Navdušenje nad Marie Kondo, gurujko minimalizma, ki v svojih televizijskih oddajah in knjigah za boljše življenje svetuje, da v smeti pomečete vse, kar v vas ne sproža »iskric veselja«, ima vsaj eno dobro posledico. Od nas menda ni mogoče pričakovati, da bi se iskrice veselja vnemale ob prav vsakem izmed tisočev predmetov, ki jih posedujemo – saj bi se stanovanje mimogrede vnelo! Zato se morda bolj kot nekoč polnijo tudi police, na katerih javne knjižnice za majhen denar prodajajo stare knjige, ki jih dobijo od novih minimalistov, pa jih tudi same ne potrebujejo. Na teh policah se najde vse mogoče; če imate srečo in ste hitri, lahko naletite na knjige, ki so že dolgo razprodane (tako sem si nekoč prisvojil deset knjig iz serije Grajske stavbe Ivana Stoparja). Po drugi strani pa na policah čepijo tudi knjige, ki so prišle iz mode, ki jih je preveč, pa tudi tiste, ki morda nikoli ne bi smele biti natisnjene. Ob rednih obiskih Knjižnice Otona Župančiča v središču Ljubljane sem se že navadil, da s pogledom najprej ošinem naslov na tankem knjižnem hrbtu »Sokolarstvo – da ali ne?« Nesrečna publikacija kljub polemičnemu naslovu na novega lastnika čaka že kakšno leto. Pred kakšnimi osemsto leti, ko je bilo sokolarstvo zadnji krik mode, bi bila gotovo razgrabljena. Če je med bralci tega sestavka kdo, ki se ne more odločiti med prednostmi in slabostmi sokolarstva, naj jo odreši muk in ji ponudi topel dom.
Ob zadnjem obisku prodajnih polic pa sem naletel na knjigo, ki je vsaj zame pravo odkritje, četudi ne dvomim, da je vsaj nekaterim knjigoljubcem dobro znana. Črke na knjižnem hrbtu niso obljubljale posebej zanimivega popotovanja. Pisalo je: »Robert Kump / Smučar«. Na naslovnici brez črk pa samo stilizirana črna risba smučarja na svetlo modri podlagi. Sledilo pa je 340 izrednih strani, ki v popolno umetniško-tehnično zmes združujejo grafične mojstrovine, tehnične smučarske napotke in duhovite komentarje. In to brez ene same besede! Skozi vseh 170 parov strani namreč sledimo doslednemu vzorcu: na levi vektorji in senčeni znaki za smuči podučujejo o pravilni smučarski tehniki vse od začetnega pluga do končnih vratolomnih smučarskih skokov, na desni pa lekcijo povzame in ilustrira drzni stiliziran smučar, s katerim smo se srečali že na naslovnici. Na črke naletimo šele čisto na koncu, v legendi, ki nam natančno razkrije pomen narisanih znakov.
V duhu časa, v katerem je knjiga nastala, je smučar na vseh straneh moški, samo na prvi vinjeti čez snežne strmine teče skupaj s spremljevalko, kar morda deluje tudi kot začetna spodbuda in namiguje na dodane vrednosti kvalitetno osvojene smučarske izobrazbe. Vendar pa smučar v črnih črtah na belo-modri podlagi ne deluje kot eden prepotentnih sodobnih obiskovalcev dragih smučarij v inozemstvu; od prve strani (na kateri zapade sneg, smučarja pa še ni na spregled) do zadnje (v kateri smučarja vidimo samo še od daleč, saj je osvojil vse potrebno znanje in je že daleč pred nami) knjiga izkazuje redko kombinacijo prefinjene art deco stilizacije in duhovite ironije.
Letnica na prvem listu – 1948 – nas največkrat popelje v temačne čase Informbiroja, pričakovanja sovjetske invazije ter iskanja zunanjih in notranjih sovražnikov. In vendar je pred nami duhovita, izredno kvalitetno likovno opremljena in poučna knjiga, ki jo je v danes nepredstavljivih 6.000 izvodih založila Državna založba Slovenije, natisnila pa Litografija Mariborske tiskarne. Robert Kump, avtor knjige, učitelj smučanja in vrhunski ilustrator, pa je ustvaril tudi semantično mojstrovino, kjer risba ni nikoli samo spremljevalka, okras ali ilustracija, ampak je edina nosilka pomena ter dosledno in razumljivo gradi poučno zgodbo od začetka do konca. Nič čudnega ni, da ima knjiga kljub relativni obskurnosti kar nekaj (tudi tujih) oboževalcev. Kar nekaj naukov o visoki ravni oblikovanja in vlogi uporabne umetnosti v dozdevno najbolj svinčenih časih se skriva v takšni knjigi; nekateri izmed njih bi nam prav prišli tudi danes.
Napisal: Miloš Kosec
Želite še več dobrih zgodb? Naročite Outsider:
