Na Gosposki ulici v Ljubljani domuje Galerija Zala, ki bo letos praznovala tridesetletnico svoje prisotnosti na slovenskem umetniškem prizorišču. Galerija poleg razstavne in prodajne dejavnosti tudi svetuje pri nakupu in opravlja strokovno cenitev umetniških del. V želji, da bi k nakupu in zbirateljstvu spodbudili tudi mlade, so ustanovili skupino Young Collectors Club. O delovanju galerije in njeni viziji smo govorili z ustanoviteljem galerije Zala, Branetom Volkarjem.

Razstava Gabrijel Stupica 2013
Razstava Avgust Lavrenčič 2016

 

Kaj je glavno vodilo delovanja galerije Zala? Kako sestavljate program, kaj vam je pri tem pomembno?
Bistvo galerije je v aktivni udeležbi razstavnih programov in v predstavljanju slovenske likovne dediščine širši javnosti. Izhodišče in vodilo delovanja je znanje; osnovno dejavnost dopolnjujemo z drugimi dejavnostmi, od svetovanja do sodelovanja z zunanjimi strokovnjaki s področja cenitev, priprav tekstov, kuriranja razstav. Obseg razstavnega programa je ožji in se je praviloma pripravljal do največ štirikrat letno, pogojen pa je vselej bodisi s predstavitvijo novega opusa sodobnih umetnikov bodisi predstavitvijo zasebnih zbirk zbiralcev likovne umetnosti. Temeljna želja in predvsem namen ustanovitve galerija Zala je bil v zasnovi prostora, ki bo imel prečiščeno vsebino in bo tako tudi pripomogel k izoblikovanju in jasnejši predstavitvi pojma galerija, ki ni le prodajni prostor, marveč bo tudi izobraževal in navdihoval.

Razstava Jasna Samarin 2012
Razstava Jože Marinč, 2015
Razstava Marko Zorovič 2018
Razstava Marko Zorovič, 2018

Kakšna je vloga umetniške galerije v sodobnem mestu? Kaj mora, poleg predstavljanja in zastopanja umetnikov in projektov, še početi v svoji – materialni, družbeni, kulturni itd. – okolici?
Galerija ima vselej vrsto vlog, od tistih bolj do tistih manj vidnih, ki zajemajo neke vrste podporno vsebino, od izdaje publikacij, pa do, na primer, povezovanja z zbiratelji in tujino. Galerija mora zastopati več interesov hkrati ter skrbeti za razvoj trga in za ohranjanje zapuščine, ob tem pa redno skrbeti za podporo novi generaciji, ki razvija svojo identiteto v lokalnem umetniškem prostoru. Galerija je vselej prostor srečanja in hkrati borza informacij v družbi, ki se stekajo s strani ustvarjalcev, zbirateljev in obiskovalcev, torej celotne infrastrukture, ki sestavlja trg. Likovna umetnost je tista, ki opozarja na stanje v družbi in galerija je v tem pogledu medij, ki lahko takšne informacije predaja naprej ter jih tudi aktivno promovira.

Kako se vaša galerija financira? Kako pri vas poteka nakup umetnine in koliko posameznikov se pri vas odloči za nakup na mesečni ravni?
Dejavnost galerije je tako razstavna kot prodajna, kar je glavni vir financiranja naše zasebne galerije. Prodajni program bi lahko razdelili na dva glavna sklopa; enega usmerjenega v prodajo del, ki imajo naložbeno vrednost (ta zahteva večji angažma in več aktivnosti, da se transakcija uspešno zaključi), in pa drugega, ki zajema prodajo sodobnih likovnih ustvarjalcev (ki je bolj spontane narave). Letošnje leto je bilo zanimivo, saj so bile stranke tako zbiratelji, s katerimi sodelujemo že dolgo, kot tudi kar nekaj novih. To se je zgodilo kljub temu, da smo bili dobršen del leta zaprti in je prodaja potekala na daljavo (večinoma je šlo za povpraševanja po spletu). Izkazalo se je, da dogodki primerljivi trenutni epidemiji ustvarjajo še večje razlike na trgu umetnin: več nakupov dražjih umetnin in manj tistih zmerne vrednosti.

Razstava Topolovec februar 2020
Razstava Veno Pilon 2014
Razstava Vlado Stjepić, Kobalt, 2018
Razstava Vlado Stjepić, Kobalt, 2018

Kako ocenjujete trenutno stanje na področju vizualne umetnosti pri nas, predvsem s stališča kritiške, teoretske in medijske podprtosti?
Kritiške podprtosti zagotovo manjka, to je temelj vsakega področja, ki se želi razvijati. Kritika slovenske likovne umetnosti je bila nekdaj zmerno prisotna, vendar je očitno na neki točki prišlo praktično do popolne zaustavitve. Podporni sistem je bil sicer kar obsežen, od sodelovanja medijev in kritikov ter teoretikov, nekateri so bili res izjemni poznavalci, nekatere še vedno lahko v posameznih rubrikah beremo oziroma poslušamo ob odprtju posamičnih razstav. Težava sicer ni samo pri nas, kritika se je že pred desetletjem pričela izgubljati prostor v javni zavesti tudi drugod, saj naj bi bila domnevno nezanimiva za bralce (dnevnega časopisja).

Leto 2020 je zamajalo normalnost na vseh področjih, tudi na galerijskem. Kako se soočate z izzivi epidemije? Kakšne razstavne prakse se bodo po vašem mnenju razvile v tem času?
Predvsem smo se posvetili sebi – urejali smo arhiv, dokumentacijo, za kar pred tem ni bilo časa, razmišljali smo o letu 2021, ko bo galerijo zaznamovalo 30 let. Manjko stika smo nadomeščali z nekaj več objavami na spletu, poigrali smo se z idejo spletnega časopisa in želeli vsakdan umetnikov približati sledilcem. Iz tega se je razvila ena izmed najlepših misli, in sicer slikarja Sama Perperja, “umetnost povezuje indivdualnost in družbo. Ko umetnosti ne bo več, tudi človeka ne bo. Umetnost je individualna in univerzalna hkrati.” In to je to čemur bodo podrejene prakse, ki so sicer povsod precej usmerjene v selitev na splet; skušamo povezovati, čeprav je galerijski prostor podrejen osebnemu stiku in neposredni vizualni zaznavi (in je izziv kako to približati preko spleta).

Razstava Zoran Mušič 2019
Razstava Zoran Mušič 2019
Razstava Zoran Mušič 2019

Pripravila: Ajda Bračič

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja