Človek bi si mislil, da je rušenje ruševine nekaj, kar je pričakovano in samoumevno. Ruševina brez rušenja navsezadnje ne bi bila to, kar je. Vendar pa je pogled na rušenje hiše, ki se že sesuva, pogosto še bolj boleč kot prizor še nedavno vzdrževane stavbe, ki jo je načela naravna ali kakšna druga nesreča. Zakaj? Verjetno je ruševina še posebej delikatna vrsta arhitekture, tvorba v času, ki lovi nenehno izmikajoče se ravnotežje med človeško voljo, ki jih je nekoč postavila, in silo gravitacije, ki jo potiska k tlom. Tako vsaj si je posebno pripovedno moč ruševine razlagal nemški sociolog Georg Simmel. Ko se eden izmed zidov poruši, je prekinjena iluzija, da bo ruševina nenehno obstajala. Čas se zavrti hitreje in postane nam jasno, da smo morda zadnja generacija, ki lahko vidimo te zidove in slutimo zgodbe, ki so se nekdaj odvijale med njimi. To je romantična interpretacija občutka izgube ob pogledu na ruševino. Obstaja pa tudi druga razlaga; ob pisanju tega prispevka sem se spomnil na pogovor s francoskim arhitektom in piscem Leopoldom Lambertom. Lambert se je v svoji karieri posvečal arhitekturnim vidikom konfliktov na Bližnjem Vzhodu, še posebej izraelski okupaciji palestinskih ozemelj. Opisoval je dva vala uničenja, ki so jih bile deležne palestinske vasi. Prvi val uničenja je bil običajen, vajeni smo ga iz vsake vojne: vasi so bile v bojih poškodovane, prebivalci so bodisi pobegnili bodisi so bili pobiti, hiše pa so, ker se prebivalci niso nikoli vrnili, ostale razvaljene. Drugi val pa je bil bolj nenavaden in, čeprav za razliko od prvega ni terjal človeških žrtev, morda še bolj perverzen. Nad ruševinami praznih vasi so zahrumeli – bagri. Razdrli so vse, kar je ostalo, razrušili še ruševine in s tem palestinske vasi popolnoma izbrisali iz prostora. Kot ve vsak samodržec, ki je kdaj poskušal izbrisati kakšno prejšnje nezaželjeno obdobje, ruševina ne povzroči manj, ampak več spomina – je z zgodovino in minevanjem časa okrepljen prostor. Zato samodržci niso ustvarjali ruševin, ampak pustinje brez vsakršnih sledi, in zato je še toliko bolj pomembno, da ruševin ne rušimo, ampak jih ohranjamo, zanje skrbimo, jih obiskujemo in z njimi živimo.
Ob nedavnem uničujočem potresu na Hrvaškem so se tla zatresla tudi v Sloveniji. Za večino izmed nas na srečo brez posledic, za nekatere starejše objekte kulturne dediščine pa so bile te posledice nadvse otipljive. Verjetno najbolj presunljiv pa je bil pogled na padlo steno mogočnega, med drugo svetovno vojno požganega dvorca Haasberg na Planinskem polju. Stene dvorca, ki so kljub uničeni strehi, sesipanih notranjih zidovih, nenaklonjenim političnim okoliščinam in nezainteresirani javnosti konservatorji do šestdesetih let z velikim trudom ohranili, deloma rekonstruirali in celo pripravili za ponovno prekritje s streho, so v poznejših letih spet samevale in propadale. V zadnjem času je za okolico gradu začelo skrbeti društvo Škratovka Haasberg, kjer jim je uspelo urediti okolico in že z očiščenjem zaraščenega terena spet razkriti še vedno ohranjene kvalitete baročnega dvorca vrhunskega arhitekta Carla Martinuzzija, ki je med drugim zasnoval tudi ljubljanski Magistrat.
Nato pa se je več kot sto kilometrov stran zgodil potres, ki je sesul ključen še ohranjen del zunanje arhitekturne lupine dvorca. Podrl se je del osrednje osi glavne fasade naravnost nad zaenkrat še ohranjenim mogočnim glavnim portalom. Izgubili smo izredno kvalitetno zasnovani balkonski del fasade, za katerim je nekdaj stala mogočna dvonadstropna slavnostna dvorana. V Sloveniji smo glede skrbi za kulturno dediščino zares svetovna izjema. Pa ne zato, ker bi se med vojno arhitektura uničevala – to se je in se bo dogajalo po vsem svetu. Izjema smo, ker najbolj kvalitetnih usedlin naše preteklosti po končanih konfliktih in pretresih ne obnovimo ali pa vsaj ohranimo, ampak jih v počasnem brezbrižnem tempu puščamo, da naprej propadajo, pogosto pa njihov konec še pospešimo.
Dvorec Haasberg je tudi tokrat deležen komentarjev, češ da je tako razmajana struktura vredna samo še popolne porušitve in da za obnovo ni denarja. Kot, da ne bi mogli razmišljati o vseh priložnostih, ki jo stene še vedno nudijo. Nikakršne potrebe ni po popolni rekonstrukciji – nekatere stvari so pač izgubljene za vedno in njihova rekonstrukcija bi kvečjemu pomenila ugibanje in tavanje v temi. Popolnoma realistična pa je ohranitev dvorca kot dobro ohranjene ruševine ali pa celo kot zastrešene ruševinske stavbe, znotraj katere bi se lahko odvijale prireditve. Dokumentacija o izgledu in zasnovi nekdanjega dvorca je v tem primeru zelo popolna, mogoča bi bila celo rekonstrukcija osrednjega dela stavbe z dvorano in enim najmogočnejših stopnišč pri nas, med tem, ko bi obe krili ostali kot zaščiteni ruševini. Morda bi se znotraj njunih zidov oblikoval park, in takšna stavba, na pol rekonstruiran dvorec, na pol parkovna ruševina, bi poleg preteklih plasti dobil še nov, atraktiven sloj. Pri nas še vedno ne razumemo, da ruševine niso sramota – sramota je, če izgubimo celo še ruševine.
Nekateri znaki kažejo, da je morda podrtje zidu pristojne le zganilo. Arhitekt Juan Pablo Maschio, avtor dediščinskega projekta Feniks, je na spletu objavil peticijo, ki od pristojnih zahteva ohranitev Haasberga. Na obzorju se nakazuje konec zdravstvene krize, kaj sledi potem? Bagri in gradbeni stroji so pripravljeni, obljube finančnih sredstev in vlaganj so brez primere, apetiti so večji kot kdajkoli – ali jih bomo uporabljali za skupno ali za parcialno, za ohranjanje ali za uničevanje, je edino vprašanje, ki ostaja odprto.
Napisal: Miloš Kosec
Peticija za ohranitev dvorca Haasberg
Fotografije uničenja na dvorcu Haasberg: društvo Škratkovka Haasberg.
