Pri pregledu projektov iz zbite zemlje v preteklih nekaj letih lahko zaznamo tri glavne situacije, v katerih se uporablja ta starodavna tehnika gradnje. Največji sklop projektov zajema gradnja v revnejših predelih sveta, kjer tuji arhitekti, ali študenti arhitekture projektirajo in zgradijo humanitarni projekt – zadružni dom, bolnišnico, šolo in podobno. Zaradi navezovanja na lokalno vernakularno arhitekturo, odmaknjenosti lokacije in cenovnega aspekta, se pogosto odločijo za gradnjo z zbito zemljo. Mešanica se dela in zbija ročno. Projekti poleg očitnega pripomorejo tudi k seznanitvi študentov in arhitektov z gradnjo iz zbite zemlje, ki jo bodo, upajmo, na neki točki spet uporabili v domačem okolju. Drugi sklop so eksperimentalne hiše, praviloma v razvitem svetu, kjer se zbita zemlja uporablja zaradi trajnostnega vzgiba, želji po vrnitvi k naravi in promociji tega do neke mere neraziskanega potenciala. Velikokrat je želja po čim večji odmevnosti projekta – predvidevam, da iz iskrene želje po promociji zbite zemlje in naravne gradnje nasploh – premočna in z oblikovanjem ekstremnih in nenavadnih zasnov preglasi sam material. Vsak tak projekt se mi zdi zamujena priložnost. Hiša, ki bi materialu prepustila glavno besedo, bi s svojo neekscentričnostjo zagotovo lažje nagovorila širši krog naročnikov, ali pa jih vsaj ne bi prestrašila. Tehnike so pogosto inovativne, na primer 3d tisk, prefabricirani paneli in podobno. V tretji sklop sodijo projekti, ki uporabljajo zbito zemljo kot dekoracijo, največkrat interierja, ki poskuša izvanjati naraven in trajnosten ambient in s tem pritegniti stranke z želenim profilom. S tem seveda ni nič narobe, obratno, taka uporaba, po mojem mnenju, vest o prednostih zbite zemlje približa najširši množici. Tako uporabo največkrat najdemo v pisarnah, lokalih ali hotelih, kjer pa številni snovalci vseeno zgrešijo bistvo uporabe zemlje – da je le ta namreč pridobljena na sami lokaciji, oziroma v njeni neposredni okolici. Pri pregledovanju projektov iz zemlje sem naletel na projekt, kjer avtor uporabi zbito zemljo v interierju nekega lokala v New Yorku, zemlja pa je zaradi želenega rdečega odtenka pripeljana iz Mehike. Vseeno, če si želimo promocije zbite zemlje, najbrž tudi takemu projektu ne bi smeli preveč podrobno gledati v zobe. Američani so vedno razumeli, da je vsaka reklama dobra reklama. V zadnjih letih so pričeli po zemlji posegati tudi zveneči biroji, kot so Renzo Piano s svojo bolnišnico v Ugandi in David Adjaye z napovedano knjižnico v Južnoafriški republiki. Morda bodo taki projekti idolov številnih arhitektov opogumili vedno več projektantov, upajmo pa, da tudi naročnike. Na koncu se, kljub nekaj skeptičnim besedam, spodobi čestitati vsem projektom, ki se trudijo promovirati premišljeno, naravno gradnjo iz zbite zemlje, ki je med povprečnimi naročniki še vedno precejšen tabu. Vsak projekt, velik ali majhen, pripomore k večji odmevnosti uporabe tega materiala polnega potencialov.
Besedilo in izbor projektov: Gašper Fabijan
Projekt je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
