Je bil Ivan Hribar izjemen ali tipičen človek svojega časa? Glede na to, da je verjetno edini župan in lokalni politik izpred več kot sto let, ki je še danes del živega izročila, je nedvomno izjemen. Slovenski self-made man, »jedini pravi radikalec slovenski«, podjetnik in trden liberalec, ki pa ni bil malenkosten spodbujevalec kulturnega boja, kot na primer njegov strankarski kolega Ivan Tavčar, kljub svojim poznejšim funkcijam veleposlanika v Pragi in senatorja v Beogradu ostaja predvsem formativni župan sodobne Ljubljane. Po drugi strani je Hribar v svoji veri v odrešilno jugoslovanstvo, nekritičnem uvažanju inozemske modernosti v svojo ožjo domovino in v svojem estetskem čutenju tipičen človek svoje dobe. Izbira med izjemnim in tipičnih Hribarjem je nepotrebna: neke dobe ni mogoče razumeti s prerezom povprečnih posameznikov, ampak kvečjemu ravno skozi izjemne ljudi, ki so jo dejavno ustvarjali. Morda sem pristranski, ker sem arhitekt, ampak tako kot že mnogokrat se mi tudi v tem primeru zdi, da je sprehod po hiši, ki jo je ustvaril oziroma v njej živel tak posameznik, mnogo bolj dostojna in civilizirana gesta spominjanja kot pa umestitev bronastega poprsja na ničesar kriv javni trg ali park. Zato je po mojem nedavno odprtje Vile Zlatica bistveno bolj zanimiva in ambiciozna spominska gesta kot spomenik Ivana Hribarja ob nabrežju Ljubljanice – v svojem nekdanjem domovanju v Rožni dolini se pred nami skozi interjer meščanske vile odpira tudi notranjost človeka, ki ji je vtisnil svoj pečat.
V nekaterih bolj civiliziranih okoljih že stoletja živi visoko razvita kultura obiskovanja znanih hiš in vrtov. Pri nas smo svetlobna leta za Anglijo, Italijo in celo Avstrijo, kjer so zunanji in notranji prostori hiš znanih osebnosti obenem tudi zgodovinska, družabna, izobraževalna, družinska in estetska izkušnja. Škoda, ker imamo celo pri nas takih objektov celo vrsto, in je kljub uničujočemu pohodu dvajsetega stoletja ostalo še mnogo zanimivih slojev patine in zgodovine, ki jih je mogoče pokazati. Celo osnovnošolsko obiskovanje rojstnih hiš slovenskih pisateljev velja za nezanimivo tlako predvsem zaradi neizkoriščenih priložnosti v podajanju in komunikaciji materialne kulture. Kakorkoli, tragično ostaja dejstvo, da smo v dvajsetem stoletju izgubili celo vrsto resnično vrhunskih interjerjev, od fevdalnih galerij prednikov po gradovih do modernističnih interjerjev šestdesetih in sedemdesetih. Škandalozno pa bi bilo, če bi v novem tisočletju v samostojni državi izgubili inventar in hišo, ki sta vse te pretrese skoraj nedotaknjena preživela. In ravno to se je skorajda zgodilo.
Vila Zlatica je po smrti Hribarjeve hčerke in njene botre Zlatice, ki je v skladu z domoljubno tradicijo svoje družine stavbo, v kateri je živela vse življenje, zapustila državi, zapuščena propadala. Iz tega sramotnega časa se sam spomnim, da je bilo na ljubljanskem bolšjaku mogoče kupiti na stotine praznih, še neizpolnjenih vabil in posetnic, na katerih je bilo natisnjeno »Ivan Hribar«, in ki niso mogle priti od nikjer drugje kot ravno preko katerega izmed razbiti oken domovanja nekdanjega župana in senatorja. Na srečo je bila večina dragocenejše notranje opreme pravočasno prepeljana v depoje Mestnega muzeja in tako rešena pred krajo, stavba pa je v že zelo propadajočem stanju ugledala luč na koncu tunela šele, ko jo je od države prevzela Mestna občina Ljubljana in jo pred kratkim temeljito obnovila. Vila Zlatica je za oglede odprta od začetka maja.
Prenova je bila resnično temeljita, kar je bilo zaradi desetletij zanemarjanja seveda vsaj deloma neizogibno, vendar pa kljub temu sproža tudi vprašanja. Mar ni del interjerja tudi njegova patina? Mar je mogoče med dvema materialnima preobrazbama, med popolnim propadom in popolno prenovo, izbrati tudi bolje umerjeno srednjo pot? Je v muzeju škripajoči in obledeli parket moteč ali obogatitveni faktor? Mar ni podoba meščanskega interjera, ko je zares živel, naravnost obsedena z vzdrževanjem, loščenjem, ometanjem prahu, skratka z ohranjanjem, namesto s prenovo? Mar ni škripanje parketa in specifičen vonj tkanin in sicer čistega, čeprav nekoliko postanega zraka, njegov ključni sestavni del? To niso romantične ideje, ampak zavedanje, da je bilo meščanstvo kljub statični in solidni podobi, ki jo je želelo vzpostavljati navzven, vedno vitalen in nenehno spreminjajoč se svet v vrtincih družbenih pretresov in ekonomskih fluktuacij. Navsezadnje je tudi Vila Zlatica, ki v prenovljeni podobi deluje večno in statično, na tak način živela komaj nekaj manj kot desetletje. Med Costaperarijevim prizidkom in Hribarjevo smrtjo je delovala kot enodružinska meščanska vila; pred tem je bila manjša in manj reprezentativna hiša, po drugi svetovni vojni pa je z vseljevanjem ljudi skozi stanovanjske nakaznice postala večstanovanjski objekt, ki je izgubil nekdaj bistveno večji vrt, Hribarjeva hčerka Zlatica pa je živela samo še v prvem nadstropju. To je hiša mnogih zgodb in usod, skozi katero je mogoče razmišljati o liberalnem meščanstvu, o mestni izkušnji vojne, o bivalnih in delovnih razmerah služinčadi, o povojni nacionalizaciji, pragmatičnem socializmu in tudi tranziciji. Ravno zaradi pluralnosti in spreminjanja je hiša zanimiva ne samo kot dom Ivana Hribarja, ampak kot objekt, skozi katerega lahko bolje razumemo nenehne spremembe načinov bivanja v naših mestih.
Kljub relativno radikalni prenovi pa je hiša ravno zaradi pretežno ohranjenega inventarja ohranila mik resničnega domovanja. Tu leži njena splošna privlačnost: ne toliko v Hribarjevih odlikovanjih, pohištvu (ki je deloma kakovostno, vendar ne izjemno) in slikah (med katerimi je nekaj zgodovinsko zanimivih, prav malo pa izrednih del), ampak v drobnarijah, spominkih in osebnih predmetih. Na mizi ne leži samo navaden star časopis, ampak časopis s še ohranjeno nalepko naročnika Ivana Hribarja. Rokopis sugerira, da je pisec samo za hip zapustil knjižnico. V Zlatičini sobi so ohranjene nekatere otroške igrače. V tej sobi tiči mala skrivnost vile v Rožni Dolini: ne gre toliko za županovo kot za Zlatičino hišo; njena lastnica jo je že v času svojega življenja spreminjala v spominski objekt svojemu znanemu očetu. Na dvorišču stoji ob hišo prislonjeno, spektakulrano grdo, leta 1940 na hitro zgrajeno zaklonišče. Nasproti na vrtu, ki se bo sčasoma zarastel, stoji gracilen steklenjak. Predmeti in prostori, ki bi bili brez zgodb banalni, in zgodbe, ki bi bile brez predmetov pozabljene, se zdaj končno spet dopolnjujejo in gradijo sliko nekega skoraj pozabljenega sveta. Materialnost, vonj in prostor gradijo izhodišča bolj resnične in zanimive »spominske palače« kot kipi in slavnostni napisi.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.
Hribarjeva Vila Zlatica in razstava Ivan Hribar in ljubljansko meščanstvo
Muzej in galerije mesta Ljubljane, zanj Blaž Peršin, direktor
Avtorica razstave: Irena Žmuc
Oblikovanje razstave in grafično oblikovanje: Agora Proars, Bojan Lazarevič
Produkcija: Ana Modic
Konservatorsko-restavratorska priprava: Katarina Toman Kracina, Liza Lampič, Simon Zgonec, Bojana Zavodnik, Helena Pucelj Krajnc, Zala Rebernik
