Galerija DLUL od leta 2014 domuje v pritličnih prostorih v Zoisovi palači v središču Ljubljane. Raznolika struktura članstva Društva likovnih umetnikov Ljubljana jim ponuja izhodišče za prepletanje in povezovanje na mnogih ravneh, kar skrbno gojijo. Mojca Zlokarnik, predsednica DLUL, je spregovorila o trenutnem stanju v galeriji ter o željah in izzivih, s katerimi se srečujejo.

Mojca Zlokarnik, foto: osebni arhiv

Kaj je glavno vodilo delovanja DLUL? Po čem se njen program razlikuje od programov drugih ljubljanskih galerij?Program galerije DLUL vodi Umetniški svet Društva likovnih umetnikov Ljubljana in naše glavno vodilo je, da predstavljamo ustvarjalnost naših članov. Teh je približno 400 in med njimi so zelo ugledna imena slovenske likovne in vizualne umetnosti in tudi mladi avtorji, ki svojo umetniško pot šele začenjajo. Letni razstavni program pripravljamo na osnovi javnega poziva našim članom pri čemer si prizadevamo za raznovrstno zastopanost izraznih medijev, umetniških izrazov, spolov in generacij. Imamo nekaj utečenih razstavnih ciklov kot je na primer Mladi kurator / mladi umetnik, v katerem mladi kurator izbere mladega umetnika. To je pogosto priložnost njuno prvo javno predstavitev. V ciklu Jubilanti posvečamo posebno pozornost našim starejšim članom, cikel Inside Out pa skozi štiri leta vodi izbrani kurator, trenutno je to dr. Nadja Gnamuš, ki na vsakoletni razstavi predstavi izbrano dvojico. Povezujemo se tudi z drugimi akterji, tako v času ljubljanskega grafičnega bienala pripravljamo razstavo Avanti grafika!, ki je bila ob zadnji ediciji mednarodna, smo del Fotoničnih trenutkov, Poletne muzejske noči …

Avanti Grafika!, Galerija DLUL, 2017, foto: arhiv DLUL
Avanti Grafika!, Galerija DLUL, 2017, foto: arhiv DLUL

 

Po končanem postavljanju razstave Avanti Grafika!, Galerija DLUL, 2017 (z leve: Mojca Zlokarnik, Svetlana Jakimovska Rodić, Zora Stančič), foto: arhiv DLUL

Na spletni strani DLUL najdemo zavihek ‘Postani zbiratelj’. Kakšen je pri vas obisk, kakšna udeležba na otvoritvah, približno koliko umetnin prodate na mesec in komu?
Obisk otvoritev in razstav sta dobra, saj je to tudi priložnost za druženje. Prizadevamo si, da bi originalno umetniško delo dobilo mesto v stanovanjih naših obiskovalcev. Večina ljudi ima nekaj po stenah, menimo pa da ni vseeno kaj to je. Pogled na umetnino nas bogati in odpira nove miselne prostore. V preteklosti smo že imeli dve javni dražbi sodobne slovenske umetnosti. Žal pa si umetniški trg v Sloveniji od zadnje gospodarske krize leta 2008 še ni opomogel. K temu prispeva tudi neprijazna davčna politika, saj nakup umetniškega dela ni več davčno priznana olajšava za kupca. Tudi kultura umetniškega dela kot darila ali poslovnega darila je bolj ali manj zamrla. Opažamo, da več kupujejo tujci. Žal so meseci, ko ne prodamo nič. Vsak kupec pri nas dobi certifikat o izvirnosti umetniškega dela in zaradi sledne pravice vodimo tudi evidenco kupcev.

Kako financirate vaše delovanje?
Delovanje večinoma financiramo na osnovi programskega razpisa Mestne občine Ljubljana. Lastna sredstva pa pridobivamo predvsem z članarinami, donacijami, prodajo del … Strošek delovanja galerije je precej visok, zlasti v zimskih mesecih, zaradi ogrevanja.

Razstava ob 35. obletnici delovanja DLUL, Galerija DLUL, 2017, foto: Jure Šajn
Razstava ob 35. obletnici delovanja DLUL, Galerija DLUL, 2017, foto: Jure Šajn
Razstava ob 35. obletnici delovanja DLUL, Galerija DLUL, 2017, foto: Jure Šajn
Odprtje razstave Tiho žitje, (z leve: Emerik Bernard, Mojka Žbona, Dragica Čadež, Milena Usenik), Galerija DLUL, 2018, foto: arhiv DLUL

Kakšna je vloga umetniške galerije v sodobnem mestu? Kaj mora, poleg predstavljanja in zastopanja umetnikov in projektov, še početi v svoji – materialni, družbeni, kulturni itd. – okolici?
Galerija je vezni člen med umetnikom in zunanjim svetom. Za avtorja je to priložnost, da vidi svoja dela v novem kontekstu in zato je vsaka razstava neprecenljiva povratna informacija. Gledalcem pa odpira prostore v nova miselna in čustvena obzorja. Če parafraziram misel o branju, tudi za obiskovanje razstav velja, da tako lahko živimo tisoč življenj in ne le enega samega.

Sicer pa v galeriji pripravljamo tudi javne pogovore z umetniki, delavnice za otroke in srednješolce pa tudi strokovna srečanja za naše člane, da se seznanijo z novimi tehnološkimi postopki, na primer. Seveda pa smo prisotni tudi na družabnih omrežjih. Lani smo pričeli z ciklom Sodobna umetnost je prihodnja kulturna dediščina, ki ga razumemo kot pomemben most med sodobno produkcijo in deli, ki so kanonizirana v umetnostni zgodovini. Dr. Miklavž Komelj si je iz zbirke Narodne galerije izbral umetniško delo in ga na javnem predavanju predstavil. Lani je bila to slika Giorgia Morandija, pomembnega italijanskega slikarja 20. stoletja, ki je v našo nacionalno zbirko prišla po čudnem spletu okoliščin. Predavanje je bilo sijajno in osupljivo tudi za poznavalce.

Delavnica cianoptipije z finsko umetnico Lauro Murto, Galerija DLUL, 2017, foto: arhiv DLUL

 

Delavnica cianoptipije z finsko umetnico Lauro Murto, Galerija DLUL, 2017, foto: arhiv DLUL

 

Delavnica cianoptipije z finsko umetnico Lauro Murto, Galerija DLUL, 2017, foto: arhiv DLUL

Kako so na vašo dejavnost vplivali novi razstavni prostori, ki ste jih pridobili leta 2014?
To je bil seveda izjemno pomemben dogodek in dragocena pridobitev za našo razstavno dejavnost. Pred tem smo gostovali po različnih ljubljanskih razstaviščih. Tako so moji predhodniki v osemdesetih letih zasnovali cikel Štirje letni časi, ki ga v Galeriji Veselov vrt izvajamo še danes, saj gre za prostorsko specifične postavitve, ki so vedno izziv za ustvarjalce.

Galerija DLUL ima odlično lokacijo znotraj območja za pešce, v Zoisovi hiši, in je dostopna tudi gibalno oviranim. Kot rečeno, pa njeno vzdrževanje poje velik del našega proračuna, zato smo prisiljeni levji delež nalog opraviti brezplačno, pomagajo pa nam tudi prostovoljci, ki za svoje delo prejmejo skromno nadomestilo. Za večjo profesionalizacijo storitev, kar si neizmerno želimo, bi moral biti naš proračun precej višji. Galerijo vodimo asketsko in v resnici ne vidim možnosti za še kakšno racionalizacijo stroškov.

Pogled na skupinsko razstavo članov DLUL Art je moj kruh!, Galerija DLUL, 2018, foto: arhiv DLUL

 

Boštjan Drinovec & Uroš Potočnik: Mislec, moduli in algoritmi , cikel Inside Out VI, kuratorka Nadja Gnamuš, Galerija DLUL, 2019, foto: arhiv DLUL

 

Hana Ostan Ožbolt in Luka Savić, cikel Mladi kurator/ Mladi umetnik, 2018, , foto: arhiv DLUL

Kako ocenjujete stanje na področju vizualne umetnosti pri nas, predvsem s stališča prepoznavnosti in cenjenosti umetnikov? Kako pa je s prepoznavnostjo umetnikov (in DLUL) v tujini?
Na žalost je stanje izjemno slabo. K temu so pripomogli tudi mediji. Na nacionalni televiziji so vse oddaje namenjene kulturi odrinjene v pozne nočne ure, tako, da še zainteresirana javnost komaj zdrži do takrat. Kaj šele, da bi pritegnili kakšnega naključnega gledalca in mu tako odprli kak nov pogled na svet ter mu vzbudili željo, da obišče razstavo ali si kupi umetniško delo. Iz lastne izkušnje vem, da je to zelo pomembno. Odkar ni več specializirane oddaje Podoba podobe je stanje še slabše. Tudi kritika v dnevnem časopisju je tako rekoč izumrla. Dejstvo je tudi, da številni novinarji z večjo lahkoto pokrivajo literarne teme, kar se kaže tudi v količini člankov in intervjujev, ki tematizirajo likovno in vizualno umetnost.

V želji, da bi naš kulturni prostor postal bolj prijazen do umetnikov, ki delujejo na področju likovne in vizualne umetnosti smo leta 2018 pričeli podeljevati nagradi in priznanje Ivane Kobilca. Podeljujemo nagrado za življenjsko delo, za aktualno produkcijo in priznanje, ki je namenjeno podpornikom in sopotnikom, zavedamo se namreč, da je ugoden podporni sistem bistven za razcvet določene panoge. Pri nas je pogosto odvisen od ene same osebe, ker je sistemska podpora tako slaba.  Po drugi strani pa je nagrada zelo pomembna za naše člane, saj je za ohranjanje statusa samozaposlenega v kulturi, s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, potrebno imeti nagrado. Umetniki moramo neprestano dokazovati vrhunskost, prispevki, ki nam jih plača država pa so minimalni. Tukaj še vedno ni nobene razlike med osnovno pravico do dela in kariernim lokom.

DLUL je imel lani zelo odmevno skupinsko razstavo Prepih v Novem Sadu in prizadevamo si, da bi bilo tega mreženja še več, zlasti s sosednjimi državami, ker so ti projekti zaradi omejenih finančnih sredstev bolj realno izvedljivi. Tudi razstava Avanti grafika! na katero smo povabili vrhunske grafike iz področja bivše skupne države je glas o našem kakovostnem delu razširila po vsej regiji.

Prepih, skupinska razstava članov DLUL, Novi Sad, 2019, foto: arhiv DLUL

 

Jure Fingušt Prebil, Elemental Monolith, 2019, cikel Štirje letni časi, Galerija Veselov vrt foto: arhiv DLUL

 

Sodobna umetnost je prihodnja kulturna dediščina in podelitvi nagrad in priznanja Ivane Kobilca 2019, (z leve: Aleksij Kobal, Aleksandra Saška Gruden, Zora Stančič, Svetlana Jakimovska Rodić – prejemnica nagrade za aktualno produkcijo, Mojca Zlokarnik, Miklavž Komelj, Barbara Borčić, Sergej Kapus – prejemnik nagrade za življenjsko delo, Piera Ravnikar – prejemnica priznanja), Narodna galerija, foto: Matej Prušnik

Pripravila: Ajda Bračič

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja