Galerija Equrna je nastala leta 1982 kot prva zasebna galerija v Jugoslaviji. Danes ohranja močno prisotnost v slovenskem umetniškem prostoru in pri svojih skoraj 40 ostaja vitalna kot le kaj. O delovanju galerije, njenih ciljih in vlogi je spregovoril Arne Brejc, direktor in vodja galerije.

Kaj je glavno vodilo delovanja Equrne?
Lahko bi rekli, da iščemo talente, umetnike, ki bodo zdržali na dolgi rok. Naš programski credo bi lahko ponazorili s kratko sintagmo, z naslovom znamenitega eseja T. S. Eliota: tradicija in individualni talent. Zavzemamo se za kontinuiteto v umetnosti, ohranjamo temeljno naravnanost na slikarstvo, kiparstvo, risbo, grafiko in fotografijo v pogojih, ki jih določa medijsko razširjeno polje sodobne ustvarjalnosti. Iz umetnostne kontinuitete slovenskega modernizma in postmodernizma sledimo radikalnim formam sodobnosti. To pa je zadeva »individualnega talenta« tako umetnika kot kuratorja, tu gre za  natančno zaznavanje umetnostnega utripa časa, za njegove predstavne in oblikovne kvalitete, kaj je danes pomembno in vredno predstavitve v galeriji.

Po čem se razlikuje od drugih ljubljanskih galerij?
Galerija, ki obstaja že več kot trideset let. To niso samo stene, na katerih je viselo nešteto umetnin, niso le tla, ki so vdano prenašala še tako nenavadne kipe in instalacije, je živi prostor spomina, je zgoščena vsebina časa in ljudi v njem, njihovih zamisli, pričakovanj in dosežkov. Skozi čas dobi prostor določeno dostojanstvo in občutljivost, prijaznost in sprejemljivost, neko čudovito toleranco, zaradi česar se galerija nikoli ne postara in bo še dolgo edini prostor, v katerem se bo umetnost dobro počutila. To je naše temeljno izhodišče; kaj lahko naš prostor ponudi umetniku in gledalcu. Že na vratih galerije se zaustavi naglo »potrošniško gledanje« in se začne dosti bolj osebna predstavna in čustvena estetska izkušnja.

skupinska razstava Neobremenjeno, foto: Arne Brejc

Kako skrbite za to, da vaš galerijski program ostaja relevanten?
Na leto pripravimo med 10 in 12 razstav, od tega je nekaj skupinskih, večina samostojnih.
Sistematično (in že tradicionalno) spremljamo mlade prihajajoče generacije slikarjev in med njimi iščemo tiste, ki prinašajo največ osebne svežine, izvirnosti, energije in hkrati poznavanja obrti. Na drugi strani pa imamo vedno na očeh naše zveste moderniste, ki so desetletja polnili našo galerijo s čudovitimi umetniškimi deli in čeprav jim današnji čas ni pretirano naklonjen, so za nas še vedno neprecenjivi. Imajo svojo držo in kvaliteto in v tem so nedosegljivi. Nad vsem tem pa je naš občutek za čas, posluh za umetnost v trenutku, ki ga likovna umetnost živi in naslavlja. Trudimo se biti dober opazovalec in še boljši soustvarjalec sodobnih likovnih trendov.

Kako se lotevate promocije svojih razstav?
Promocija je trenutno še klasična (klasično dolgočasna), ko nam date svoj elektronski naslov, postanete del našega kroga obveščanja, to je glavni kanal komunikacije in obveščanja, vezan torej na našo adremo, posledično na medijske objave in našo spletno stran. V letošnjem letu nas čaka temeljita preobrazba z vsemi sodobnimi načini komuniciranja in mreženja.
Pomemben vidik pa je za nas tudi osebni stik z obiskovalcem. Galerist ni le upravljavec galerije, še manj odmaknjen lastnik, je dejaven, vzpodbuden posrednik med umetnino in gledalcem, zato se posvetimo vsakemu obiskovalcu in nobeno njegovo vprašanje ni nepomembno. Prav takšen individualen odziv je za nas ključnega pomena, kadar se vprašamo, ali delamo prav, ali smo na pravi poti.

Maša Jazbec: Hibridizacija živosti, foto: Arne Brejc

Kakšne kriterije imate pri izbiri umetnikov, ki jih boste zastopali? Kaj po vašem mnenju druži tiste, ki jih že zastopate?
Najpomembnejši kriterij je kakovost posameznih del in koherentnost cikla, prepoznaven in izviren avtorski likovni jezik. In potem seveda originalnost ideje, aktualnost teme, likovni talent in pripravljenost umetnika na sodelovanje (realna pričakovanja na obeh straneh).
Umetnost je polje neskončnih možnosti in svobode, zato je po mojem mnenju težko točno določiti vrednostni sistem in kriterije, po katerih sodimo kakovost posameznih del. Kar nekaj odločitev je v našem primeru podvrženih subjektivnim občutkom, ki jih človek, ki spremlja likovno umetnost, pridobi z leti.

Bogdan Borčić, foto: Arne Brejc

Kakšna je vloga vaše galerije v neposredni mestni okolici, v katero je umeščena? Kakšna je njena vloga v sodobnem, razpršenem kulturnem prostoru?
Equrna je najprej ljubljanska galerija. Ima svoje »ime«, svojo znano lokacijo, svoje zveste in nove obiskovalce, je eno od trdnih, zanesljivih in uveljavljenih središč ljubljanskega kulturnega življenja. Je vpeta v mestno turistično in kulturno ponudbo, o njej lahko berete v popularnih in strokovnih glasilih, o njenem delu poročajo mediji. Je tudi prejemnica Župančičeve nagrade iz leta 1992. Upravičeno jo lahko štejemo za »likovno dnevno sobo« v mestu, lokacijo za zbrano doživetje umetnosti.
V vseh teh letih delovanja pa je postala zanimiva tudi izven Slovenije, saj nas spremljajo in vabijo na različne sejme, festivale in izmenjave.

Urs Bold: New Window. Duplicate Extension., foto: Arne Brejc

Kakšne dejavnosti – poleg razstavljanja – v okviru galerije še opravljate?
Galerija Equrna je razstavno-prodajna galerija. To pomeni, da dajemo velik poudarek na razstavni program in vzporedno skrbimo za prodajo.
Poleg razstav imamo v galeriji vrata odprta tudi za različne kulturne dogodke: predstavitev knjig, snemanja, plesne predstave, koncerte, simpozije in seveda fotografiranje umetniških del za publikacije (kataloge, knjige, portfolie).

Ali imamo v Sloveniji veliko ljubiteljev umetnosti? Kakšen je pri vas obisk, kakšna udeležba na otvoritvah, približno koliko umetnin prodate na mesec in komu?
V Sloveniji imamo nekaj ljubiteljev umetnosti, ne bi pa se pritoževal, če bi jih bilo več. Trend se počasi izboljšuje, smo pa še daleč od idealnega. V zadnjem času mladi kupci k sreči vstopajo v galerije in previdno tipajo po svojih prvih malih originalih. V Sloveniji ne primanjkuje finančnih sredstev, s katerimi bi “pokupili” celotno letno likovno produkcijo, kar bi zagnalo trg in uredilo razmere, vendar številni ljudje, ki ta sredstva imajo, ne prepoznajo dodane vrednosti, ki jo dobra likovna dela prinesejo v življenje. Slika oziroma likovno delo ni le okras na steni, je mnogo več, je odraz nas samih, našega počutja, razpoloženja, našega pogleda na svet, našega karakterja in okusa.

Vzrokov, zakaj smo Slovenci do umetnosti precej rezervirani, je verjetno več, a menim, da so  ključni trije: prvi je ta, da zaradi z opravki prenatrpanega vsakodnevnega življenja nimamo več časa, da bi se ustavili in si vzeli čas za umetnost. Umetniško delo je nastajalo počasi, ima veliko različnih ravni doživljanja, “zakodiranih” simbolov, zato potrebuje umirjenega, zbranega gledalca z nekaj pozornosti, da se mu razkrije. Po drugi strani nas je strah likovnega, ker nam je neznano in ni takoj razumljivo. Ker se na to ne spoznamo in ker nas ni nihče naučil razumeti, gledati umetnosti, kaj šele doživeti njene lepote, smo pogosto v odklonilnem razpoloženju in zavračamo tisto, česar ne razumemo. Zato namesto užitka, ki nam ga ponujajo umetnine, vidimo svoje neuspele poskuse racionalizirati oziroma razložiti si tisto, kar je pred nami. Umetnost pa je veliko polje svobode in sproščenosti ter iracionalnega, kjer se moraš preprosto sprostiti in prepustiti, da lahko začneš uživati. In tretji razlog je, da je nakup likovnega dela proces. Ne greste v prvo galerijo in kupite prve umetnine, ki vam pade v oči. Ko ste dozoreli v odločitvi za nakup likovnega dela, je vedno dobro imeti strokovnega sogovornika, stopiti v nekaj galerij ali muzejev, se razgledati, govoriti z galeristi in radi vam bodo pomagali poiskati pravo likovno delo za vas.

Mitja Ficko in Borut Korošec: Time Out, foto: Arne Brejc

V čem je prednost zasebnih galerij pred javnimi?
Tu gre za dve povsem različni izhodišči, dva koncepta. Verjetno je glavna prednost zasebnih galerij v tem, da so bolj fleksibilne in se hitreje odzovejo, če naletijo na potencialno zanimivo razstavo. V institucijah so termini za razstave oddani več let vnaprej. Zasebne galerije imajo boljši pregled nad trgom umetnin in dinamiko, ki se na tem trgu dogaja. Vidijo, kako se zbiratelji odzivajo in katere in kakšne umetnine so najbolj aktualne, kateri avtorji so zanimivi. Merijo utrip trga. Prednost javnih galerij pa je v tem, da se lahko v celoti posvetijo le programu in pripravljajo izbrane in strokovne razstave. Menim, da eni brez drugih ne moremo in da gre med nami bolj za dopolnjevanje kot tekmovanje.

Pripravila: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: Mitja Ficko in Borut Korošec: Time Out, foto: Arne Brejc

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja