Na Vegovi ulici stoji Plečnikova najmanjša arhitektura – trafika. V njenem drobnem merilu se zgoščajo teme, ki so zaznamovale arhitekturo Srednje Evrope: odnos med konstrukcijo in fasado, med notranjim in zunanjim, med golo strukturo in njeno kožo. Gottfried Semper (1803–1879) je v svojih teoretskih razpravah utemeljil, da začetki oblikovanja arhitekture sovpadajo z začetki oblikovanja tkanin.

Misel, da je fasada kot obleka – nekaj, kar prekriva in oblikuje, a hkrati komunicira kulturne, estetske in simbolne pomene – je zaznamovala generacije arhitektov, od Otta Wagnerja do Plečnika in Ravnikarja, ter ostaja temelj sodobnega razmisleka o prostoru. Serija site-specific razstav na fasadi Plečnikove trafike nadaljuje to dediščino: reinterpretira Semperjevo teorijo oblačenja in jo povezuje z umetniškimi praksami današnjega časa. Vsaka intervencija spremeni trafiko v laboratorij za raziskovanje fasade kot medija – kot površine, ki skriva in razkriva, ščiti in komunicira, preobleče in razgali.

Najmanjša Plečnikova arhitektura postaja polje velikih vprašanj:
Kako danes razumemo fasado? Kako oblačimo arhitekturo, mesta in celo sami sebe? In kako umetnost odpira nove poti? Arhitektura ni le tehnična konstrukcija, temveč kulturni medij, kjer njena obleka izraža identiteto in vrednote skupnosti.

Matevž Granda

Prva v seriji razstav, ki jih gosti Plečnikova Trafika, predstavlja samostojno delo vizualne umetnice mlajše generacije Neže Urbiha.

Na razstavi z naslovom Oblegana se avtorica skozi subtilno intervencijo v arhitekturo kot nosilko umetniškega dela poigrava z njenim osnovnim gradnikom – opeko. Njen značilen procesualen pristop se nevsiljivo dotakne arhitekturne površine; posamezne opeke, ki objemajo zunanjščino Trafike, ročno oblazi s puhastim tekstilom v kožni barvi. Mehka preobleka opek tako ustvarja vabljive in krhke različice izvirnika.

S to na videz malenkostno gesto umetnica gledalčevo pozornost usmeri na posamičen člen, ki se sicer zdi samoumeven del večje strukture. Njena postavitev razbije občutek enotne mase in odpira pogled na vsako opeko posebej kot nosilko enkratne identitete – opeka, ki nase prevzema mehkobo in ranljivost instalacije, postane objekt z lastno pripovedjo, dostopen in oseben.

Umetnica vprašanje, ali tujek prvotno opeko zajeda ali ščiti, namenoma pušča odprto. Namesto tega poskuša zajeti bistvo predmeta obravnave s pomočjo njegove nove preobleke, konteksta in nenazadnje novo pridobljene subjektivitete. To omogoča razmislek o njegovi materialnosti, poziciji in prvobitni vlogi, opominja na obstoječe in vsidrane ideje, ki jih ljudje naseljujemo v živo in neživo naravo, pri tem pa odpira pot novim percepcijam.

Razstava Oblegana ostaja v dialogu z umetničimi preteklimi raziskovanji in igro podvajanja. Avtorica skozi ponavljajoče se postopke tvori serije del, ki raziskujejo naravo odnosov z vidika lastništva in ravnovesja hierarhij. Pri tem prehaja med različnimi mediji izraza, s pomočjo katerih razkriva bistvo stvari na eni strani ter lastna in gledalčeva občutja na drugi. Kaže na naše intimne in širše družbene poglede na stvarnost, hkrati pa prepoznava potencial ponovne, drugačne zaznave. Skozi svoje delo izraža pokrajino notranjih protislovij – pri čemer morda ne želi nujno razlagati, temveč predvsem ujeti izmuzljivo bistvo obravnavanega predmeta skozi skoraj performativen proces in končno gesto intervencije.

Pia Miklič

Izjava umetnice

»Osrednji problem moje prakse predstavlja raziskovanje razmerij moči v odnosih, ki jih ne zaznamujejo očitna ekonomska, socialna ali politična neravnovesja; predvsem v kontekstu domačega. Pri tem me zanima, kako (fiktivna) reprezentacija vpliva na realnost. V svoji praksi skušam ozavestiti inherentne lastnosti in zgodovino medija, s katerim delam, in jih izkoristiti ali subvertirati za tvorjenje pomena. Zato moj osnovni fokus ostaja na slikarski podobi kot orodju reprezentacije, vendar pa posegam tudi v polja ročnih del, prostorske instalacije in grafike, ne glede na medij pa praviloma delam v obliki serije. Slednja mi pomeni možnost raziskovanja reprodukcije in posledične kompulzivnosti, kakršna je navadno vpisana tudi v prezentacije lastne moči, ali pa poskuse prečenja neželenih hierarhij. Serijsko delo čedalje bolj razumem kot nekako performativno, kjer se umetniški objekt kaže kot ostanek produkcijskega procesa, v katerem leži pomensko jedro.« — Neža Urbiha

Neža Urbiha (2000) je vizualna umetnica, kulturna novinarka in likovna kritičarka. Zaključuje magistrski študij na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2022 diplomirala. Poleg slikarskega medija deluje tudi na področju grafike in prostorske instalacije. Razstavljala je na skupinskih razstavah Ponjava (2024), Parkplac v Mali galeriji BS (2024) in TBD v galeriji Media Nox (2025), ter na samostojni razstavi Homemaker v galeriji P74 (2025). Sodelovala je tudi pri projektu Prijatelji kolektiva Pita Projekt, ki je bil predstavljen v Industri v Brnu v produkciji revije ETC (2024). Poleg samostojne prakse deluje tudi v umetniškem kolektivu BRAVO, s katerim je razstavljala na več skupinskih razstavah. Kolektiv je bil v 2025 gost rezidenčnega programa Guest Room Maribor, ki se je zaključil s samostojno razstavo Odvajati v galeriji Obrat.

Neža Urbiha