v miniaturnih potovalnih skicirkah, študijskih risbah in vrsti skulpturalno sugestivnih glinenih modelčkov. Vzdušje ustvarjalnega ateljeja je dopolnjeno z raznovrstnimi drobnarijami vsakdanjosti, kot so naočniki in zavojčki cigaret iz zbirke Plečnikove hiše, ter z v ta namen izdelanimi replikami Plečnikovih stolov, dobro poznanimi generacijam študentov arhitekture iz ljubljanske šole.

Enakovreden poudarek pa je v sobi odmerjen tudi Plečnikovim »vajencem«: izbrana študijska dela študentov (kot primer umetnoobrtnega ustvarjanja je poleg risb razstavljenih tudi nekaj bogoslužnih posod) sama zase govorijo o visoki ravni dela, pa tudi medsebojnem ustvarjalnem oplajanju učitelja in učencev, kljub na površini nezgrešljivi prevladi njegovega avtorskega izraza. Izbrana pisma in razglednice osvetljujejo dodatno razsežnost živega odnosa Plečnika in njegovih študentov.

Druga polovica razstave je odmerjena Plečnikovemu zrelemu in poznemu opusu v Pragi in Ljubljani. Prvi poudarek je namenjen njegovim celovitim vizijam oziroma »zamisli kraja«. Prikazu posegov na Hradčanih v Pragi in v Ljubljani kot celoti služita dve večji močno abstrahirani maketi, s katerima so poudarjene prostorske osi in poti kot osrednji principi, ki kompleksne posege v historično tkivo stkejo v novo, organsko celoto z jasno, a v dialog odprto identiteto.

Izbor izrednega in obsežnega Plečnikovega dela po 1. svetovni vojni je predstavljen v zadnjem prostorskem sklopu, kjer so bili avtorji pred izzivom, kako razmeroma dobro poznano, raznovrstno in večplastno gradivo povezati v aktualno, svežo in smiselno pripoved. Kronologija se tu postopoma umakne vsebinskim, oblikovnim in konceptualnim sklopom.

Prenova praških Hradčanov sloni predvsem na močnem nagovoru fotografskega gradiva, spremljata pa jo maketi obeliska in piramide v belem paspartuju, ki se tudi v razstavni postavitvi želita približati Plečnikovi gradnji prostorskih vizualnih osi in njihovemu povezovanju s pomočjo monumentalnih označevalcev: piramida tako z vizualno osjo zadnji sklop razstave poveže z »italijansko« celico v prvem, medtem ko je maketa obeliska sicer pomenljivo postavljena ob okno s pogledom na ljubljanski obelisk – Napoleonov steber –, a ta navezava ostane nekoliko neizkoriščena.

Bogastvo vizij in realizacij Plečnikove Ljubljane se v zasnovi razstave strukturira okoli razlage treh prostorskih osi (vodna, kopenska in kulturna), ki jih je arhitekt v svojem dolgotrajnem in vztrajnem arhitekturnem motrenju spletal v vse bolj berljivo, a nikoli dokončano celoto. Prostorsko jasnost rahljajo vodilni motivi, ki Plečnikova dela povezujejo horizontalno, na osnovi konceptualne zasnove, prostorskih elementov ali simbolnih motivov. Te vezne tematike, kot so stebri, tempelj, hiša v hiši, streha, plastenje itd., so predstavljene na posameznih panojih, ohlapno povezanih z osnovno hrbtenico razstave, ki se preko prostorskih osi Ljubljane postopoma prevesi v zaključni ambient »vrta«, tretje od prispodob, ki so bile izbrane za vodilo razstave. Tu je poudarek na Plečnikovih krajinskih ureditvah in na vodilnemu motivu vrta in narave v njegovi arhitekturi, vrt kot kontrapunkt metropoli pa je podkrepljen z zvočno kuliso.

Zvočna oprema (avtor Sašo Kalan) tako dopolnjuje sicer po svojih sredstvih povsem klasično, »analogno« razstavno postavitev – multimedijsko jo dopolnjuje še nekaj projekcij velikega formata, ki s premikanjem po historični fotografiji vzbujajo iluzijo gibanja skozi prostor, ter posebej za to razstavo posnete video panorame izbranih Plečnikovih del (montaža in režija Tone Stojko). To seveda samo po sebi ni ne prednost ne slabost. Razstava po svoje nehote poudari izrazno in razlagalno moč risbe Plečnika in njegovih učencev, ki se pravzaprav kot sredstvo za komunikacijo in razlago ideje arhitekture v pričujoči postavitvi na splošno obnese bolje od za to priložnost pripravljenih instalacij. To velja predvsem za makete iz bele pene, ki v veliki meri delujejo tavtološko – ne prinašajo dodane vrednosti že videnemu –, pomanjkljivosti pa so vidne tako pri izvedbi kot pri postavitvi (najbolj pri Zacherlovi hiši, kjer maketa fasade onemogoči poln pogled na kakovostno fotografsko reprodukcijo fasade velikega formata).

Močna komponenta razstave so spremna besedila (avtorji Nika Grabar, Blaž Vurnik in Ana Porok), ki na razumljiv način podajajo bistvene informacije o posameznih obdobjih in epizodah v Plečnikovem življenju ter razlagajo ključne prvine njegove arhitekture. Vsebinsko jih odlikuje ravnovesje med poljudnim in strokovnim, izbrušena pa so tudi na slogovni ravni, s čimer na ključnem mestu podprejo komunikacijo razstave z najširšo javnostjo.

Najširšo – v najširšem pomenu besede. Razstava namreč prav posebno pozornost namenja tudi otrokom: vzporedno z osrednjo nitjo za »odrasle« se vije tudi rdeča nit otroških kotičkov (»interaktivnih postaj«, idejna zasnova Nika Damjanovič, Ema Marinčič), ki Plečnikovo arhitekturo približujejo mlajšim obiskovalcem. V »študijski sobi« tako najdemo tudi pravcati skrivni prehod, ki deluje kot mala arhitekturna igralnica – s papirjem, geometrijskimi telesi in drugimi pripomočki za ustvarjalno igro, ob katerih prsti lahko zasrbijo vsakogar, ki še ima živega otroka v sebi. Posebej privlačen – in poučen – za vsakogar je taktilni pod (izdelava Katarina Toman Kracina), ki je zasnovan kot kolaž materialnih struktur Plečnikove arhitekture.

Kot samostojna enota osrednje razstavne celote v MGML nastopa prispevek Muzeja za arhitekturo in oblikovanje – mala razstava v dveh sobah pod naslovom Plečnik in sodobnost: Pojmovnik zbira prispevke najrazličnejših arhitektov, umetnikov in drugih vidnih osebnosti s področij kulture in humanistike vseh generacij, ki so jih avtorji razstave (Maja Vardjan, soavtorja Tomaž Štoka, Špela Spanžel) povabili k osebni interpretaciji določene prvine Plečnikovega (ne zgolj strogo arhitekturnega) delovanja. Skupek teh prispevkov je po besedah Maje Vardjan »eksperiment, ki Plečnikovo delo obravnava skozi odzive sodobnih ustvarjalcev in teoretikov. V preteklosti so številni raziskovalci in avtorji Plečnikov opus vrednotili z različnimi pojmi oziroma besednjakom, ki je izhajal iz vsakokratnega kulturnega, družbenega in političnega konteksta. S Pojmovnikom pa predlagamo nov besedni fond za aktualizacijo in razumevanje Plečnika v kontekstu današnjega časa.« Tovrstna interpretacija je zamišljena in tudi deluje kot najbolj neposredna in nenazadnje potrebna aktualizacija, ki pred obiskovalcem razpne paleto izmenjav skozi prostor in čas, ki vsaj toliko kot o Plečniku povejo o sodobnem zeitgeistu. Kot poudari tudi Vardjanova, tako vabljeni avtorji »izpostavljajo predvsem konceptualni potencial njegovih projektov za današnji čas in prihodnost«.

Pojmovnik s svojim bolj sproščenim formatom deluje kot učinkovit kontrapunkt glavni razstavi, iskreni (in iskrivi) prispevki tako raznolikih avtorjev, kot so ob cvetoberu domače (krajinsko)arhitekturne scene denimo angleški arhitekturni zvezdnik Adam Caruso (Caruso St John), filozof Mladen Dolar in umetnica Marjetica Potrč (če omenimo samo nekatere; seznam vseh je spodaj), pa ustvarjajo svojevrsten lakmusov papir Plečnikove aktualnosti pri nas in po svetu danes.

Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana je več kot dostojen poklon velikanu slovenske arhitekture, ki ne ostaja le pri ponavljanju že znanega in videnega ter poskuša prebiti površino skorajda že mitske podobe arhitekta v črnem. Kljub temu da kaže manjše izvedbene hibe in se predvsem v drugem delu glavne postavitve rdeča nit nekoliko izgublja, je pri tem namenu v glavnem uspešna. A mogoče je še bolj ključno, da zna stopiti v ozadje in prepustiti Plečniku, da skozi dediščino osebnih zapisov, citatov, risbe, maket in arhitekture spregovori sam.

Napisal: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Matevž Paternoster, MGML (Žale, detajl svetilk)
Fotografije: arhiv MGML, Blaž Gutman (Pojmovnik)

Ime razstave: Plečnik: metropola, kraj, vrt
Odprta: 22. junij 2022–12. februar 2023
Lokacija: Mestni muzej Ljubljana, Gosposka 15, 1000 Ljubljana
Vodja projekta: Maja Kovač
Avtorica razstave: Nika Grabar
Soavtor razstave: Blaž Vurnik
Besedila: Nika Grabar, Blaž Vurnik, Ana Porok
Izbor razstavnega gradiva: Nika Grabar, Ana Porok, Janja Šušnjar, Maruša Zorec
Avtorica razstavne enote Plečnik in sodobnost: Pojmovnik: Maja Vardjan
Soavtorja razstavne enote Plečnik in sodobnost: Pojmovnik: Tomaž Štoka, Špela Spanžel
Avtorji Pojmovnika: Dan Adlešič, Anna in Eugeni Bach, Adam Caruso, Petra Čeferin, Sophie Dars in Carlo Menon, Aljoša Dekleva in Tina Gregorič, Mladen Dolar, EN-KNAP Group, Jure Grohar in Anja Vidic, Andraž Keršič, Miloš Kosec, Ana Kučan, Radim Louda in Maxime Delvaux, Ákos Moravánsky, Olaf Nicolai, Marjetica Potrč, Tobias Putrih, Rado Riha, Jurij Sadar in Ana Kreč, Maruša Sagadin, Danica Sretenović, Matej Andraž Vogrinčič, Matic Vrabič, Boštjan Vuga, Jane Withers
Prostorski koncept razstave: Nika Grabar, Maruša Zorec
Oblikovanje razstave: Arrea: Tadej Bolta, Grega Drobnič, Janja Šušnjar, Martina Tepina, Maruša Zorec
Grafično oblikovanje: Bojan Lazarevič, Agora Proars
Konceptualna zasnova maket: Tadej Bolta, Maruša Zorec
Video vsebine: Tone Stojko
Zvokovna oprema: Sašo Kalan
Taktilni modeli po Plečnikovih originalih: Katarina Toman Kracina
Idejna zasnova interaktivnih postaj: Nika Damjanovič, Ema Marinčič
Grafično oblikovanje interaktivnih postaj: Ajda Fortuna

Celoten kolofon z izvajalci in viri gradiva: mgml.si