Letošnje božično-novoletne praznike smo preživeli v družabnih mehurčkih, zaključenih družbah ljudi, sestavljenih iz zaupanja vrednih prijateljev ali sorodnikov, ki se strinjajo, da bodo spoštovali določena skupna pravila obnašanja, v času ko kot Damoklejev meč nad našimi glavami visi nevarnost širjenja okužbe. Družbene vezi so za ljudi zelo pomembne – tudi za naše zdravje. Nalezljive bolezni pa prav to našo medsebojno navezanost izkoristijo in ogrozijo naše zdravje. Življenje pač ne sledi manihejski logiki.

Družbene mehurčke, ki smo jih začasno ustvarili, vidimo kot anahronizem v času, ko živimo povezano v odprti, demokratični in sprejemajoči družbi. Pa je to res samo začasen odklon? Nismo že dolgo samoizolirani v svojih mentalnih, nazorskih, vrednostnih in vseh ostalih mehurčkih? Moderen svet nam omogoča, da se po svoji lastni izbiri obdamo z realnostjo, ki nam najbolj ustreza. Obdamo se z ljudmi, ki so nam podobni, novicami, ki jih radi beremo, mnenji, s katerimi se strinjamo. Na Netflixu izberemo filme, ki jih želimo mi gledati. Niti otrokom ni več treba čakati na risanke jutranjega vikend sporeda na televiziji. Starši jim kar na Youtubu predvajajo najljubše, znova in znova iste risanke. Svoboda izbire nam omogoči stvarjenje mehurčka po naši meri. V njem se zdijo naš filmski okus, naš svetovni in življenjski nazor ali naše mnenje o trenutno aktualni vroči temi edini pravilni in smiselni. Z drugimi možnostmi sploh ne pridemo v stik ali pa jih že vnaprej pavšalno obsodimo. V ustvarjenih avtonomnih mehurčkih namesto odprtosti, spremenljivosti in podajnosti vlada rigidnost, vsevednost in absolutnost.

Podeželske družbe navadno veljajo za bolj nedemokratične in nepodajne od urbanih. Po mojih dosedanjih izkušnjah velja ravno obratno. V manjših krajih preprosto ni dovolj ljudi za stvarjenje družbe podobnih posameznikov. Za vstop v mehurček ne štejejo toliko osebne lastnosti posameznika, v ospredju so predvsem krajevna, časovna in sorodstvena komponenta. Ljudje iz otroštva in mladostništva v domačem kraju, v smislu prepričanj, življenjskih poti, izobrazbe ali vrednot predstavljajo veliko bolj raznoliko skupnost, kot prijatelji iz študentskih let v Ljubljani. V večjih mestih imamo več izbire, lažje najdemo svoje kopije, ljudi, ki so nam podobni. Tudi tukajšnje skupine, ki poudarjajo pomen odprtosti in raznolikosti, sestavljajo med seboj podobni ljudje. Nedemokratično izbrani pripadniki na drugi strani lahko skupaj tvorijo bolj raznoliko in demokratično celoto. A v tej raznovrstnosti ne vidimo potenciala, očitno obstajata prava in neprava raznolikost.

Seveda je druženje s podobnimi ljudmi praviloma bolj prijetno in manj konfliktno – neudobja nepodobnosti res ne moremo zanikati. Poleg tega tudi sam težko prenašam ideje, ki so v temeljnem nasprotju z mojimi, recimo zanikanje resnosti okoljske krize, nerazumevanje nujnosti cepljenja, krivično ustvarjanje medgeneracijskih konfliktov ali povzdigovanje postranskih manjšinskih problemov v središče družbene razprave. Priznam, takim družbam se tudi sam ponavadi raje izognem. Vendar mi druženje z nepodobnimi ljudmi lahko ponudi nove vpoglede v stanje sveta, takšne, ki jih s svojimi očmi preprosto ne vidim. In kar je prav tako pomembno, tudi sam enako uslugo ponudim njim. Ubranost bivanja med podobnimi lahko zamegli naše dojemanje resničnosti. Koncizno mišljenje istomislečih nas lahko zavede, spravi v neskladje s svetom kot je v resnici ali prepriča o idejah, ki so sicer sprejete v našem mehurčku, a temeljijo na zablodah. Nasprotno lahko dialog in konflikt med nepodobnimi prilagodita naše mišljenje in razumevanje sveta ali ga še trdneje zabetonirata. Prevrednotenje namreč nikakor ni znak neznačajnosti, ohranitev naših načel pa ne znak radikalnosti, dokler smo pripravljeni sprejemati nove koncepte, upoštevamo vsa dejstva in perspektive.

Morda je za izgubo avtoritete oseb, ki bi to morale biti, krivo ravno njihovo bivanje v hermetično zaprtih mehurčkih, ki si ne prizadevajo biti razumljivi širšemu krogu ljudi. Ne pravim, da bi se zavoljo večje dovzetnosti ljudi, na primer za kakovostno arhitekturo, morali arhitekti družiti z ljudmi širom Slovenije in jih usmerjati pri gradnji najnovejših prizidkov. Vsekakor pa je treba za uspešno reševanje velikih družbenih izzivov dobro razumeti resničnost, biti v stiku z njo. Pogoj za slednje pa je oblikovanje družbenih skupnosti tudi z ljudmi onkraj sebi podobnih.

Najnovejši velik izziv za našo družbo bo cepljenje zadostnega dela prebivalstva. Tokrat bo svoj stik z realnostjo morala dokazati zdravstvena stroka in v pravo odločitev prepričati ljudi, ki so do cepljenja morda skeptični. Prepričevanje prepričanih tu ne bo zaleglo, treba bo seči izven zdravniških mehurčkov. Kolega iz medicinske fakultete je pred dnevi na svojem Facebook profilu objavil kratko besedilo o cepljenju proti COVID-19, kjer razjasni tudi številne pomisleke javnosti glede cepljenja. Verjamem, da bo to besedilo prepričalo tudi koga, ki ga uradni pozivi državnih institucij niso. Več svobode pri izbiri ljudi v svojih družbenih mehurčkih pomeni večjo odgovornost pri sprejemanju posledic takšne delitve v družbi. Če resničnosti ne namenimo zadostne pozornosti, lahko zlahka zapademo v vzporedne svetove znotraj vsak svojega mehurčka. Razpok mehurčka pa je vedno neizogiben in navadno pretresljiv.

Žan Malek Petrovič, študent 5. letnika medicine

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja