Galerija Alkatraz na Metelkovi deluje že skoraj 25 let, pod okriljem KUD Mreža, in s svojim pristopom k razstavljanju umetnosti v praksi širi vrednote, kot so inkluzivnost, demokratičnost, raznolikost. Zastopa alternativno pozicijo tako znotraj umetniške in galerijske sfere, kot tudi v družbi na splošno, ter s tem, kot pravita Ana Grobler in Sebastian Krawczyk, pokušajo pokazati, na kakšen način je mogoč drugačen svet. S predstavnikoma galerije smo govorili o njeni trenutni poziciji in željah za prihodnost.

Kaj je tisto, kar galerijo pri pripravi programa vodi danes, skoraj 25 let po nastanku?
Nastanek Galerije Alkatraz je zgodba razstavnega prostora, ki je nastal zaradi želje po avtonomnem prostoru prezentacije umetnosti mladih ustvarjalk_cev. Ustvarjen je bil s pomočjo kolektivnega dela, izven umetniškega sistema in interesov kapitala. Trudimo se, da je ta princip delovanja tudi danes osnovno načelo našega programa. Blizu so nam ideali promocije emancipatorne vloge (družbeno-kritične) umetnosti, ki izraža odprtost in spodbujanje bogastva razlik ter poudarjanje pomembnosti raznolikosti.  To je toliko bolj pomembno, ker je KUD Mreža, znotraj katerega deluje galerija, društvo v javnem interesu na področju kulture, in ker za izvajanje svojega programa prejema državna in občinska sredstva.

Metelkova je specifično mestno okolje, specifična je tudi Galerija Alkatraz. Kako dojemate svoj fizični projektni prostor kot platformo za predstavitev sodobne umetnosti? Kako se ta prostor odziva na raznolike forme, ki jih umetnost zavzema?
Prostor galerije je zaradi zgodovinskega konteksta nastanka (stavba galerije je nekdanji hlev, ki je bil zgrajen za potrebe avstro-ogrske vojske) specifičen in lahko se zgodi, da umetnicam_kom predstavlja izziv. Vsaj v manjši meri se tako projekti  prilagodijo posebnostim prostora ali so celo v celoti zasnovani kot site-specific postavitve in v samo središče koncepta vključujejo galerijski prostor. Karakterno razstavišče, kot je Alkatraz, je vsakič znova v interakciji z umetniškimi deli (in obratno), ne glede na njihovo formo in uporabljene medije. Sicer ne opažamo, da bi fizična oblika prostora pomembno vplivala na projekte, bolj pomembna se nam zdi simbolna komponenta samega prostora – njegova lokacija v AKC Metelkova mesto, vrednote, za katerimi stojimo,  nehierarhičen način delovanja, ki ga podpiramo in kritičen odnos do sveta, ki ga zavzemamo.

Kako se vklapljate v širšo mestno okolico? Je mogoče galerijo Alkatraz srečati in doživeti tudi izven fizičnih in ideoloških meja Metelkove?
Delovanje Galerije Alkatraz ni vezano le na AKC Metelkova mesto. Zagovarjamo vrednote, ki so po našem mnenju pomembne za odprto družbo na sploh, zato smo mnenja, da ideološka stališča, ki jih zastopa Galerija Alkatraz, niso povezana s prisotnostjo znotraj določenega prostora, ampak zastopajo poglede širšega okolja. Galerija danes še vedno deluje v skladu z osnovnimi načeli samonikle organizacije iz preteklih let. Zanimajo nas vsebine z družbeno-kritično noto; znotraj tega je poseben poudarek namenjen feminizmu in LGBTIQ* vsebinam –  izmenjava idej in mnenj ter spodbujanje demokratičnosti in raznolikosti, ki so za nas pomembna sporočila ne samo kot ideje, ampak kot splošna načela delovanja.

Ali je v vsesplošnem pluralizmu alternativna umetniška pozicija danes sploh mogoča?
Ne strinjamo se s tem, da je pluralizem prisoten do te mere, da bi ukinjal potrebo po obstoju alternativne ustvarjalnosti. V resnici ne obstaja veliko pobud, ki bi kritično prevpraševale prevladujoče vrednote in obenem ne bi bile na noben način povezane s kontrakulturo. Mainstream producira razlike le na površinskem nivoju, medtem ko alternativni predlogi bivanja kažejo na kakšen način je možen drugačen svet in so še vedno nujno potrebni. Lahko se vprašamo, kakšna bi bila kulturna in umetniška ponudba brez prisotnosti avtonomnih centrov oz. brez iniciativ, kjer nastajajo prostori neodvisnega razmisleka, ki vplivajo na vsa področja družbe.

Ali je pri nas dovolj prostora, priložnosti za mlado umetniško produkcijo? Kakšna je situacija za mlade umetnike, kako bi se lahko izboljšala?
V našem prostoru obstaja paradoksalna situacija, kjer po eni strani večina galerij razstavlja dela mladih umetnic_kov,  po drugi pa jim sistem ne zagotavlja dostojnih pogojev dela: razstavnin ni ali so prenizke, ni veliko možnosti za realizacije poglobljenih raziskovanj, ki bi vsebovale več kot le kratkotrajne razstavne projekte. Večina umetnic_kov, ne samo mlade_i, delujoče_i na področju vizualnih umetnosti – je obsojena  na prekarno životarjenje ali/in izgorelost, saj s plačili, ki prihajajo iz umetniških poklicev, ni mogoče preživeti. Za začetek bi bilo potrebno vsaj omogočiti konsistentno izplačevanje dostojnih razstavnin (kar je načeloma večji problem v javnih institucijah kot nevladnih organizacijah) in samozaposlenim dostop do pravic, ki so jih deležni zaposlene_i. Država bi v dialogu s stroko lahko tudi poiskala dodatne načine koriščenja ustvarjalnih potencialov, ki jih je v sektorju v izobilju. Vsekakor pa je potrebno na širši ravni začeti razvijati modele kontinuiranega in poglobljenega dela z mladimi umetnicami_ki.

Kaj pa stanje na kritiško – recenzentskem področju v Sloveniji? Je ta po obsegu, strokovnosti ustrezen? Kakšni so obeti, imamo dovolj mladih umetnostnih kritikov?
Opažamo, da se prostor, namenjen kritiškemu in recenzentskemu pisanju na področju likovnih umetnosti,  predvsem v tiskanih medijih, že več let krči. Piske_ci, ki pokrivajo naše področje nimajo veliko možnosti za odpiranje dialoga o fenomenih sodobne umetnosti, saj takšno debato širša javnost dojema, kot  nezanimivo, deležniki na področju medijev pa kot tržno neatraktivno. To vrzel poskušajo z velikimi napori sicer zapolniti različne samonikle iniciative, kot je na primer Šum – revija za kritiko in teorijo sodobne umetnosti, a mislimo, da je to sistemska težava, ki je ni mogoče zlahka odpraviti. Trenutno stanje vpliva na nižanje ravni pogovora o sodobni umetnosti, na  zmanjšanje prisotnosti le-te v medijskem prostoru in posledično na manjšanje zanimanja za vsebine na tem področju. V takem okolju je problem tudi ekonomski vidik opravljanja recenzentskega dela, kar je velika ovira za razvoj področja. V kolikor se ne bodo izpostavili zakonski mehanizmi podpore na ravni države, si predstavljamo, da bo umetniška kritika zmeraj bolj marginalna sfera, s katero se bo lahko ukvarjala le privilegirana stroka.

Česa si želite v novem desetletju?
V novem desetletju si želimo bolj urejenih pogojev za delovanje nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi. Želele_i bi si vzpostavitev mehanizmov, ki bi bili namenjeni zagotavljanju stabilnega delovanja organizacijam, kot je naša in nenazadnje dostojnega življenja osebam, ki se odločijo za umetniški poklic. Sanjamo o tem, da bi imele_i čas predvsem za ukvarjanje z oblikovanjem in izvajanjem svojega programa, želele_i pa bi si manj skrbi povezanih z zagotavljanjem financiranja delovnih mest, plačil sodelavkam_cem ter umetnicam_kom.

Želele_i bi si tudi, da širša javnost prepozna kulturo kot pomembno področje, ki neposredno in posredno bogati življenja ter še več zanimivih sodelovanj in projektov, ki nam bodo odpirali oči za dejstva, ki se jih še ne zavedamo.

Pripravila: Ajda Bračič

Foto: Nada Žgank

Podprite Outsider z naročilom!